Jedro

Obstoj civilnopravne obveznosti se presoja po pravilih civilnega prava in ob tem se pravdnemu sodišču nikoli ni potrebno opredeljevati, ali z obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanku civilne obveznosti, izhaja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz nekega dejanja (historičnega dogodka) lahko izvira odškodninska obveznost tako v primeru, če to dejanje predstavlja tudi kaznivo dejanje, kot v primeru, če kaznivega dejanja ni bilo. Civilna odgovornost je namreč strožja od kazenske – kar je potrebno razumeti v smislu, da je prag kazenske odgovornosti višji kot prag civilne odgovornosti.

Ustaljeno je stališče sodne prakse, da dejavnost varovanja oseb in premoženja sama po sebi ni nevarna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko S.Č. in tej ustrezni stroškovni odločitvi razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko xx, d.o.o. pa se zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženk, da mu solidarno plačata denarno odškodnino v znesku 8.387,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da je dolžan prvo toženki povrniti pravdne stroške v znesku 700,89 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 937,54 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s hkratnim predlogom, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavrnilo zaslišanje očividca I.M. in graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da neposredno nobena od zaslišanih prič ni videla škodnega dogodka. V zvezi s tem opozarja na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od varnostnika I.Š. ter na njegovo zaslišanje v kazenskem postopku. Vsebinsko enako je omenjeni varnostnik kot priča izpovedal tudi na zaslišanju v tem pravdnem postopku. Sodišče bi se moralo vprašati, zakaj so varnostniki ravno prvo toženko odpeljali do policistov, z njo opravili postopek in zakaj je bil zoper njo vložen obtožni predlog. Izvedenec je več kot prepričljivo potrdil vzročno zvezo med ravnanjem prvotožene stranke in nastalo poškodbo prsta. V mnenju je zapisal, da je poškodba lahko nastala na način, kot ga je opisal oškodovanec. V nadaljevanju pritožbe obširno povzema izvedenčeve navedbe in hkrati navaja razloge za neverodostojnost in naučenost priče G.T., ko je bil zaslišan v kazenski zadevi. Izvedenec je le teoretično podal primer, v kateri bi tožeča stranka lahko utrpela to poškodbo, vendar je jasno navedel, da je glede na medicinsko dokumentacijo in opis nastanka škode, ta poškodba lahko nastala tako, kot jo je opisal tožnik. Sodišče je tudi iztrgalo iz konteksta navedbo izvedenca, da je glede na konstitucijo prvotožene stranke v primerjavi s tožečo stranko manj verjetno, da bi do poškodbe oškodovanca prišel le s prijetjem in zavrtenjem prsta. Ne strinja se tudi z interpretacijo sodišča glede konkretne nevarne dejavnosti. Poškodba je nastala pri delu na višini. Tožnik je izpovedal, da je moral biti pazljiv, kajti sam ali pa prvo toženka bi lahko ob intervenciji padla z zidu. Intervencija na 4 in 6 m visokem zidu v širini 1 m do 1,5 m, pri čemer se prvo toženka ni želela pokoriti njegovemu ukazu, tako da jo je moral s silo odstraniti, predstavlja potencialno nevarno situacijo za življenje. Iz uradnega zaznamka o razgovoru z I. Š. izhaja, da bi moral nuditi pomoč pri sami intervenciji, ki pa mu je očitno ni, kar pomeni, da tudi krivdni očitek tožeče stranke vzdrži. 3. Pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko je utemeljena, pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku zoper drugo toženo stranko pa ni utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženko, ker tožnik ni uspel dokazati enega od elementov odškodninskega delikta, in sicer protipravnosti njenega ravnanja. Pri tem je odveč zapis sodišča prve stopnje, da prvotoženki „ni mogoče očitati protipravnega ravnanja povzročitve lahke telesne poškodbe skladno s 133. členom Kazenskega zakonika, zaradi česar posledično tudi ni podana njena odškodninska odgovornost“. Razen v izjemnih primerih namreč nastanek pravne posledice na civilnopravnem področju ni nikoli odvisen od ugotovitve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Obstoj civilnopravne obveznosti se presoja po pravilih civilnega prava in ob tem se pravdnemu sodišču nikoli ni potrebno opredeljevati, ali z obravnavanega dejanskega stanja, ki je podlaga nastanku civilne obveznosti, izhaja, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Iz nekega dejanja (historičnega dogodka) lahko izvira odškodninska obveznost tako v primeru, če to dejanje predstavlja tudi kaznivo dejanje, kot v primeru, če kaznivega dejanja ni bilo. Civilna odgovornost je namreč strožja od kazenske – kar je potrebno razumeti v smislu, da je prag kazenske odgovornosti višji kot prag civilne odgovornosti. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku, da je zaključek sodišča o nedokazani protipravnosti ravnanja prvo toženke posledica nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Izpodbijana sodba temelji na zaključku, da ravnanja prvotoženke, v katerem naj bi tožniku poškodovala prst, neposredno ni videla nobena od zaslišanih prič. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal zaslišanje priče J.M., prav tako reditelja, ki je bil očividec dogodka. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, obrazložitve takšne odločitve pa v razlogih izpodbijane sodbe tudi ni mogoče najti, kar je v nasprotju z določili 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjsko sodišče je s tem kršilo načelo kontradiktornosti.

6. Kot nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da iz navedb izvedenca medicinske stroke, ki je podal svoje mnenje v kazenskem postopku, ni mogoče zaključiti, da bi do poškodbe prišlo ob plezanju po lestvi in bi se prst oškodovanca zagozdil med lestev in samo steno, ob katero je bila lestev prislonjena. Ta navedba izvedenca, ki je v kazenskem postopku navajal verjetne mehanizme nastanka poškodb, pa ne izključuje tistega, ki ga je opisal oškodovanec in kar je sodni izvedenec v kazenskem postopku izrecno navedel. Ob tem je treba opozoriti, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Sodišče prve stopnje je z omenjenim povzemanjem izvedenčevih navedb nadomestilo navedeno strankino aktivnost, kar pa je v nasprotju z razpravnim načelom.

7. Sodišče prve stopnje pa tudi napačno oziroma nepopolno povzema izvedenčevo ugotovitev, ko je v razlogih sodbe navedlo, da je glede na konstitucijo prvotožene stranke v primerjavi s tožečo stranko manj verjetno, da bi do poškodbe oškodovanca prišlo le s prijetjem in zavrtenjem prsta. Izvedenec je namreč izpovedal, da je glede na konstitucijo prvotoženke nemogoče, da bi oškodovancu povzročila takšno poškodbo zgolj z enostavnim prijemom za prst. Če pa je pri tem, ko naj bi ga prijela za prst, prišlo tudi do spremembe gibanja bodisi njenega bodisi gibanja oškodovanca, pa mehanizma ugotovljene poškodbe ne gre izključiti.

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pri presoji odškodninske odgovornosti prvotožene stranke upoštevati tudi indikatorna dejstva, ki kažejo na obstoj odškodninske odgovornosti prvotoženke. Tako tožeča stranka v tožbi kot tudi drugotožena stranka v odgovoru na tožbo sta kot dokazni predlog predlagala vpogled v kazensko ovadbo proti prvotoženi stranki ter uradne zaznamke z dne 6.6.2004 o opravljenih razgovorih s prvotoženo stranko in varnostnikom in pričo Š.. Indici kot posredna ali dokazno pomembna dejstva, sama in v povezavi z izkustvenim, logičnim pravilom ali pravilom znanosti ali stroke lahko kažejo na pravno odločilno dejstvo. Prvostopenjsko sodišče bi zato moralo presoditi pomenljivost okoliščine, da je bila prav prvotoženka odpeljana k policistom, ki so jo obravnavali zaradi povzročitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

9. Navedene pomanjkljivosti pogojujejo razveljavitev odločitve o tožbenem zahtevku zoper prvotoženko. Sodišče bo moralo zato po odpravi navedenih pomanjkljivosti in dopolnitvi postopka ponovno odločiti o zadevi (355. člen ZPP).

10. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z očitano objektivno odgovornostjo drugotožene stranke. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da dejavnost varovanja oseb in premoženja sama po sebi ni nevarna. Nevarna dejavnost je takšna človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost. Ta mora biti taka, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost zlasti zato, ker jih kljub veliko skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in tako nesreče pravočasno odvrniti. Okoliščine, v katerih je tožnik opravljal svojo dejavnost, niso neodvrgljive. Tožnik je bil eden od štirih varnostnikov, ki so odstranili ljudi z zidu, pri čemer so vsi, razen prvo toženke in njenega prijatelja, obzidje zapustili prostovoljno. Okoliščina, da se je posredovanje varnostnikov odvijalo na višini, bi lahko bila relevantna, če bi bilo to v vzročni zvezi z nastalo poškodbo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Poškodba, ki je nastala tožeči stranki, pa ni nastala kot posledica dela na višini, niti ni z njim v zvezi.

11. Drugo toženki pa tudi ni mogoče očitati opustitve dolžnega postopanja pri organiziranju in zagotavljanju varnostno rediteljske službe oziroma krivdne odgovornosti. V tem delu je bilo zato treba pritožbo zavrniti in potrditi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.

12. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi razveljavitev tistega dela stroškovne odločitve, ki se nanaša na prvotoženko, torej odločitve, po kateri je tožnik dolžan prvotoženki povrniti 789,00 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o tožnikovih stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).