Jedro

Menica spada med strogo formalne pravne posle. Zaradi načela formalnosti vsebine menice ni mogoče razlagati. Nesprejemljiv je predlog, da se pri presoji njene veljavnosti upošteva vsebina menične izjave in vsebina vloge, s katero je bila poslana na unovčenje.

Listina, ki ni menica, nima menično pravnih posledic, se ne more uporabiti kot menica in zanjo pravila meničnega prava ne veljajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo glavnice 1.575.279,59 EUR z zamudnimi obrestmi, kar tožeča stranka zahteva zaradi toženkine neupravičene odklonitve plačila menice. Stroški tožene stranke v višini 12.549,00 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga dopolnitev dokaznega postopka na obravnavi pred sodiščem druge stopnje in spremembo sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Predlaga tudi, da se pred odločitvijo Sodišču EU zastavi predhodno vprašanje, ali je skladno z evropskim pravnim redom: pri unovčevanju menice bankino podajanje ugovorov iz meničnega razmerja izven ugovorov meničnega dolžnika; različna obravnava unovčitve lastnih menic, danih za zavarovanje in na unovčitev banki; razbremenitev odškodninske odgovornosti banke, ki poda lastni ugovor ničnosti izven časa unovčevanja menice. Sodišču prve stopnje očita, da je prepoznalo zgolj vprašanje veljavnosti oz. ničnosti predložene menice, zanemarilo pa je vsa ostala ključna vprašanja. Meni, da je zato sodba brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje, da je menico in menično izjavo z dne 18.12.2006 treba obravnavati povezano in v tej luči ocenjevati ravnanje tožene stranke. Z menično izjavo in nalogom je dano trojno brezpogojno in nepreklicno pooblastilo: pooblastilo za izpolnitev bianco menice, pooblastilo za uporabo in unovčenje ter pooblastilo vsaki banki na področju Slovenije, da iz dobroimetja na računu družbe G. izplača menico. Navaja, da so bila pri predložitvi menice na unovčenje spoštovana določila Zakona o plačilnem prometu. Ker so bila na računu denarna sredstva, zaključuje, da bi morala biti menica še isti dan unovčena. Upoštevanje pisne dolžnikove prepovedi za unovčenje menice označuje za bančni ukrep, ki zanika temeljna pravila po Zakonu o menici in Ženevski konvenciji z dne 7. julija 1930 o določitvi enotnega prava za menice. Meni, da je tožena stranka, ki je vodila računa za oba – izdajatelja menice in upravičenca – favorizirala izdajatelja menice, kar je v nasprotju s 768. čl. Obligacijskega zakonika. Opozarja, da sodišče ni presodilo obveznosti tožene stranke iz mandatnega razmerja. Sklicuje se na 769. čl. Obligacijskega zakonika in navaja, da ugovora prepovedi unovčitve ni bilo. Poudarja, da so pravila Zakona o menici, Obligacijskega zakonika in Zakona o plačilnem prometu banki prepovedovala kontakt z izdajateljem menice. Ravnanje, drugačno od teh pravil, je povzročilo, da je družba G. poslala obvestilo o preklicu menice. Navaja, da je bilo obvestilo o preklicu dano eno, dve, tri ali moda šest ur prepozno, ko je banka menico že imela. Opozarja, da dokazi, ki bi osvetlili potek dogajanja, niso bili izvedeni. Meni, da pisno obvestilo o preklicu menice ni pravno veljaven ugovor meničnega prava. Pisno obvestilo ne vsebuje nobenega od možnih meničnih ugovorov, ki so treh vrst: materialnopravni ugovori, subjektivni ugovori in temeljni menični ugovori. Poudarja, da je banka strokovnjak in da se G. d.o.o. na ničnost menice ni sklicevala. Opozarja, da obstajajo vse štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost: protipravno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost tožene stranke. Navaja, da je bil uporabljen v preteklosti predpisan blanket banke in da teorija ter zakon ne zahtevata izpolnjenega blanketa, ampak zgolj vse zahtevane elemente menice iz 1. čl. (za trasirano menico) oz. 107. čl. Zakona o menici (za lastno menico), pri čemer je zapis lahko na čemerkoli in na vsakem mediju oz. telesnem nosilcu. Meni, da bi ostali izvedeni dokazi potrdili, da ima banka več sto enakih menic, z enakim tekstom. Nesprejemanje običajne prakse obdelave tovrstnih menic pa je materialnopravno napačno. Poudarja, da je menico izpolnila s pomočjo osebnega bančnika, ki je zaposlen pri toženi stranki. Opozarja, da je sankcija ničnosti skrajni ukrep in pravni red načeloma skuša pravne posle vzdržati v veljavi. Sklicuje se na izjavo direktorja družbe G. d.o.o., da menica ni bila sporna in da direktor ni izdal odredbe o prepovedi. Preklic je naredila računovodkinja B. V., direktor pa podpisal, ker ni bilo evidence menic. Povzema izpoved priče Z. J.; med drugim tudi, da ni imel ugovora glede ničnosti, ampak je šlo za tipičen preklic menice. Za očitno označuje, da je do preklica menice prišlo zaradi kontakta bančne uslužbenke z izdajateljem menice in da je tožena stranka preklic menice napačno interpretirala. Zatrjuje, da je tožena stranka kršila Navodilo o unovčevanju menic pri bankah v 1., 7., 8., 9. in 11. točki, ker se je vmešala v civilno razmerje in favorizirala meničnega dolžnika. Pogojev za kontaktiranje z meničnim dolžnikom, predpisanih v 14. točki, ni bilo. Opozarja, da navodilo ne določa pisne prepovedi unovčitve in ne določa kontaktiranja banke z dolžnikom. Meni, da je sodišče spregledalo pomen menične izjave in naloga za plačilo menice, ki skupaj z menico vsebujeta vse sestavine, ki jih sodišče navaja kot pogoj za veljavnost lastne menice. Meni, da je vsebino menice treba razlagati po pomenu in stališče o nujnosti obljube plačila na menici označuje za napačno. Opozarja, da citirana teorija in praksa ni uporabljiva, ker se nanaša na med dolžnikom (trasantom) in upnikom (remitentom) obstoječ menični spor, v katerem je dolžnik podal ugovor materialnopravne narave in ugovarjal vsebini menice oz. njeni veljavnosti. Opozarja, da v obravnavni zadevi dolžnikovega ugovora materialnopravne narave ni bilo. Opozarja, da v sodbi ni povzeta vsebina vseh njenih vlog. Poudarja, da z njene strani ni nesporno, da je banka unovčitev menice zavrnila iz razloga pisne prepovedi unovčitve. Poudarja, da je 16.10.2007 dolžnik podal le preklic menice in ne prepoved unovčenja menice, kakor je tožena stranka ta preklic upoštevala. Meni, da gre za omejevanje konkurence ter zavarovanja z uporabo neenotnih pogojev za primerljive posle zavarovanja z menicami, kar pomeni kršitev pravnega reda ES, Lizbonske pogodbe, Ženevske konvencije in Direktive 98/267ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da citirani evropski predpisi za odločitev v sporu niso relevantni, da je sodna praksa enotna, da se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Pritrjuje razlogom in pravnim stališčem sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana listina (dokaz A4) je bila izdana kot vrednostni papir z namenom, da učinkuje kot lastna menica. S tem obe stranki soglašata. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da ta listina ni menica (oziroma je menica nična), ker nima obveznih, z Zakonom o menici predpisanih sestavin. Pritožbeno sodišče soglaša, da je obravnavana listina kot menica neveljavna (ne gre za lastno menico) in tudi z dejanskim ugotovitvami o pomanjkljivostih, ki preprečujejo, da bi bilo listini mogoče priznati lastnost menice. Listina ne vsebuje nepogojne obljube trasanta, da bo plačal določeno vsoto denarja (2. točka 107. čl. in 1. odstavek 108. čl. Zakona o menici), kar je obvezna sestavina lastne menice. Obravnavana listina vsebuje nepogojno napotilo, naj se plača vsota denarja, kar je obvezna sestavina trasirane menice (2. točka 1. čl. Zakona o menici), vendar se ne more šteti za trasirano menico, ker ne vsebuje imena tretje osebe (trasata), ki naj plača (3. točka 1. čl. in 1. odstavek 2. čl. Zakona o menici). Ne gre niti za trasirano lastno menico (2. odstavek 3. čl. Zakona o menici), ker je polje, predvideno za vpis trasata, prazno.

6. Menica spada med strogo formalne pravne posle, kar pomeni, da je veljavna le, če je izdana v pisni obliki in vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine. Zaradi strogega načela formalnosti v meničnem pravu ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je vsebino listine (menice) mogoče razlagati skupaj z vsebino menične izjave z dne 18.12.2006 in vsebino vloge, s katero je bila listina poslana na unovčenje. Pri menični izjavi gre za obligacijsko razmerje med izdajateljem menice in remitentom (upnikom), ki se tožene stranke, ki ni stranka dogovora o izročitvi menice, ne tiče. Ta dogovor se je konkretiziral z izdajo menice. Plačnik menice je položaj meničnega zavezanca, obseg in način njegove odgovornosti dolžan upoštevati samo tako, kot je opredeljen v menici. Predložitev menice na unovčenje pa je tehnično opravilo, povsem nepomembno za razlago menice (enostranske izjave volje izdajatelja), saj predložitev menice izvede upravičenec. Ni možna nadomestitev manjkajočih sestavin ali odprava pomanjkljivosti z drugimi listinami, pa tudi z razlago ne.

7. S tem, ko pritožnik navaja, da uporaba meničnega obrazca ni obvezna, sam zavrača svoje pritožbene trditve, da je menica ustrezna, ker je izdana na obrazcu, ki je v uporabi. Obrazec, ki ga je trasant uporabil, je obrazec, predviden za izdajo trasirane menice, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi pri izdaji lastne menice, kakršno je izdajatelj želel izdati, napotilo „plačajte za to menico“ moralo biti nadomeščeno z nepogojno obljubo „plačamo za to menico“ ali „bom plačal“ ali „bomo plačali“.

8. Listinski dokazi potrjujejo, da je tožena stranka plačilo menice zavrnila zaradi trasantove (dolžnikove) prepovedi unovčenja menice (listina A6), v tem postopku pa je tožena stranka poleg ugovora prepovedi unovčenja menice, (med drugim) ugovarjala tudi, da predložena ji listina nima sestavin, ki jih menica mora imeti (v vlogi z dne 16.6.2010, list. št. 34). Zadošča, da tožena stranka v tem postopku zahtevek zavrača s trditvijo, da predložena ji listina ni menica. Dejstvo, da je plačilo zavrnila z drugim razlogom, za odločitev ni pravno pomembno, ker menična obveznost lahko izhaja zgolj iz menice in ne obstaja, če menice ni. Listina, ki ni menica, nima menično pravnih posledic, se ne more uporabiti kot menica in zanjo pravila meničnega prava ne veljajo. Pravilen je zato zaključek, da tožena stranka predložene ji listine ni bila dolžna plačati oz. je plačilo na njeni osnovi utemeljeno zavrnila. Toženi stranki predložena (menična) listina nima nobenih veljavnih učinkov, niti med meničnim dolžnikom in upnikom niti do tretjih, med katere sodi tožena stranka; pravno nepomemben je zato razlog, zaradi katerega je tožena stranka plačilo zavrnila.

9. Ker listina, ki je bila toženi stranki predložena, ni veljavna menica in nima menično pravnih posledic, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ostalimi trditvami tožeče stranke o protipravnem ravnanju tožene stranke pri unovčevanju oz. kršitvi predpisov, ki urejajo bančno poslovanje z menicami. Tudi pritožbeno sodišče se opredeljuje zgolj do pravno odločilnih dejstev. Ker se toženi stranki predložena listina ne šteje za menico, se ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali banka (pri unovčevanju lastne menice) lahko upošteva ugovore meničnega dolžnika iz temeljnega razmerja, niti z ostalimi dolžnostmi banke pri plačilu menic. Pri odločitvi prvostopenjskega sodišča je spoštovano strogo načelo formalnosti v meničnem pravu, kar je skladno z unificiranim evropskim pravom (Ženevske konvencije iz leta 1930), zato razlogov za ugotavljanje evropskega prava z zastavljanjem predhodnega vprašanja ni.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).