Jedro

Sodišče ne more izvedencu naročiti, da v stanovanju toženke rekonstruira vse možne načine premikanja (različnega) pohištva, meče in drsa po tleh s stvarmi različne velikosti in različne teže in podobno. Izvedenec bi lahko opravil rekonstrukcijo in ponovil posnete zvoke (in njihovo jakost) le, če bi vedel, s čim točno in na kakšen način so nastali. Teh trditev pa tožnik ni ponudil, pa tudi dokazni postopek podlage za konkretnejše ugotovitve ni dal. Dokaz z rekonstrukcijo je zato v okoliščinah konkretnega primera, za dokazovanje dejstva, da je hrup, ki ga je tožnik posnel, povzročila toženka oziroma je bil povzročen pri uporabi njenega stanovanja, neprimeren dokaz. Enako velja za predlog, da bi izvedenec v nočnih urah opravil ogled in takrat ugotovil jakost in smer hrupa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta lastnika stanovanj v isti večstanovanjski hiši. Stanovanje tožnika je pod stanovanjem toženke. Tožnik v tem postopku trdi, da toženka v stanovanju namerno povzroča ropot in vibracije in s tožbo zahteva, da s takim vznemirjanjem v nočnem času od 21. do 6. ure preneha in da se ji tako vnemirjanje prepove tudi v bodoče. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo (točka II izreka odločbe), ker tožnik ni dokazal, da hrup povzroča toženka oziroma, da ta prihaja iz njenega stanovanja. Pogostosti in intenzivnosti hrupa zato ni ugotavljalo. Je pa kljub temu pojasnilo, da posnetki, ki jih je predložil tožnik, niso dokazali kontinuiranega, večurnega hrupa, niti hrupa po eni uri, na njihovi podlagi pa tudi ni moglo ugotoviti intenzivnosti hrupa.

3. Tožnik je zoper povzeto odločitev vložil pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.

V pritožbi najprej nasprotuje odločitvi o zavrnitvi predlaganega dokaza z rekonstrukcijo hrupne dejavnosti toženke, ki naj bi jo naredil izvedenec in sodišču očita kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da ne drži, da ugiba, s čim toženka povzroča hrup. Tožnik je v tožbi navedel, nato pa tudi izpovedal, da hrup povzroča z drsanjem s pohištvom in drugimi predmeti, udarjanjem z nogo po tleh, glasnim zapiranjem drsnih vrat, glasno hojo, metanjem pink ponk žogice oziroma frnikule. To vnemirjanje je opisal tudi v zahtevku. Podobne zvoke so opisale priče, ugotovilo jih je tudi sodišče s poslušanjem posnetkov. Pri rekonstrukciji bi izvedenec te zvoke lahko ponovil in izmeril njihovo jakost. Na ogledu bi lahko tudi sam zaznal hrup. Izvedenec je pojasnil, da bi eksperiment potrdil, ali gre za isti zvok kot je na posnetkih. Res je povedal, da ne more za nazaj ugotavljati, ali so mejne vrednosti na posnetkih presežene, vendar se v postopku tudi ni natančneje ugotavljalo, ali bi na podlagi jakosti zvoka v času rekonstrukcije izvedenec lahko ugotovil, da isto ravnanje povzroča isti nivo hrupa. Sodišče je spregledalo, da že sam konstanten in vsak dan ponavljajoč se hrup sam po sebi vznemirja lastninsko pravico tožnika. Obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza označuje za protispisno in zato kot neobrazloženo. V kolikor sodišču posnetki, izpoved tožnika in priče A. A., da hrup povzroča toženka, niso bili dovolj, tožniku ne bi smelo odreči dokaza z rekonstrukcijo in ogledom izvedenca. Sodišču očita vnaprejšnjo dokazno oceno.

V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno, ki po njegovem mnenju ne sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Pri tem posebej izpostavlja izpovedbo priče A. A. in jo deloma povzema. Ta priča je hrup in smer iz katere prihaja, sama neposredno zaznala in ni o tem le sklepala. Da je hrup prekomeren, sta poleg tožnika potrdili vsaj še priči A. A. in B. B. Opozarja na pomen dokazne stiske in potrebo po sklepanju na podlagi indicev, ki jih v nadaljevanju predstavi. Izkustveno zvoka, ki prihaja iz nadstropja nad tabo, ni mogoče zgrešiti. Izvedenec je res pojasnil, da je potovanje zvoka odvisno od več faktorjev (na primer vrste poda in sten), vendar se s prenosom zvoka v konkretni stavbi ni ukvarjal. Hrup je še vedno prisoten, saj so o njem izpovedale vse priče. Zaradi dejstva, da hrup preneha do dveh ali treh zjutraj, zahtevek še ni neutemeljen. Sodba ima po mnenju tožnika pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus.

Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj za izdajo sklepa o stroških šele po pravnomočnosti sodbe v ZPP ni podlage.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je pravica, ki zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku in sega na ustavno raven (kot vidik enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja, člen 22 Ustave). Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, stranki načelno zagotovljena pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni neomejena. Sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče tako lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren.1 Zavrnitev dokaznega predloga mora sodišče tudi ustrezno obrazložiti.2

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje predlog, da izvedenec opravi ogled in rekonstrukcijo, zavrnilo zato, ker je tožnik v svojih navedbah ugibal, s čim naj bi toženka po njegovem povzročala hrup. Ob takih trditvah ni jasno, kaj naj bi izvedenec rekonstruiral. Dodalo je še, da je izvedenec pojasnil, da na podlagi eksperimenta na določen dan ne more za nazaj ugotavljati, ali so mejne vrednosti na posnetkih presežene. Zaradi nemožnosti ugotavljanja stanja za nazaj in sklepanja o stanju na podlagi ene noči, je zavrnilo tudi predlog, da bi se izvedenec sam v nočnem času oglasil na lokaciji in preveril jakost in smer ropota.

8. S povzetimi razlogi je sodišče prve stopnje zadostilo obveznosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave (in drugega odstavka 287. člena ZPP), da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena. Da to drži, kaže že vsebinska pritožba, s katero pritožnik sprejeto odločitev graja. Tudi ni res, da so razlogi „protispisni“. Po branju pritožnikovih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik le ugiba, s čim naj bi toženka hrup povzročala. Tako je v tožbi navedel, da toženka v svojem stanovanju namerno meče na tla različne stvari (a ne pove, katere), po tleh udarja z nogo (a ne pove, na kakšen način), premika pohištvo (a ne pove, kakšno), po tleh drsa z različnimi stvarmi (a ne pove, katerimi), v vlogi z dne 5. 1. 2022 pa, da ne ve točno, s čim je ropot povzročen. Tudi v dokaznem postopku se to vprašanje ni razjasnilo, saj tudi izvedenec s poslušanjem posnetkov ni mogel prepoznati, s čim so bili zvoki povzročeni.

9. Odločitev o zavrnitvi predlaganega dokaza je tudi vsebinsko pravilna in ne gre za (za sicer nedopustno) vnaprejšnjo dokazno oceno. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ob takih trditvah izvedba rekonstrukcije ni mogoča, saj ni jasno, kaj naj bi točno izvedenec rekonstruiral. Povedano drugače: sodišče ne more izvedencu naročiti, da v stanovanju toženke rekonstruira vse možne načine premikanja (različnega) pohištva, meče in drsa po tleh s stvarmi različne velikosti in različne teže in podobno. Izvedenec bi lahko opravil rekonstrukcijo in ponovil posnete zvoke (in njihovo jakost) le, če bi vedel, s čim točno in na kakšen način so nastali. Teh trditev pa tožnik ni ponudil, kot rečeno pa tudi dokazni postopek podlage za konkretnejše ugotovitve ni dal. Dokaz z rekonstrukcijo je zato v okoliščinah konkretnega primera, za dokazovanje dejstva, da je hrup, ki ga je tožnik posnel, povzročila toženka oziroma je bil povzročen pri uporabi njenega stanovanja, neprimeren dokaz. Enako velja za predlog, da bi izvedenec v nočnih urah opravil ogled in takrat ugotovil jakost in smer hrupa. Tudi če bi izvedenec na noč ogleda zaznal določen hrup in ugotovil, da izvira iz stanovanja toženke, to ne bi dokazovalo, da od tam izvira tudi hrup na posnetku. Seveda pa ne z rekonstrukcijo ne z ogledom ne bi bilo mogoče ugotoviti niti jakosti zvoka na posnetku. To je izvedenec ob zaslišanju jasno povedal. 10. Pritožbeno sodišče v nasprotju s prepričanjem pritožnika meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki pa logični in življenjsko prepričljivi ter preverljivo obrazloženi v točkah 9 do 16 izpodbijane sodbe. Dokazno ocenjena je bila tudi izpovedba tožnika (točka 14) in izpovedba priče A. A. (točka 12). Pritožbeno sodišče po branju zapisnika o njegovem zaslišanju soglaša, da je priča o izvoru slišanih zvokov oziroma o tem, da prihajajo iz stanovanja toženke, le sklepala, in sicer na podlagi zaznave, da zvoki prihajajo „od spodaj“, vedenja o sporu med tožnikom in toženko in vedenja, da pod njim v manjšem stanovanju sicer živi nekonfliktna oseba. Tudi priča sama je povedala, da tega z gotovostjo ne more trditi. Pritožbeno sodišče v zvezi s kritiko dokazne ocene opozarja tudi na to, da pritožnik z opozarjanjem zgolj na to izpovedbo in nekatere posamezne okoliščine, prezre ostale izvedene in ocenjene dokaze, ki kot celota utemeljujejo zaključek, da trditve, da hrup povzroča toženka, dokazni postopek ni potrdil. Do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti na podlagi indičnega sklepanja, ki ga ponudi pritožnik, saj proti sklepu, ki ga ponuja v pritožbi, govori vsaj dejstvo, da je policija (glej izpovedbo priče C. C.) poleg prijav tožnika, že obravnavala hrup, ki pa ga je povzročal nekdo tretji in da vsake toliko časa dobijo obvestilo o hrupu po 10. uri, a ne v stanovanju toženke. Tudi življenjski slog toženke ne kaže, da je njeno stanovanje vir morebitnega hrupa. Povedala je, da živi sama, v večernih urah skoraj nima obiskov, gospodinjska dela opravlja čez vikend čez dan.

11. Neutemeljen je nadalje očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem lastne zaznave tožnika, saj po njegovem mnenju zvoka, ki prihaja iz nadstropja nad tabo, ni mogoče zgrešiti. Neutemeljen je zato, ker je sodišče o tem vprašalo izvedenca, ta pa je pojasnil, da je pot zvoka odvisna od različnih dejavnikov, to je od tega, kako je zgrajena plošča, kako je povezana na vertikalo, od izolacije, debeline sten itd in se zato lahko zdi, da nekaj ropota v stanovanju nad teboj, pa je to v resnici drugje. Drži, da je šlo le za generalno izvedenčevo ugotovitev, a pritožnik spregleda, da v teku postopka konkretizacije te ugotovitve, ob upoštevanju konkretne stavbe, ni predlagal, še manj pa ponudil trditve o načinu gradnje, ki bi tako ugotovitev sploh omogočile. Trditveno podlago v tej smeri bi moral dopolniti vsaj po zaslišanju izvedenca, ki je opozoril na pomen načina gradnje.

12. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Vendar pa lahko pri tem odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, o njihovi višini pa izda sklep po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (glej 4. odstavek 163. člena ZPP). Tudi izpodbijana stroškovna odločitev je zato pravilna.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/206, II Ip 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 357 in 358. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 90/98 z dne 10. 10. 2000, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004.