Jedro

Tožniki so svoji vlogi za dovolitev zadrževanja vložili na povsem drugačno dejansko stanje, to je na okoliščine, ki ob izdaji odločbe z dne 1. 8. 2014 sploh še niso obstajale in tudi pravna podlaga je drugačna. Gre za spremenjeno dejansko stanje in pravno podlago glede na zavrnilno odločbo z dne 1. 8. 2014 in zato prvostopenjski organ obeh vlog ne bi smel zavreči, ampak bi ju moral obravnavati po vsebini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Policijske uprave Ljubljana št. 021-12/2014/3 (3E23-04) z dne 19. 9. 2014 in sklep Policijske uprave Ljubljana št. 021-12/2014/5 (3E23-04) z dne 30. 9. 2014 odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 9. 2014 zavrgel vlogo tožnikov za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je dne 2. 9. 2014 prejel pisno vlogo tožnikov po njihovem pooblaščencu, v kateri so kot razlog za dovolitev zadrževanja navedli, da se je mladoletna hčerka A.A. vpisala v 3. razred Osnovne šole B., pri čemer so priložili potrdilo o šolanju. V nadaljevanju obrazložitve je navedeno, da je bila zaradi šolanja mladoletne A.A. enkrat že izdana delna odločba o dovolitvi zadrževanja, ki je veljala do 25. 8. 2014. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da je z odločbo z dne 1. 8. 2014 vlogo strank za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) zavrnil. Zoper to odločbo o zavrnitvi je bil potem, ko je bila pritožba zoper njo zavrnjena, sprožen upravni spor. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasnjuje, da zakon tujcu dovoli zadrževanje do zaključka šolskega leta, ne pa za celotno osnovnošolsko šolanje. Sedanja vloga se opira na enako oziroma dejansko stanje z istimi strankami. Prav tako je glede odločbe, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za dovolitev zadrževanja zaradi načela nevračanja sprožen upravni spor, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS. Ker se torej o tem še vedno vodi sodni postopek, razen tega pa je bilo o dovolitvi zadrževanja pravnomočno odločeno z odločbo z dne 24. 4. 2014, je bilo potrebno na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) vlogo tožnikov zavreči. 2. S sklepom Policijske uprave Ljubljana št. 021-12/2014/5 (3E23-04) z dne 30. 9. 2014 pa je bila prav tako zavržena vloga tožnikov za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji po 73. členu ZTuj-2. V obrazložitvi tega sklepa prvostopenjski organ navaja, da je 22. 9. 2014 sprejel dopolnitev prošnje tožnikov, ki se navezuje na predhodno prošnjo z dne 31. 8. 2014 in sedaj poleg razlogov po 6. alineji predlagajo še razloge po 3. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, ker zdravnik zaradi zdravstvenega stanja tožnice odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države. Tožniki so predložili zdravniško potrdilo Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva, iz katerega je razvidno, da je vodja ambulante zaradi zdravstvenih težav C.C. navedel, da le-ta toži zaradi bolečine in krčev v trebuhu, da je bila že večkrat operirana in je možno, da gre za težave z zarastlinami, ki so ostale po operaciji. Za postavitev diagnoze je bila napotena na ultrazvok trebušnih organov, katerega izvid bo dal usmeritev o potrebnih nadaljnjih diagnostičnih postopkih. Da bi zdravnik diagnostiko lahko speljal v celoti, bo postopek trajal več mesecev. V izogib poslabšanju zdravstvenega stanja priporoča nadaljnje zdravljenje in kontrole, torej podaljšanje dovoljenja za zadrževanje. Policijska uprava Ljubljana je z odločbo z dne 1. 8. 2014 zavrnila vlogo tožnikov za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, tožniki so podali pritožbo, katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo kot neutemeljeno, zoper to odločitev je bil sprožen upravni spor, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS pod opr. št. I U 1389/2014. V tej zadevi je sodišče tudi zadržalo odločitev glede odstranitve oziroma vračanja tožnikov v matično državo. Ker je bilo torej o odločitvi glede dovolitve zadrževanja zaradi priznanja načela nevračanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 odločeno in se o tej odločitvi še vedno vodi upravni oziroma sodni postopek, je prvostopenjski organ odločil, da se vloga tožnikov na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže. 3. Tožniki so se zoper oba sklepa pritožili, drugostopenjski organ pa je pritožbena postopka združil v en postopek in z odločbo z dne 22. 10. 2014 pritožbo zoper oba sklepa zavrnil. Pri tem v obrazložitvi med drugim navaja, da je bila dovolitev zadrževanja mladoletne A.A. oziroma celotni družini izdana na podlagi vloge z dne 25. 2. 2014, dokler so trajali razlogi, in sicer šolanje v tekočem šolskem letu 2013/14. Nepravilno je bilo stališče prvostopenjskega organa, da zakon opredeljuje le zaključek šolskega leta in ne celotno osnovnošolsko šolanje. Takšen sklep nima podlage v zakonu in je nepravilen, vendar to sklepanje ni odločilno za to zadevo, saj je prvostopenjski organ navedel tudi pravilen razlog, ki utemeljuje njegovo odločitev. Vloga za šolsko leto 2014/15 ne temelji na isti dejanski in pravni podlagi, temveč gre za novo vlogo. V obravnavanem primeru je odločilno, ali lahko tožniki vlagajo nove vloge v času, ko o njihovi vlogi za dovolitev zadrževanja po 1. alineji 73. člena ZTuj-2 ni bilo še pravnomočno odločeno. Vprašanje je, ali gre v tem primeru za isto ali novo upravno stvar, o kateri je potrebno samostojno odločiti. Po sodni praksi je mogoče govoriti o isti upravni zadevi takrat, ko teče postopek oziroma organ odloča o isti pravici, obveznosti ali pravni koristi istega subjekta. V obravnavanem primeru se odloča o pravici tožnikov do zadrževanja. Stališče organa prve stopnje, da gre pri vlogah tožnikov za isto upravno stvar, je pravilna. V vseh treh primerih gre za odločitev o pravici tožnikov do dovolitve zadrževanja ne glede na to, da to pravico uveljavljajo na različnih pravnih podlagah (zaradi načela nevračanja, zdravstvenih razlogov, zaradi šolanja otrok). O pravici tožnikov po dovolitvi zadrževanja teče spor in glede na to, da še ni bilo pravnomočno odločeno, saj se v tej zadevi vodi upravni spor pred Upravnim sodiščem RS pod št. I U 1389/2014 in I U 1312/2014, je bila odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju njihovih vlog pravilna in na zakonu utemeljena.

4. Tožniki v tožbi navajajo, da se v primeru odločitve, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za dovolitev zadrževanja zaradi načela nevračanja, trenutno še odloča v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Nadalje navajajo, da so brez kakršnihkoli sredstev za življenje. Hčerka se je medtem vpisala v 3. razred osnovne šole in ga začela obiskovati in je bila že 31. 8. vložena prošnja za izdajo nove odločbe po 6. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, nato pa 22. septembra še prošnja za izdajo odločbe po 3. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaradi zdravstvenega stanja C.C. Obe prošnji se nista obravnavali po vsebini, ampak sta bili zavrženi. Tožniki menijo, da jih želi tožena stranka preseliti v Center za tujce v Postojni. To pa ne bi bilo v skladu z obveznostmi Slovenije po 3. členu Konvencije o otrokovih pravicah. Nadalje opisujejo, zakaj se tožniki ne morejo vrniti na Kosovo. Opozarjajo na to, da vloge ni dopustno zavreči v primeru, če se res uveljavlja enaka pravica kot s prejšnjo vlogo, o kateri še teče sodni postopek, vendar pa se nova vloga oziroma novi zahtevek opira na drugačno dejansko stanje in na drugačno pravno podlago kot prvi. Tožniki predlagajo, naj sodišče odloči v sporu polne jursidikcije in naj samo odloči o stvari, ki je predmet upravnega postopka. V tem primeru so prizadete ustavne pravice do zakonitega odločanja po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), česar posledica je tudi kršitev ustavne pravice do človekovega dostojanstva iz 34. in 35. člena URS. Narava stvari dopušča odločanje v sporu polne jurisdikcije, podatki postopka pa tudi dajejo za to zanesljivo podlago, zlasti pri prošnji, ki se nanaša na šolanje otroka. Tožniki so v navedeni zadevi tudi predlagali izdajo začasne odredbe, s katero so predlagali, naj sodišče odredi izplačilo pripadajoče denarne socialne pomoči, vendar je sodišče s sklepom št. I U 1672/2014-9 z dne 30. 10. 2014 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. To odločitev je potrdilo tudi vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 362/2014 z dne 20. 11. 2014. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opisuje azilni postopek tožnikov, kjer je zavrnilna odločba postala pravnomočna. Nato je bila izdana odločba o prostovoljni zapustitvi države. V določenem roku je tožniki niso zapustili, zato so bile izdane odločbe o vrnitvi brez roka in izrečena prepoved vstopa za čas šestih mesecev. Zatem so tožniki podali vlogo za dovolitev zadrževanja, pri čemer tožena stranka opisuje postopek izdaje vseh treh aktov, ki se nanašajo na dovolitev zadrževanja. Nadalje navaja, da je po sodni praksi mogoče govoriti o isti upravni zadevi takrat, ko organ odloča o isti pravici, obveznosti ali pravni koristi istega subjekta. V obravnavanem primeru pa se je odločalo o pravici tožnikov do zadrževanja. V vseh treh primerih gre za odločitev o pravici do dovolitve zadrževanja. O vlogi tožnikov za dovolitev zadrževanja na podlagi 1. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 še ni bilo pravnomočno odločeno, saj se vodi upravni spor. Ker o pravici tožnikov za dovolitev zadrževanja teče upravni spor, je bilo potrebno obe vlogi zavreči. 6. Tožba je utemeljena.

7. Oba izpodbijana sklepa se opirata na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Med strankama ni sporno, da je bila z odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 1. 8. 2014 vloga za dovolitev zadrževanja iz razloga nevračanja, zavrnjena. Torej s to odločbo stranke niso pridobile kakšne pravice niti niso bile s 1. točko izreka te odločbe naložene kakšne obveznosti, ampak je šlo zgolj za zavrnitev vloge. Med strankama tudi ni sporno, da zoper 1. točko citirane odločbe z dne 1. 8. 2014 poteka upravni spor pri tukajšnjem sodišču in zadeva še ni rešena. Torej ni podana tista okoliščina iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ko pravi, da se s sklepom zavrže zahtevo, če se vodi sodni postopek in je stranka pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

9. Nadalje je sodišče ugotavljalo, ali so podane okoliščine za zavrženje vlog iz drugega stavka 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bila odločba z dne 1. 8. 2014 v 1. točki izreka zavrnilna, sporno pa je, ali se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opirata zahtevka, ki sta bila z izpodbijanima sklepoma zavržena, nista spremenila. Sodišče meni, da se je spremenilo tako dejansko stanje kot pravna podlaga. Zavrnilna odločba z dne 1. 8. 2014, ki se nanaša na zavrnitev vloge za dovolitev zadrževanja zaradi razlogov nevračanja, je bila izdana 1. 8. 2014. Oba izpodbijana sklepa pa temeljita na dejstvih in okoliščinah, ki takrat še niso obstajale. Sklep z dne 19. 9. 2014 se nanaša na vlogo, ki je oprta na potrdilo o šolanju z dne 29. 8. 2014, torej gre za okoliščino, ki je nastala šele po izdaji odločbe z dne 1. 8. 2014. Gre torej za drugačno dejansko stanje. Sklep z dne 30. 9. 2014 pa je bil izdan na podlagi predložitve zdravniškega potrdila Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva z dne 15. 9. 2014, torej tudi šele po tem, ko je bila izdana zavrnilna odločba z dne 1. 8. 2014. Torej so tožniki svoji vlogi vložili na povsem drugačno dejansko stanje, to je na okoliščine, ki ob izdaji odločbe z dne 1. 8. 2014 sploh še niso obstajale in tudi pravna podlaga je drugačna. Odločba z dne 1. 8. 2014 se opira na prošnjo za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, torej gre za razlog dovolitve zadrževanja zaradi tega, ker odstranitev ni dovoljena. Izpodbijana sklepa pa se nanašata na zahtevka, ki sta bila vložena na drugi pravni podlagi, in sicer se eden vsebinsko opira na 6. alinejo drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, ki določa kot razlog za dovolitev zadrževanja, če mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo do zaključka šolskega leta, druga vloga za dovolitev zadrževanja, ki pa je bila zavržena, pa se opira na razlog iz 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, torej na razlog za dovolitev zadrževanja, če zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države. Torej ni mogoče govoriti, da gre za nespremenjeno dejansko stanje in pravno podlago glede na zavrnilno odločbo z dne 1. 8. 2014 in zato prvostopenjski organ obeh vlog ne bi smel zavreči, ampak bi ju moral obravnavati po vsebini.

10. Pri obeh sodnih odločitvah, ki ju tožena stranka citira v odgovoru na tožbo, ne gre za primerljivo situacijo. Sodba Upravnega sodišča RS št. U 2095/2007 se nanaša na situacijo, ko sta dva predlagatelja vložila predlog za izrek ničnosti iste odločbe. Šlo je za identičnost razlogov, uperjenih zoper isti upravni akt. V tem primeru po mnenju sodišča ni šlo za isto upravno zadevo, ker predlagatelj za izrek ničnosti ni bil isti. Sodišče je v tem primeru izpodbijani sklep o zavrženju odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, da o predlogu odloči po vsebini. Torej je bistvo te sodbe v tem, da identičnost razlogov v predlogih različnih vlagateljev, tudi če gre za isti upravni akt, ki se naj izreče za ničnega, ne more biti razlog za zavrženje vloženega predloga. Druga sodna odločitev, na katero se sklicuje tožena stranka pa je sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 82/2003, kjer so tožniki vložili vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu RS, čeprav pred tem še ni bilo pravnomočno odločeno o njihovi zahtevi za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. oziroma 14. člena Zakona o državljanstvu RS. Po mnenju sodišča gre za odločanje o sprejemu tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije in gre za isto upravno stvar. Za isto upravno stvar gre, ker gre v obeh primerih za odločanje o sprejemu tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije, čeprav na različni pravni podlagi. Ker postopek sprejema tožnikov v državljanstvo na podlagi 10. oziroma 14. člena Zakona o državljanstvu RS še ni pravnomočno končan, je po mnenju sodišča bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da so podani pogoji za zavrženje vloge. Vendar pa sodišče pojasnjuje, da iz te sodbe vrhovnega sodišča ni razvidno, da bi bil kakorkoli sporen tudi pogoj, ki ga je potrebno upoštevati v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki pravi, da mora biti tudi dejansko stanje nespremenjeno, da gre za isto zadevo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 82/2003 ni razvidno, da bi stranke novo vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS vložili na podlagi okoliščin, ki so nastale po tem, ko je bila prvotna vloga, utemeljena na 10. oziroma 14. členu ZDRS zavrnjena. V obravnavani zadevi pa je stvar drugačna, saj, kot je bilo že pojasnjeno, so tožniki dve novi prošnji za dovolitev zadrževanja utemeljili na podlagi dejstev in okoliščin, ki v času odločbe z dne 1. 8. 2014 sploh še niso obstajale, to je na potrdilu o vpisu v višji razred osnovne šole in na zdravniškem potrdilu.

11. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka obe vlogi tožnikov obravnavati po vsebini. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 po mnenju sodišča podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, saj upravni postopek sploh še ni bil izpeljan, ker se vloge niso obravnavale po vsebini, ampak so bile zavržene. Sodišče pa je tudi pojasnilo, da v navedeni zadevi ne bo opravilo glavne obravnave, da bi samo ugotovilo dejansko stanje, kar je bilo že pojasnjeno. Sodišče meni, da bo mnogo lažje postopek izpeljal prvostopenjski organ.