Jedro

Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ).

Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave.

Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljavlja se lastništvo sporne nepremičnine. Ta ni (bila) v zemljiškoknjižni lasti Republike Slovenije in z njo ni gospodarila tožeča stranka. Ker tožba na ugotovitev lastninske pravice ni več mogoča, jo je nadomestila predmetna tožba, za uveljavljanje katere pa tudi po prepričanju tega sodišča tožnica ni aktivno (stvarno) legitimirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.680 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2020 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna plačati pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS že leta 2006 v odločbi II Ips 528/2004 zavzelo stališče, da ji je država z zakonom zaupala splošno pooblastilo za urejanje in razčlenjevanje z zakonom določenih razmerji v skladu z namenom in kriteriji zakona, sama pa kljub temu še vedno lahko zoper tretje uveljavlja zgolj stvarnopravne zahtevke. V odločbi II Ips 64/2016 je prav tako zavzelo stališče, da Sklad (tožeča stranka) ne izkazuje legitimacije zgolj za uveljavljanje stvarnopravnih zahtevkov, ki se nanašajo na zemljišča, za katera mu je zakonodajalec podelil javno pooblastilo, izkazuje pa jo za uveljavljanje vseh ostalih zahtevkov. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve ne spadajo med stvarnopravne zahtevke, temveč med obligacijske. Tožena stranka je odtujila nepremičnino, ki je na podlagi samega zakona že z dnem njegove uveljavitve prešla v last Republike Slovenije, zaradi česar bi morala preiti v upravljanje Sklada. Tožena stranka svoje obveznosti prenosa ni izpolnila, ampak je parcelo leta 2018 prodala. Zakonodajalec ji je podelil javno pooblastilo za sklepanje kupoprodajnih pogodb in prejem kupnine za zemljišča v lasti Republike Slovenije. Zato je legitimirana tudi za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ki ga zoper toženo stranko uveljavlja kot posledico prodaje tuje stvari. Iz potrdila o namenski rabi so razvidni statusi nepremičnine na datuma 11. 3. 1993 in 20. 7. 2004, ki dokazujejo, da je bila sporna parcela kmetijsko zemljišče. Tožena stranka bi morala za svojo trditev, da je bila nepremičnina na dan 6. 4. 1941 v lasti občine, na območju katere leži, pravočasno predložiti ustrezne dokaze. Dokazno breme, da je sporna parcela v lasti tožene stranke in da zato tožbeni zahtevek ni utemeljen, je na strani omenjene stranke. Pri občinah oziroma njihovih pravnih prednikih dejstvo odplačne pridobitve kmetijskih zemljišč v družbeno last nima nobenega pomena pri izvedbi njihovega lastninjenja. Občine so bile v skladu z zakonom dolžne na Republiko Slovenijo prenesti vsa kmetijska zemljišča, ki so bila na dan 11. 3. 1993 družbena lastnina, ne glede na način pridobitve teh zemljišč.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR; prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP),1 v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti lahko odloča višji sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Spor pravdnih strank se nanaša na nepremičnino parc. št. 85/73 k. o. ..., ki je potrditvah tožeče stranke na podlagi določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ)2 _ex lege_ postala last Republike Slovenije, saj je bila na presečni datum 11. 3. 1993 po namenski rabi opredeljena kot kmetijsko zemljišče ter je bila v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina v uporabi Občine ... Tožena stranka se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)3 v letu 2006 uspela vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine, nato pa je parcelo v letu 2018 prodala. Tožeča stranka meni, da je bila tožena stranka s prodajo sporne nepremičnine neupravičeno obogatena, zaradi česar od nje terja vračilo prejete koristi, t. j. zneska kupnine v višini 1.680 EUR.

7. Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari4 s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ).

8. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso5 je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave.

9. Drži pritožbena navedba, da je terjatev iz naslova neupravičene obogatitve po svoji naravi obligacijska, a gre po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru za specifično situacijo, ki utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje predmetnega zahtevka. Dejstvo je, da se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (zgolj) zato, ker uveljavljanje stvarnopravnega zahtevka v zvezi s sporno nepremičnino zoper toženo stranko ni več mogoče. Slednja je nepremičnino namreč prodala in lastninsko pravico že veljavno prenesla na kupca oziroma tretjo osebo. Da je temu tako, priznava tudi tožeča stranka.6 Iz okoliščin obravnavanega primera je razvidno, da je bistvo spora v vprašanju lastništva sporne parcele. Tožeča stranka zatrjuje, da je ta po samem zakonu prešla v last Republike Slovenije, medtem ko tožena stranka temu očitno nasprotuje. Če tožena stranka sporne parcele ne bi prodala, ampak bi jo še vedno imela v svoji lasti in posesti, bi se vprašanje (dejanskega) lastništva nepremičnine reševalo s tožbo na ugotovitev lastninske pravice, za katero pa je legitimirana Republika Slovenija. Zaradi vmesne prodaje nepremičnine ta tožba zoper toženo stranko ni več mogoča, na njeno mesto pa je stopil denarni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Gre torej za neke vrste _nadomestni commodum_7 oziroma nadomestno izpolnitev, pri kateri se sporna lastninska pravica manifestira preko vrednosti nepremičnine v obliki kupnine. Kot je bilo izpostavljeno, je bistvo spora lastninska pravica na nepremičnini, za njeno uveljavljanje oziroma varstvo pa je legitimirana Republika Slovenija.

10. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru aktivno legitimirana Republika Slovenija, in ne tožeča stranka, pa čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZSKZ sredstva, ki jih Sklad pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njegov prihodek. Mogoče bi bilo le, da se tožba vloži v imenu Republike Slovenije, prisojeni znesek pa bi se nakazal na račun Sklada. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljavlja se lastništvo sporne nepremičnine. Ta ni (bila) v zemljiškoknjižni lasti Republike Slovenije in z njo ni gospodarila tožeča stranka. Ker tožba na ugotovitev lastninske pravice ni več mogoča, jo je nadomestila predmetna tožba, za uveljavljanje katere pa tudi po prepričanju tega sodišča tožnica ni aktivno (stvarno) legitimirana.8

11. Ker je pritožba neutemeljena že iz predhodno omenjenega razloga, se to sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ampak je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar je toženi stranki, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki priznalo 250 točk oziroma 150 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 3 EUR materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 186,66 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki pritožbene stroške povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena ZPP), v primeru zamude pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 10/93, s kasnejšimi spremembami. 3 Uradni list RS, št. 44/97, s kasnejšimi spremembami. 4 Po tretjem odstavku navedenega člena gospodarjenje obsega razpolaganje in upravljanje. Razpolaganje pomeni vsak prenos lastninske pravice in prenos upravljanja, zlasti pa to pomeni prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve. Upravljanje pomeni skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, oddajanje v zakup, obremenjevanje s stavbnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. 5 Glej odločbe VSRS II Ips 528/2004, II Ips 548/2008 in II Ips 64/2016. 6 Iz tožničinih tožbenih in pritožbenih navedb izhaja, da uveljavljanje stvarnopravnega zahtevka v zvezi s sporno nepremičnino ne pride v poštev, saj prodaja nepremičnine tretji osebi veljavno učinkuje, zaradi česar je zoper toženo stranko naperila zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. 7 Upnik naj ima možnost zahtevati tisto, kar je v premoženju dolžnika stopilo na mesto izvornega predmeta obveznosti (surogat) (povzeto iz: dr. Možina D., Naknadna nemožnost izpolnitve obveznosti in njen pomen za obligacijsko pravo, Zbornik znanstvenih razprav – LXVIII. letnik, 2008, str. 188). 8 Z drugimi besedami po materialnem pravu takšnega zahtevka nima oziroma v tem pogledu ni materialno-pravna upravičenka.