Jedro

Sin pravdnih strank je ves čas postopka v razgovorih na centru za socialno delo, z izvedenko in s predsednico senata izražal enako in odločno željo, da bi ostal pri očetu. Da gre za jasno izraženo željo, tudi za tožnico v reviziji ni sporno. Otrok tako dejansko živi pri očetu, kjer živita tudi njegovi obe sedaj že polnoletni sestri, okolje v R. pa je ves čas njegov dom, kjer se dobro počuti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbi in nasprotni tožbi pravdnih strank za spremembo sodbe P 604/2001 z dne 23.12.2002, s katero je bilo ob razvezi zakonske zveze določeno skupno starševstvo za 3.4.1989 rojeno hčerko A. in 23.9.1994 rojenega sina J. Ugotovilo je, da se ta sodba ne izvaja in jo nato na podlagi ocene izvedenega dokaznega postopka spremenilo tako, da je sedaj oba otroka zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, materi pa od dneva sodbe dalje naložilo v plačevanje po 13.000 SIT (sedaj 54,25 EUR) preživnine za vsakega otroka ter še odločilo o stikih otrok z materjo. Kar sta tožnica in toženec zahtevala več in drugače, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi njenemu podrejenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Obseg revizijskega izpodbijanja se nanaša na odločitev sodišč o varstvu, vzgoji in stikih glede še mladoletnega sina J. Tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3), ker naj sodbi ne bi vsebovali razlogov o zavrnitvi tožničinega podrejenega tožbenega zahtevka, po katerem naj bi sin ostal v skupnem starševstvu in bil pri materi v času, ko je oče približno 200 dni letno kot smučarski serviser službeno odsoten. V nadaljevanju tožnica povzema svoje pritožbene trditve, da je taka odločitev sprejemljiva tako po mnenju centra za socialno delo kot po mnenju izvedenke. Ne more se strinjati, da bo v tem obdobju za otroka skrbela toženčeva izvenzakonska partnerka, ki je sodišče ni niti zaslišalo. Graja razloge pritožbenega sodišča, da morebitne neprimernosti ni zatrjevala in njenega zaslišanja ni predlagala, saj je sploh ne pozna. Sodišče bi moralo to okoliščino v okviru uradnega preizkusa po 408. členu ZPP samo preveriti. Izpodbijana sodba krši tožničino pravico iz 54. člena Ustave Republike Slovenije (URS), da vzgaja in izobražuje svojega mladoletnega sina, saj iz sodbe ne izhaja, zakaj naj bi bilo v otrokovo korist, da v času očetove odsotnosti ni dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Tožnica ni odgovorna, da je v vseh teh letih prišlo do odtujitve med njo in otrokom.

V zvezi z določenimi stiki (enkrat tedensko od 9. do 19. ure in 14 dni med počitnicami) tožnica zatrjuje, da ni razlogov, zakaj naj bi bili v otrokovo korist le stiki enkrat tedensko tudi v obdobju, ko očeta ni. Opozarja, da so stiki otroka z materjo potrebni za otrokov normalen čustveni in celostni razvoj, da otrokove potrebe po materi ne morejo nadomestiti druge osebe, niti toženčeva izvenzakonska partnerka ne. Ker je izvedenka zaznala J. potrebo po materi, bi bilo normalno, da si tudi J. želi čim več stikov, ne pa, da je med postopkom izražal željo le po takem obsegu, ki je bistveno manjši od običajnega. To potrjuje izvedenkino ugotovitev, da otrok podzavestno zaznava, kaj bi bilo pogodu očetu. J. sicer jasna izjava je posledica večletnih dogajanj med pravdnima strankama, zato sodišče ne bi smelo slepo slediti izjavi takrat enajst let starega otroka, ki torej ni mogel vedeti, kaj je objektivno v njegovo korist. Očitno je kršen 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1) o pravici otroka in staršev do stikov. Določeni obseg je manjši od običajnega in ne zadošča za razvoj otrokovega čustvenega odnosa z mamo in za normalen razvoj njegovih odnosov do nasprotnega spola in do vloge lastnega spola. Priporočljiv običajen obseg stikov je dvakrat tedensko popoldan, vsak drugi konec tedna z začetkom že v petek ter pol praznikov in počitnic.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Do ponovnega odločanja o varstvu in vzgoji sina pravdnih strank in o stikih je prišlo zaradi spremenjenih razmer v smislu četrtega odstavka 421. člena ZPP, ker se prejšnja sodba o skupnem starševstvu ni izvajala, kot sta ugotovili obe sodišči in kot je zatrjevala tožnica sama v tožbi, v kateri je sprva uveljavljala le, da se takrat še mladoletna hčerka in mladoletni sin zaupata v njeno varstvo in vzgojo. Ob takih trditvah je vsaj nenavadno naknadno uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka, naj prejšnja sodba o skupnem starševstvu ostane v veljavi. Sodišče se z vprašanjem pravilnosti in primernosti takega podrejenega zahtevka ni ukvarjalo, saj je odločalo o vseh zahtevkih obeh pravdnih strank hkrati. Do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev v postopku pred nižjim sodiščema ni prišlo, ker razlogi za odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo očetu ter o obsegu določenih stikov otroka z materjo že po naravi stvari vsebujejo tudi razloge, zakaj se prejšnja sodba ne ohrani v veljavi in zakaj ni določen večji obseg stikov. Na pritožbeno podobno tožničino trditev je tako in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih je po mednarodnih konvencijah, URS, ZPP in ZZZDR največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin v konkretni zadevi. Med subjektivnimi okoliščinami je pomembna tudi želja otroka, če je glede na svoj razvoj sposoben razumeti posledice svoje odločitve. Sin pravdnih strank je ves čas postopka v razgovorih na centru za socialno delo, z izvedenko in s predsednico senata izražal enako in odločno željo, da bi ostal pri očetu. Da gre za jasno izraženo željo, tudi za tožnico v reviziji ni sporno, saj tožnica med drugim potrjuje tudi odtujenost med njo in otrokom. Sodišči sta ugotovili, da sta oba starša sposobna primerno izvrševati starševsko funkcijo, da pa nista sposobna medsebojnega komuniciranja, ki je osnovni pogoj za skupno izvajanje starševstva. Otrok tako dejansko živi pri očetu, kjer živita tudi njegovi obe sedaj že polnoletni sestri, okolje v R. pa je ves čas njegov dom, kjer se dobro počuti. Na revizijskim enake pritožbene trditve v zvezi s toženčevo partnerko je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da njeno zaslišanje ni bilo izvedeno zato, ker ni bilo predlagano in ker ni bilo ustreznih trditev, pa tudi ne kakih drugih okoliščin, ki bi v smislu tretjega odstavka 408. člena ZPP narekovale izvedbo tega dokaza po uradni dolžnosti. Tem razlogom revizijsko sodišče pritrjuje in dodaja, da je otrok sam izvedenski povedal, da se s H. dobro razumejo, to okoliščino pa je preverila tudi predsednica senata v razgovoru z obema otrokoma.

Tožnici z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena ustavna pravica iz 54. člena URS, da izobražuje in vzgaja svojega mladoletnega sina. Vsaka odločitev o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo le enemu od staršev pomeni poseg v to pravico oziroma njeno omejitev, ki pa je ustavno dopustna, če je skladna z razlogi, ki jih določa zakon za varovanje otrokovih koristi.

Tudi pri določanju stikov in njihovega obsega je glavno merilo največja otrokova korist. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišči v tem delu slepo sledili otrokovi želji. V zadnjem času so se stiki izvajali običajno enkrat tedensko ali celo na 14 dni po dve uri in po vsakokratnem predhodnem dogovarjanju. Z izpodbijano sodbo so določeni stiki enkrat na teden od 9. do 19. ure, praviloma ob sobotah (ter 14 dni med počitnicami). Pri takem obsegu sta sodišči upoštevali priporočila izvedenke psihološke stroke. Ta je v svojem mnenju upoštevala vse objektivne in subjektivne okoliščine ter pravila svoje stroke, torej vsaj delno otrokovo željo, njegovo zasedenost s športno dejavnostjo, ki mu veliko pomeni, pa tudi njegovo objektivno potrebo po stikih z materjo, ki jo poudarja revizija. Vendar je treba tudi po prepričanju revizijskega sodišča ob izkazani odtujenosti med otrokom in materjo vzpostavljati medsebojno zaupanje in čustveno povezanost postopoma in ne na silo. Obseg določenih stikov je večji, kot je otrokova izražena volja (na 14 dni po dve uri). V času izdaje prvostopenjske sodbe je bil otrok star 12 let. Tožničino zavzemanje za večji obseg stikov je sicer z njene čustvene strani razumljivo, vendar bi taka odločitev ne samo še bolj odstopala od otrokove želje, temveč bi utegnila imeti nasproten učinek. Odločitev o večjem obsegu stikov lahko toliko star otrok razume kot prisilo, ki mu vzbudi odpor. Ob že izkazanih zapletih pri dogovarjanju o stikih in odtujenosti otroka to nikakor ne bi bilo v skladu z otrokovimi koristmi. Pravilni so torej razlogi pritožbenega sodišča o prvi fazi in o postopnem uvajanju večjega obsega stikov. Tak način bo ob ustreznem ravnanju obeh staršev, po potrebi tudi ob strokovni pomoči, pripeljal do pogostejših stikov.

Tožnica z revizijo ni grajala odločitve o preživnini. Revizijsko sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da sta sodišči o preživnini odločili v skladu s 129. členom ZZZDR.

Revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava iz četrtega odstavka 421. člena ZPP in petega odstavka 106. člena ZZZDR je neutemeljena. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.