Jedro

Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene oziroma odločilne, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v prvi točki ugotovilo, da so razlogi za pripor, ki je bil odrejen zoper obtoženega A. A. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), še vedno podani ter v drugi točki zavrnilo predlog za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

2.Zoper prvo točko sklepa je vložil pritožbo obtoženec smiselno zaradi kršitve kazenskega zakonika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor obtožencu odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Obtoženec utemeljuje svojo pritožbo s tem, da je kazenski pregon zastaral tako v Sloveniji, kot tudi v Avstriji, ob tem pa mu je tudi božji glas povedal, da bo ugotovljeno, da je vse v redu, njegova bivša, sedaj v vezi s B. B., pa mu je ukradla hišo.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene oziroma odločilne, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ponovno pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, in sicer da je podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi ustrezno obrazložilo.

6.Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sicer ni ukvarjalo z vprašanjem zastaranja, vendar je na v bistvenem delu identične navedbe odgovorilo v 5. točki obrazložitve sklepa o ugovoru zoper obtožnico I Ks 10288/2017 z dne 14. 1. 2026. Pri tem je pojasnilo, da naj bi bil obtoženec nedosegljiv za državne organe ter posledično zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo. Ravno tako je pravilno zaključilo, da je očitano dejanje velike tatvine kaznivo tudi v Avstriji. Kolikor pa obtoženec navaja, da naj bi kazenski pregon v Avstriji zastaral, pri tem ne navede, do kršitve katerega pravnega pravila naj bi prišlo z vodenjem kazenskega postopka v Sloveniji. Kljub navedenemu je potrebno obtožencu pojasniti, da 58. člen avstrijskega Kazenskega zakonika - Strafgesetzbuch (StGB) vsebuje tudi določbe o prekinitvi oziroma podaljšanju zastaranja v primeru vložitve obtožnice ali predloga za odreditev pripora. Ostale navedbe obtoženca niso relevantne za ugotavljanje bistvenih dejstev pomembnih za odločanje o obstoju pripornih razlogov.

7.Ker pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.