Jedro

Po točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka, po točki c) znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev, po točki h) znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev.

Razlikovalni učinek (točka b) je razmerje med znakom in storitvijo, ki se uporablja za označevanje storitve, upoštevajoč dojemanje relevantne javnosti. V znaku DOBRA SLUŽBA za storitve, ki jih je tožeča stranka prijavila – storitve v razredu 35 in 38 NK, ni potrebnih elementov razlikovalnosti - ni toliko fantazijskega, arbitrarnega, da bi povprečnega potrošnika teh storitev napotilo na določen izvor, torej da bi lahko razlikoval te storitve tožeče stranke od storitev drugega subjekta. Ta znak nima kvalitete identifikatorje izvora storitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v izpodbijani 1. točki izreka odločbe zavrnila prijavo znamke „DOBRA SLUŽBA“ št. Z-200970725 z dne 10. 6. 2009 za storitve, po mednarodni kvalifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, iz razredov 35 in 38. Postopek za registracijo znamke za blago iz razreda 9 pa je nadaljevala. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je po preizkusu prijave ugotovila, da prijavljenega znaka ne more registrirati za storitve iz razredov 35 in 38 iz razlogov po točki b), c) in h) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini Uradni list RS, št. 51/06-UPB, v nadaljevanju ZIL-1). Na poziv za izjasnitev o teh razlogih za nepriznanje znamke je tožeča stranka v svoji izjavi smiselno uveljavljala okoliščine iz drugega odstavka 42. in 43. člena ZIL-1. Ker o obstoju le-teh ni predložila nobenih dokazov, je tožena stranka ocenila, da se na ti določbi ne more uspešno sklicevati. Navaja, da je znak „DOBRA SLUŽBA“ prijavljen v besedi z običajnimi črkami brez kakršnihkoli distinktivnih elementov. Ker gre za prijavo besedne znamke, pri kateri se zahteva varstvo besede kot take in njenega morebitnega pomena in zato lahko dobi izredno široko zaščito, se njena primernost za razlikovanje ocenjuje zgolj po pomenu besede. Znak je sestavljen iz dveh splošnih besed „dobra služba“, ki imajo na področju zaposlovanja, kadrovanja točno določen pomen - gre za zaposlitev, ki je pozitivna glede na pričakovanja. Na področju zaposlovanja se zelo pogosto uporablja in zato ni primerna za razlikovanje storitev različnih ponudnikov na trgu, saj označuje le namen in lastnosti. Besedilo „dobra služba“ lahko na trgu uporabljajo vsi, zaradi tega se ne sme monopolizirati in mora ostati v prosti uporabi. Besedila „dobra služba“ povprečni potrošnik ne bo dojemal kot znamko, ampak le kot podatek o namenu oziroma lastnosti storitev. Prijavljeni znak je le splošen pojem, zato povprečni potrošnik dobro službo (prijavitelja) ne bo mogel razlikovati od dobre službe drugih ponudnikov na trgu. Prijavljeni znak ne izvršuje temeljne funkcije znamke, saj ne omogoča ločevanja med storitvami različnih ponudnikov na trgu. Nima razlikovalnega učinka za prijavljene storitve. Poleg tega tudi zavaja glede na vrsto storitev. Povprečni potrošnik bo pri prijavljenem znaku pričakoval, da bo dobil storitve, povezane s kadrovanjem, zaposlovanjem in ne ostalih storitev, ki s tem nimajo nobene zveze. Prijavitelj res ni eksplicitno navedel, da želi ščititi storitve s področja zaposlovanja in kadrovanja, vendar so navedene storitve vključene v navedbah storitev, ki jih ima v razred 35 in 38. Podani so zavrnilni razlogi iz točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1, in na te je oprla svojo odločitev.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je postopek kršen zato, ker ima odločba takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se je sploh ne da preizkusiti. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je gospodarska družba, znana po dolgoletnih izkušnjah, povezanih z različnimi telekomunikacijskimi storitvami. „Dobra služba“ je storitev, pri kateri preko SMS-sporočil uporabnikom posreduje informacije o prostih delovnih mestih, informacije o določenem delovnem mestu, tj. delovni čas, kraj opravljanja dela, delovne naloge. Posreduje tudi informacije o dogodkih in novostih na trgu dela, zaposlitvenih sejmih ter napotke za uspešno iskanje zaposlitev. Gre za zelo razširjeno storitev, ki jo uporablja širok krog točno določenih uporabnikov. Gre za nudenje storitev preko SMS sporočil, pri čemer uporabniki že povezujejo oziroma prepoznavajo storitev „dobra služba“ kot njeno blagovno znamko. Blagovna znamka se opira na njeno dejavnost. Ni bojazni, da potrošniki besedne zveze „dobra služba“ ne bi prepoznali kot storitev točno določenega ponudnika, saj jo povezujejo z njeno storitvijo in ne s posredovanjem informacij o zaposlovanju kar na splošno. Zato med potrošniki ne bo prihajalo do zmede glede narave storitve. Trditi pa tudi ni mogoče, da prijavljeni znak nima nobenega razlikovalnega učinka in je zgolj opisne narave. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi 1. točke izreka odločbe tožene stranke in odloči, da je tožena stranka dolžna priznati in registrirati prijavljeno znamko.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi podaja enake argumente, kot jih je v odgovoru na poziv za izjasnitev, smiselno okoliščine iz drugega odstavka 42. člena ZIL-1. Ni pa predložila nobenih dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe o dolgoletnih izkušnjah, povezanih s telekomunikacijskimi storitvami, posredovanju informacij, razširjenosti, prepoznavnosti na trgu. Golo sklicevanje ne zadošča za odločanje o prepoznavnosti oziroma pridobljeni distinktivnosti na trgu. Vztraja pri razlogih, ki jih je za odločitev navedla v izpodbijani odločbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke, da znaka DOBRA SLUŽBA ne zavaruje kot znamko za storitve iz razredov 35 in 38 NK, temelji na zavrnilnih razlogih iz točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Absolutni zavrnilni razlogi se nanašajo na nemožnost znaka, da bi zagotavljal bistveno funkcijo znamke – sporočilnost o izvoru (v obravnavanem primeru) storitve (glej preambula Prve direktive Sveta z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, št. 89/104/EGS, 2. člen Direktive).

Po točki b) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka, po točki c) znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev, po točki h) znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev.

Razlikovalni učinek (točka b) je razmerje med znakom in storitvijo, ki se uporablja za označevanje storitve, upoštevajoč dojemanje relevantne javnosti. V znaku DOBRA SLUŽBA za storitve, ki jih je tožeča stranka prijavila – storitve v razredu 35 in 38 NK, in jih tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeljuje tudi kot storitve s področja zaposlovanja in kadrovanja, čemur tožeča stranka v tožbi ne oporeka, ni potrebnih elementov razlikovalnosti - ni toliko fantazijskega, arbitrarnega, da bi povprečnega potrošnika teh storitev napotilo na določen izvor, torej da bi lahko razlikoval te storitve tožeče stranke od storitev drugega subjekta. Ta znak nima kvalitete identifikatorje izvora storitve. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ga povprečni potrošnik ne bo dojemal kot znamko, ampak kot splošen podatek o storitvah, kar pa je po b) točki razlog za nepriznanje znamke.

Opisni so znaki, ki v gospodarskem prometu označujejo izključno značilnost storitve (točka c). Kombinacija besed DOBRA SLUŽBA je tudi po mnenju sodišča opisna. Na področju storitev kadrovanja in zaposlovanja kaže na določeno ustreznost, pozitivnost, ugodnost, kot je ocenila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Za tak način reklamiranja so zainteresirani tudi drugi ponudniki tovrstnih storitev, zato se tak izraz ne more monopolizirati. Tudi iz tega zavrnilnega razloga je tožena stranka registracijo lahko odklonila.

Razlog zavajanja (točka h) prepoveduje registracijo, če znak vsebuje neko predstavo, ki pa ni točna. Znak DOBRA SLUŽBA bi povprečnega potrošnika lahko napeljeval k mišljenju, da gre za storitve zaposlovanja, ne pa tudi za druge storitve. Zato je tožena stranka tudi v tej določbi imela podlago za zavrnitev prijave za storitve iz razredov 35 in 38. Po presoji sodišča je torej tožena stranka pravilno ugotovila obstoj zavrnilnih razlogov po določbi b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 in na tej zakonski podlagi prijavo znamke za storitve iz razredov 35 in 38 utemeljeno zavrnila. Svojo odločitev je ustrezno obrazložila in pravne presoje ne vzdrži tožbeni očitek, da se odločitve ne da preizkusiti. V čem naj bi bilo v zvezi z obstojem zavrnilnih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tožeča stranka ne pojasni. Sicer pa s tožbenimi navedbami, da je gospodarska družba, ki je znana po dolgoletnih izkušnjah, povezanih z različnimi telekomunikacijskimi storitvami – DOBRA SLUŽBA je storitev, pri kateri preko SMS sporočil uporabnikom posreduje informacije o prostih delovnih mestih in jo uporabniki prepoznavajo kot njeno znamko, niti ne ugovarja obstoju teh razlogov, ki pomenijo nemožnost registracije, temveč temu, da za odločanje o registraciji ne pridejo v poštev zaradi pridobljene razlikovalnosti znamke. Po drugem odstavku 43. člena ZIL-1 se namreč točki b) in c) ne uporabljata za znamke, ki so dobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo. Utemeljenost takega ugovora bi morala tožeča stranka dokazati (relevantni dokazi v tej smeri bi lahko bili npr. tržni delež znamke, njena intenzivnost, geografska razširjenost, čas uporabe, kolikšen delež relevantnih potrošnikov je lahko zaradi znamke identificiral njeno storitev ipd.). To bi morala storiti že v postopku pred toženo stranko, v odgovoru na poziv za izjasnitev. Kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi in potrjujejo podatki v upravnih spisih, pa nobenih takih podatkov ni predložila. Zato tudi z, v postopku v upravnem sporu ponovljenimi istimi ugovori ne more biti uspešna.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi prvem odstavka 73. člena ZUS-1.