Jedro

Pri odločanju o obravnavanem predlogu za obnovo, ki je bil vložen v skladu z določbami ZUP, je treba upoštevati ne le razveljavitev 74. b člena ZGO-1 in njene učinke, ki izhajajo iz 44. člena ZUstS, ampak tudi 2. točko izreka odločbe U-I-165/09-34 glede uporabe predpisov, ki naj se upoštevajo ob odločanju o predlogu za obnovo postopka. V nasprotnem primeru bodo v ugodnejšem položaju predlagatelji obnove postopka, ki jim je to omogočila 2. točka izreka ustavne odločbe, od tistih, ki so to storili v skladu z ZUP in so že tedaj zatrjevali pravni interes na drugi pravni podlagi (ne na ZGO-1). Za tako razlikovanje sodišče ne vidi razumnega razloga, na kar ne more vplivati niti dejstvo, da gre v tej zadevi za uveljavljanje pravice do udeležbe v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-5/2010/22-045311 z dne 6. 8. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v postopku odločanja o pritožbi investitorjev A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetih strank) odpravila sklep Upravne enote Laško št. 351-121/2011-3 z dne 28. 6. 2011 in zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-68/2009 z dne 10. 7. 2009, s katerim je bila A.A. in B.A. dovoljena gradnja nezahtevnega objekta – ograje.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je pritožbeni organ odločil v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo IV U 60/2012 z dne 19. 6. 2012 odpravilo njegovo prejšnjo odločbo z dne 30. 9. 2011 z enako odločitvijo. Ker se ne strinja s pravnim stališčem Upravnega sodišča RS glede razlage odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, je njegova odločitev tudi v ponovljenem postopku enaka. S tem v zvezi opozarja na značilnosti obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva in na 74. b člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na podlagi katerega sta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, to je ograje na parc. št. 1230/9 k.o. ..., lahko kot stranki nastopala zgolj investitorja. Ker je gradbeno dovoljenje z dne 10. 7. 2009 postalo pravnomočno 16. 7. 2009, 74. b člen pa je bil z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen šele naknadno, te odločitve pri odločanju o predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati, saj je bilo o razmerjih v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja že pravnomočno odločeno. Drugostopenjski organ še poudarja, da je Ustavno sodišče v 2. točki izreka omenjene ustavne odločbe posebej določilo le način in roke učinkovanja razveljavitve prvega odstavka 62. člena ZGO-1 ne pa tudi 74. b člena, zato je treba v tem primeru upoštevati 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da vztrajata pri svojem stališču, ki je enako stališču Upravnega sodišča v zadevi IV U 60/2012. V nasprotnem primeru odločitev Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 ne bi bila smiselna. Ustavno sodišče je namreč v izreku svoje odločbe odločilo, da o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja odloči upravni organ na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahtevata povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor B.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je to že tretja tožba z enako vsebino in da je že 20. 5. 2012 poslal odgovor, ki ga v prilogi ponovno pošilja. Tudi po njegovem mnenju za postopek velja zakonodaja, ki je veljala ob izdaji pravnomočne odločbe. Sprašuje, kdo mu bo poravnal stroške, če bi prišlo do spremembe pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Predlaga, naj sodišče zahteve tožeče stranke zavrne kot neupravičene.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da je investitor B.A. v vlogi, poimenovani „zahteva za prekinitev postopka“, ki jo je sodišče prejelo 3. 4. 2013, navedel, da je Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in naslednji) spremenila status ograje iz nezahtevnega v enostavni objekt. Ker se zanj ne zahteva gradbeno dovoljenje, zahteva za obnovo postopka nima več pravne osnove.

Po presoji sodišča sprejem omenjene uredbe nima nobenega vpliva na vodenje tega upravnega spora, v katerem se presoja zakonitost odločbe, s katerim je bil zavržen predlog tožnikov za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Uredba, ki določa enostavne objekte, je namreč relevantna za presojo, ali gre za gradnjo objekta, za katerega investitor ne potrebuje gradbenega dovoljenja (3.a člen ZGO-1), ne pa za presojo vprašanja, ki je predmet tega upravnega spora, to je, ali bi morala imeti tožnika zaradi varstva svojih pravnih koristi status stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 10. 7. 2009. V zadevi ni sporno, da sta tožnika predlagala obnovo iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Kot izhaja iz predloga, sta tožnika v njem zatrjevala pravni interes, ki ga imata kot lastnika parc. št. 1230/10 k.o. ..., ki meji na zemljišče gradnje parc. št. 1230/9, in navajala, da je ograja postavljena na meji in ne ob njej.

Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče pred izdajo izpodbijane odločbe sprejelo odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11 z dne 18. 3. 2011). Z njo je v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, v 2. točki pa je dopustilo možnost predlagati obnovo postopka, če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, in sicer mimo rokov, določenih v ZUP. V isti točki je še odločilo, da o utemeljenosti predloga za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja odloči pristojni upravni organ na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu za obnovo postopka.

Z navedeno 2. točko je torej Ustavno sodišče dopustilo vlaganje predlogov za obnovo postopka neglede na določbe 263. člena ZUP o rokih, v katerih je treba vložiti predlog za obnovo postopka. Obenem je odločilo, da se razveljavljene določbe ZGO-1 – čeprav gre lahko tudi za obnovo pravnomočno končanih postopkov – ne uporabljajo. To pomeni, da se v tem primeru, čeprav gre za odločanje o predlogu za obnovo postopka kot izrednem pravnem sredstvu, ne uporabijo predpisi (konkretno razveljavljene določbe ZGO-1), ki so veljali v času izdaje odločbe, v zvezi s katero se predlaga obnova.

Čeprav tožnika nista predlagatelja obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj sta predlog vložila 21. 10. 2009, nanaša pa se na obnovo postopka za gradnjo nezahtevnega objekta, pri odločanju o njem ni mogoče upoštevati razveljavljenega 74. b člena ZGO-1. V nasprotnem primeru tožnika v svojem postopku, ki v času objave ustavne odločbe še ni bil pravnomočno zaključen, ne bi bila v enakem položaju kot predlagatelji obnove iz 2. točke ustavne odločbe. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je to sodišče s sodbo IV U 163/2010 z dne 17. 5. 2011 izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Povedano pomeni, da je treba pri odločanju o obravnavanem predlogu za obnovo, ki je bil vložen v skladu z določbami ZUP, upoštevati ne le razveljavitev 74. b člena ZGO-1 in njene učinke, ki izhajajo iz 44. člena ZUstS, ampak tudi 2. točko izreka odločbe U-I-165/09-34 glede uporabe predpisov, ki naj se upoštevajo ob odločanju o predlogu za obnovo postopka. V nasprotnem primeru bodo v ugodnejšem položaju predlagatelji obnove postopka, ki jim je to omogočila 2. točka izreka ustavne odločbe, od tistih, ki so to storili v skladu z ZUP in so že tedaj zatrjevali pravni interes na drugi pravni podlagi (ne na ZGO-1). Za tako razlikovanje sodišče ne vidi razumnega razloga, na kar ne more vplivati niti dejstvo, da gre v tej zadevi za uveljavljanje pravice do udeležbe v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Tako razumevanje ustavne odločbe izhaja tudi iz članka dr. Polonce Kovač (Nekaj vprašanj o rabi predpisov pri izdaji gradbenih dovoljenj glede stranske udeležbe, Pravna praksa, št. 33/2011), na katerega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje drugostopenjski organ. Avtorica v njem poudarja, „da ob vseh omejitvah v tej odločbi Ustavnega sodišča kaže razumeti razveljavitev ZGO-1 z vidika pripoznanja pravnega interesa stranskih udeležencev po drugih pravnih podlagah mimo ZGO-1 tudi neposredno že v času veljave omejitev ZGO-1 prek obnov postopkov, čeprav te niso podane na temelju 2. točke izreka te odločbe. Se pravi, če v roku za obnovo organ sam ugotovi ali to predlaga domnevni stranski udeleženec, da je obnova postopka potrebna, ker naj bi tretja oseba izkazala pravni interes na primer na podlagi Stvarnopravnega zakonika, se ta dovoli, čeprav je bila odločba izdana v času veljave razveljavljenih določb in je tudi že pravnomočna“.

Ker pritožbeni organ pri odločanju o zakonitosti sklepa z dne 28. 6. 2011, s katerim je prvostopenjski organ dovolil obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ni upošteval tudi 2. točke izreka ustavne odločbe, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral odločiti o pritožbi investitorjev v skladu s stališči te sodbe (četrti odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavanem primeru, navedeni znesek ustrezno poviša, in sicer v obravnavanem primeru za zahtevanih 20 %, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).