Jedro

Za škodo, ki jo v Sloveniji povzroči motorno vozilo s tujo registracijo, odgovarja Slovenski zavarovalni biro.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.210.000,00 SIT s pripadki, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo to sodbo. Obe sodišči sta ugotovili, da je tožniku povzročil škodo v prometni nesreči dne 16.12.1994 J. Č. z vozilom, ki je bilo registrirano v Republiki Hrvatski. Pasivno legitimiran v pravdi za povrnitev škode v takem primeru je samo Slovenski zavarovalni biro, ne pa tudi tožena stranka.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Navaja, da se je z odškodninskim zatevkom obrnila na Slovenski zavarovalni biro. Ta je pooblastil toženo stranko, ki se je s tožnikom pogajala o rešitvi zahtevka. Tik pred pripravljalnim narokom pa je podala ugovor pasivne legitimacije, kar pomeni zlorabo procesnih pravic. Meni, da 27. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljnjem ZOZP) nasprotuje Ustavi Republike Slovenije in je v nasprotju s pravno logiko. Sicer pa je treba to določbo razlagati tako, da ne izključuje pasivne legitimacije tožene stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določba 26. člena ZOZP, po kateri Slovenski zavarovalni biro odgovarja za škodo, povzročeno z motornim vozilom, ki je registrirano v tujini, je v skladu z Londonskim sporazumom o zeleni karti, po katerem zavarovalni biroji posameznih držav, v katerih je uzakonjeno obvezno zavarovanje odgovornosti imetnikov motornih vozil proti tretjim, urejajo medsebojna razmerja na podlagi tipskih sporazumov. Z njimi je določena odgovornost obdelovalnega biroja v državi, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Predvidena pa je tudi možnost, da biro deluje preko svojih članic, to je zavarovalnic, vendar je sam odgovoren za dejanja, ki jih izvajajo članice v njegovem imenu.

Potemtakem ne gre za zgrešeno določbo zakona, pač pa za uskladitev z režimom po Londonskem sporazumu o zeleni karti. Določbi 26. in 27. člena ZOZP si logično sledita in urejata isto vprašanje. Zato ni mogoče razlagati določbe 27. člena ločeno od določbe 26. člena ZOZP. Iz obeh določb in iz njune zveze s sporazumom o zeleni karti pa izhaja pasivna legitimacija biroja in vloga zavarovalnice zgolj kot organizacije, ki je lahko pooblaščena, da obravnava in reši odškodninske zahtevke v skladu s pooblastilom biroja v njegovem imenu. To pa ji ne daje položaja pasivno legitimiranega subjekta, ko pride do pravde. Nastopala bi lahko samo po pooblastilu biroja, torej v njegovem imenu in za njegov začun. Drugačno pravno mnenje tožeče stranke je zmotno.

Iz navedenega izhaja, da je ugovor tožene stranke o pomanjkanju pasivne legitimacije utemeljen. Uveljavljanje materialnopravno utemeljenga ugovora v pravdi pa ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Če bi se tožena stranka nepošteno pogajala, bi bila to podlaga za njeno odgovornost za škodo, ki bi tožeči stranki nastala iz takih poganjanj (2. in 3. odstavek 30. člena ZOR), ne vpliva pa to na nastanek njene odgovornosti za škodo, ki je tožeči stranki nastala v prometni nesreči z vozilom, registriranim v tujini.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).