Jedro

Tožeča stranka je v zahtevi, da se ji podeli položaj stranke v postopku navajala, da ima položaj Nacionalne panožne športne zveze, ki ima v avtošportu v Sloveniji edina pravice in obveznosti na osnovi ZSpo. Zato je po oceni sodišča izkazala pravni interes, da se udeležuje postopka kot stranka.

Izrek

1. Tožbi se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 28. 5. 2003, ugodi in se odločba odpravi.

2. Tožba zoper sklep UE A z dne 21. 5. 2003 in zoper dovoljenje UE A z dne 21. 5. 2003 se zavrže. 3. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A z dne 21. 5. 2003. Pod 2. točko izreka je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper dovoljenje Upravne enote A z dne 22. 5. 2003, za izvedbo športno hitrostne prireditve "Mednarodna gorsko hitrostna avtomobilska dirka P... 2003". V obrazložitvi je navedla, da je z izopdbijanim sklepom z dne 21. 5. 2003 Upravna enota A v upravni zadevi izdaje dovoljenja za izvedbo javne športne prireditve na zahtevo AAA za priznanje lastnosti stranke odločila, da se ji v upravnem postopku ne prizna lastnost stranke in s tem pravica do sodelovanja kot stranki v postopku. Z izpodbijanim dovoljenjem z dne 22. 5. 2003 pa je Upravna enota A dovolila izvedbo športno hitrostne prireditve "Mednarodna gorsko hitrostna avtomobilska dirka P..." organizatorju prireditve BBB, A. Zoper citirani sklep prvostopnega organa o nepriznanju lastnosti stranke v postopku in zoper dovoljenje za izvedbo javne prireditve se je tožeča stranka pritožila, tožena stranka pa je pritožbo zavrnila s sklicevanjem na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) in na določbo 52. člena Zakona o športu (Uradni list RS, št. 22/98, v nadaljevanju ZSpo). Tožena stranka navaja, da ima po določbi 43. člena ZUP pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki ima na zakon oprto pravico, da se udeležuje postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da je tožeča stranka uveljavljala svoj dejanski interes, ne izkazuje pa svojega pravnega interesa, to je na zakonu utemeljenega interesa, ki bi ga ob sklicevanju na določbo 52. člena ZSpo morala izkazovati. Ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da organizator BBB, A ni dolžan za izvedbo navedene prireditve pridobiti soglasja Nacionalne panožne športne zveze iz 3. točke 53. člena ZSpo, ker prireditev ne spada med velike mednarodne športne prireditve, navedene v 52. členu ZSpo, in tudi ne šteje za evropsko prvenstvo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da šteje dirka za evropsko consko prvenstvo, tožena stranka pripominja, da je evropsko consko prvenstvo samo področno prvenstvo posameznih držav z mednarodno udeležbo, ki pa nima značaja evropskega prvenstva po 4. alinei 52. člena ZSpo, torej tudi ne more imeti značaja velike mednarodne športne prireditve. Tožena stranka tudi ugotavlja, da navedena prireditev ni vpisana v program velikih mednarodnih športnih prireditev za leto 2003 pri Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, in da za organizacijo le-te v obsegu velike mednarodne športne prireditve ni bilo zahtevano oziroma izdano soglasje pristojnega ministrstva. Pritožbo zoper dovoljenje prvostopnega organa z dne 22. 5. 2003 za izvedbo športno-hitrostne prireditve pa je tožena stranka zavrgla v skladu s 1. odstavkom 246. člena ZUP, saj jo je vložila oseba, ki ne more biti stranka v obravnavanem postopku, torej neupravičena oseba.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vztraja pri trditvi, da ima Mednarodna gorsko-hitrostna avtomobilska dirka P... značaj velike mednarodne športne prireditve, ki jih definira 52. člen ZSpo. Po pravilniku prireditve šteje dirka za FIA GORSKI POKAL Centralno evropske cone. Dirka torej šteje za evropsko consko prvenstvo in je kot taka podvržena določilom ZSpo. Tako je bila tudi v letu 2002 s strani Ministrstva za šolstvo, znanost in šport dirka povsem enakega ranga v B uvrščena v seznam velikih mednarodnih prireditev. Letos je bila vloga organizatorja zavrnjena, ker ni vsebovala soglasja AAA kot nacionalne panožne zveze. Ravnanje UE A in tožene stranke ima za posledico neenako obravnavanje istih primerov, s čimer se posega v načelo enakosti in enake uporabe prava v enakih primerih. Tožena stranka se o tem pritožbenem očitku ni izjasnila, zaradi česar odločitev ni obrazložena tako kot zahteva ZUP, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V nobenem primeru pa ne upravna enota ne tožena stranka nista pristojni za opredelitev značaja dirke in bi si morali v postopku pridobiti mnenje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Tožeča stranka izkazuje pravni interes, saj ima pravico in je hkrati dolžna izvajati svoje pristojnosti na področju avtošporta. Prvostopni organ bi bil dolžan izvesti glavno obravnavo, na kateri bi imela tožeča stranka možnost pojasniti svoja stališča, na podlagi katerih bi lahko upravna enota presodila, ali dirka potrebuje soglasje tožeče stranke in ugotovila, da ga potrebuje, pa ga nima. Tožeča stranka ne razume obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, v katerem je navedeno, da uveljavlja svoj dejanski interes, saj ZUP nikjer ne govori o dejanskem interesu in zato ni jasno, zakaj o tem govori tožena stranka, ki pa tudi ni obrazložila, kaj je s tem mislila. Prvostopni organ in tožena stranka sta spregledali tudi 44. člen ZUP, ki opozarja, da je dolžan organ skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Glede na to, da ZSpo izrecno določa, da je za določene prireditve potrebno soglasje Nacionalne panožne zveze, je jasno, da ima tožeča stranka pravni interes, da sodeluje v postopku in ugotovi, za kakšno prireditev gre ter tako izvršuje obveznosti, ki so ji naložene z zakonom. Tožeča stranka kot panožna nacionalna zveza je dolžna skrbeti tudi za to, da se v RS dirke odvijajo v skladu s pravili in je organiziranje dirk mimo AAA brez njenega sodelovanja popolnoma nezakonito. AAA je dolžna skrbeti za to, da se mednarodne prireditve odvijajo pravilno, saj lahko v nasprotnem primeru nastane velika moralna in materialna škoda, če se izkaže, da dirka ni bila organizirana pravilno. Izpodbijani sklep in odločba tožene stranke sta v celoti spregledali problem izpolnjevanja pogojev, določenih v ZVCP (210. člen) in ne obrazložita, katera organizacija je uvrstila prireditev na koledar športnih prireditev in ga predložila Ministrstvu za notranje zadeve. Tožeča stranka je v pritožbi izrecno opozorila na navedeno kršitev, vendar tožena stranka o tem ni rekla ničesar. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter sklep in dovoljenje prvostopnega organa za izvedbo športno-hitrostne prireditve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v skladu z 208. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) izda dovoljenje za športno ali drugo prireditev na cesti (na območju ene upravne enote) za to območje pristojna upravna enota. 211. člen ZVCP predpisuje, katere priloge mora organizator predložiti pristojnemu organu pred prireditvijo. Glede tožbenih očitkov, da bi bila njena udeležba v postopku potrebna, ker organizator nima dovolj usposobljenih kadrov za varno izvedbo prireditve, tožena stranka pojasnjuje, da je organizator med ostalimi zahtevanimi prilogami v skladu z zakonom dolžan predložiti načrt ukrepov za varno izvedbo prireditve na cesti ter v njem navesti ukrepe, ki jih bo zagotovil za varnost udeležencev prireditve, gledalcev in ostalih udeležencev v prometu. O ustreznosti teh ukrepov presoja upravni organ na ustni obravnavi, ki jo je v skladu s 5. odstavkom 208. člena ZVCP dolžan izvesti. Na obravnavo vabi pravne in druge osebe, katerih udeležba bi lahko prispevala k določitvi ustreznih pogojev za varno izvedbo prireditve. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni organizacija, ki bi upravnemu organu podajala kvalificirano mnenje glede ustreznosti pogojev za varno izvedbo prireditve na cesti. Zavrača tudi tožbene navedbe o nepravilni uporabi 44. člena ZUP. Svoj pravni interes bi tožeča stranka lahko izkazala v postopku pri odločanju o izvedbi velike mednarodne športne prireditve in predhodnem postopku za kandidiranje, kjer bi se na podlagi predložene študije potencialnega organizatorja o organizaciji in financiranju mednarodne športne prireditve meritorno odločalo o organizaciji prireditve z značajem velike mednarodne športne prireditve. Organizator v obravnavni zadevi ni kandidiral za organizacijo velike mednarodne športne prireditve (evropsko prvenstvo po 52. členu ZSpo), zato ni pridobival predhodnega soglasja ustrezne nacionalne panožne zveze. Tožena stranka meni, da so tožbeni razlogi povsem neutemeljeni, da je bil postopek voden v skladu s predpisi in je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke navaja, da se tožena stranka ni opredelila do tožbenih navedb, da je imela gorsko-hitrostna avtomobilska dirka ... značaj velike mednarodne športne prireditve, saj se po Pravilniku prireditve dirka šteje za FIA GORSKI POKAL centralno-evropske cone. Prav tako se ni opredelila do tožbenih navedb, da bi morali tožena stranka in prvostopni organ pridobiti mnenje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport o značaju navedene dirke. Ravnanje tožene stranke je še toliko bolj nenavadno zato, ker je v pritožbenem postopku zoper sklep Upravne enote B z dne 23. 6. 2003 pridobila mnenje Ministrstva za šolstvo, znanost in šport o značaju gorsko-hitrostne avtomobilistične dirke, predvidene za 26. in 27. 7. 2003 v B. Ker je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport podalo mnenje, da gre za veliko mednarodno prireditev, je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke. Očitno je torej, da tožena stranka v enakih primerih ravna različno. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da je dovolj, če se za zagotovitev varnostnih ukrepov na ustno obravnavo vabi predstavnike območnih policijskih uprav. Tudi tukaj je tožena stranka ravnala v nasprotju z njenim prejšnjim ravnanjem, saj je v postopku pod št. ... vabila tožečo stranko na narok za ustno obravnavo, ki je bil dne 2. 4. 2003. V tem postopku naj bi tožeča stranka sodelovala kot oseba, ki razpolaga z znanjem v zvezi z varno izvedbo prireditve. Tožena stranka se nadalje ni opredelila do tožbenih navedb, da športno-hitrostna prireditev na cesti, ki je predmet upravnega postopka, ni vpisana v koledar prireditev, katerega je potrebno pred začetkom tekmovalne sezone predložiti organu, pristojnemu za izdajo dovoljenja za to prireditev (210. člen ZVCP). Nesprejemljivo je naziranje tožene stranke, ki navaja, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, kar je utemeljeno tudi z določbo 44. člena ZUP, ki določa, da je dolžan organ skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Glede na to, da tožeča stranka ni imela položaja stranke, ni mogla niti ugotoviti niti preveriti, kako bo odločba vplivala na njen položaj.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki: Tožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je lahko tožeča stranka stranka v upravnem postopku za izdajo dovoljenja za izvedbo mednarodne avtomobilske gorsko-hitrostne dirke "P..." v smislu 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Ta določa v 1. odstavku 43. člena, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po določbi 2. odstavka 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po določbi 44. člena ZUP pa mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožeča stranka dne 8. 5. 2003 pri Upravni enoti A vložila zahtevo za dodelitev položaja stranke, v kateri je navajala, da ima položaj Nacionalne panožne športne zveze, ki ima v avtošportu v Sloveniji edina pravice in obveznosti na osnovi Zakona o športu. Navajala je tudi, da je v skladu s pooblastili sprejela nacionalni koledar prireditev v avtošportu v Sloveniji v letu 2003, v katerem pa ni vključena sporna dirka, zaradi česar ni zakonskega temelja za njeno izvedbo, morebitna izvedba pa bi Zvezi in njenim članom povzročila veliko materialno in nematerialno škodo. Na poziv Upravne enote A za dopolnitev vloge je tožeča stranka naknadno dostavila odločbo Strokovnega sveta RS za šport z dne 12. 6. 2002, iz katere izhaja, da je tožeča stranka Nacionalna panožna športna zveza, ki ima pravice in obveznosti v skladu z ZSpo, sklep IO OKS z dne 12. 12. 2001, in vabilo z dne 18. 3. 2003 na narok za ustno obravnavo z dne 2. 4. 2003, v zadevi dovolitve izvedbe 26. Rallya Saturnus, s čimer naj bi izkazovala svoj pravni interes za udeležbo v postopku. V zvezi s takšnimi podatki v upravnih spisih sodišče zaključuje, da je tožeča stranka izkazala pravni interes v smislu 43. člena ZUP, zaradi česar je tožena stranka nepravilno odločila, da pravnega interesa ne izkazuje.

Drugo sporno vprašanje v tem primeru je vprašanje, ali bi moral organizator sporne prireditve v postopku predložiti tudi soglasje tožeče stranke v smislu 52. člena ZSpo. Tožena stranka namreč položaja stranke tožeči stranki ni priznala zato, ker je ocenila, da v obravnavanem primeru ne gre za veliko mednarodno športno prireditev v smislu 52. člena ZSpo. Po navedenem določilu so velike mednarodne športne prireditve: Olimpijske igre, Sredozemske igre, Univerziade, svetovna in evropska prvenstva (tudi mladinska), svetovni pokali in Grand Prix mitingi in turnirji. Po določbi 3. točke 1. odstavka 53. člena ZSpo pa morajo kandidati za organizatorje velikih mednarodnih športnih prireditev v Republiki Sloveniji pridobiti tudi soglasje ustrezne Nacionalne panožne športne zveze, če za prireditev ne kandidira Olimpijski komite Slovenije. Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da iz njih ni razvidno, na kakšni osnovi je tožena stranka ugotovila, da v obravnavnem primeru ne gre za veliko mednarodno športno prireditev, obrazložitev v tej smeri pa je po mnenju sodišča neprepričljiva. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v drugem primeru v zvezi z organiziranjem 26. Rally-Saturnus (ki naj bi bila tekma enakega ranga kot sporna tekma) vabila tožečo stranko na narok za ustno obravnavo, za kar je v postopku predložila tudi vabilo tožene stranke z dne 18. 3. 2003. Tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo in zoper odločbo o izdaji dovoljenja za izvedbo sporne prireditve, je tožeča stranka navajala, da po Pravilniku prireditve šteje dirka za FIA GORSKI POKAL centralno-evropske cone, torej za evropsko consko prvenstvo, zaradi česar je podvržena določilom ZSpo ter da je bila v letu 2002 dirka povsem enakega ranga v B uvrščena v seznam velikih mednarodnih prireditev. Tožeča stranka se do navedenih pritožbenih navedb ni opredelila, zaradi česar je kršila 2. odstavek 254. člena ZUP, po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe.

Tožeča stranka po oceni sodišča utemeljeno opozarja tudi na neenakopravno obravnavo tožene stranke, kar v obravnavanem primeru lahko pomeni celo kršitev ustavno zagotovljene pravice po 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic), v primeru, da bi se ugotovilo, da je tožena stranka v identičnem primeru, kot je sporni primer, tožeči stranki priznala položaj stranke v postopku.

Sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka v smislu 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in je to lahko vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka). Zato je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo. Zadeve pa zaradi narave stvari sodišče ni vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS, saj je bila sporna dirka izpeljana dne 30. in 31. 5. 2003. K 2. točki: Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče odpravi tudi sklep UE A z dne 21. 5. 2003, ki pa ni dokončen posamični akt v smislu 2. odstavka 1. člena ZUS. Ker gre v tem primeru za odločbo prvostopnega organa je sodišče tožbo zavrglo po določbi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da sodišče odpravi tudi dovoljenje Upravne enote A z dne 21. 5. 2003, s katerim je UE A dovolila izvedbo športno-hitrostne prireditve P... organizatorju prireditve BBB, A. Sodišče je v tem delu tožbo zavrglo, saj je o tem vprašanju že odločilo in je odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke v celoti, tudi v delu, v katerem je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper dovoljenje Upravne enote A, saj je štela, da jo je vložila neupravičena oseba (1. odstavek 246. člena ZUP). Sodišče je s to sodbo presodilo, da je bila takšna odločitev tožene stranke nezakonita.

K 3. točki: Tožeča stranka je v tožbi zahtevala, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Ker je sodišče v obravnavanem primeru presojalo zgolj zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke, je le tak predlog tožeče stranke zavrnilo po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.