Jedro

Zakonski znak oškodovanja družbene lastnine po določbi 8. tč. 45.a čl. ZLPP vsebuje tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da gre za oškodovanje družbene lastnine: a) podjetje mora neodplačno prenesti družbeni kapital; b) kapital mora biti prenešen izven sestavljenih oblik; c) ob tem (zaradi tega) mora biti vrednost družbenega kapitala zmanjšana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 551.345,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranja in informiranje, podružnice Ljubljana, št. 380-6/5002796 z dne 29.1.1996 izreče za nično (1. točka izreka), ugodilo pa je zahtevku, da se navedena odločba odpravi (2. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (3. točka izreka). Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predvsem je obširno predstavila svoja pravna naziranja in predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Tožena stranka je odgovorila na odgovor tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 idr., v nadaljevanju: ZLPP) določa pogoje za izdajo odločbe, ki jo s tožbo napada tožeča stranka, v 48.c členu. Revizijski organ jo izda tedaj, če v revizijskem postopku ugotovi, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu, pa v predpisanem roku ne prejme dokazil o uskladitvi ali če uskladitev ni možna. Za izdajo odločbe morata torej biti izpolnjena dva pozitivna in en negativen pogoj: a) družbena lastnina mora biti oškodovana po 48.a členu; b) oškodovanje mora ugotoviti revizijski organ; c) v predpisanem roku ne sme priti do uskladitve (odprave oškodovanja). V revizijskem poročilu (dokaz A5) sta na 31. strani navedeni (ugotovljeni) oškodovanji po 8. in 4. točki 48.a člena ZLPP. Prvo naj bi bilo storjeno s prenosom sredstev in (trajnega) družbenega kapitala tožeče stranke na družbeno podjetje F. p.o., drugo pa z neoblikovanjem oziroma nerazporeditvijo sredstev rezerv in nerazporeditvijo 6% povprečne vrednosti družbenega kapitala v poslovni sklad. Oškodovanji po obeh točkah sta med seboj povezani. Oškodovanje po 8. točki je predpostavka za oškodovanje po 4. točki. Zato je treba najprej ugotoviti, ali so bili izpolnjeni zakonski znaki oškodovanja družbene lastnine po določbi 8. točke 48.a člena ZLPP. Po tej točki se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, "če je podjetje neodplačno preneslo družbeni kapital izven sestavljenih oblik, če je bila vrednost družbenega kapitala ob tem zmanjšana." Če določbo razčlenimo, ugotovimo, da vsebuje tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da gre za oškodovanje družbene lastnine: a) podjetje mora neodplačno prenesti družbeni kapital; b) kapital mora biti prenešen izven sestavljenih oblik; c) ob tem (zaradi tega) mora biti vrednost družbenega kapitala zmanjšana. Da je šlo za prenos družbenega kapitala (oziroma sredstev, kot zatrjuje tožeča stranka) izven sestavljenih oblik, med strankama ni sporno. Sporni sta točki a) in c). Tožeča stranka je na virmanu (dokaz B6), s katerim je dne 16.4.1990 nakazala F. p.o. 28.272.606,00 tedanjih din, kot namen nakazila navedla: "Prenos poslovnega sklada trajnega kapitala." Podobno je razvidno iz njene temeljnice z dne 1.1.1990 (dokaz B7). Njenemu zatrjevanje, da je šlo za prenos sredstev in ne za prenos kapitala, zato nasprotuje njena lastno ravnanje. Dilema, ali je šlo za prenos sredstev ali za prenos kapitala, je poleg tega v tej zadevi ustvarjena povsem umetno. Vsak brezplačen prenos sredstev namreč pomeni tudi zmanjšanje virov sredstev, v predmetni zadevi trajnega kapitala tožeče stranke. Zato ima pritožnica prav, ko uveljavlja, da je šlo za neodplačen prenos družbenega kapitala. Ni pa mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je bila zaradi zgoraj opisanega neodplačnega prenosa družbenega kapitala njegova vrednost zmanjšana. Za tako trditev ni v spisu prav nobene opore. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke finančne stroke S. J. (dokaz A15), izdelanega v zadevi, opr. št. VIII Pg 140/97, a obravnavanega (tudi) v tej zadevi, izhaja, da "do oškodovanja družbenega kapitala zaradi navedenih transakcij ni prišlo." Po njenih ugotovitvah je bil namreč na dan 1.1.1993 družbeni kapital pri F. za 77 mio SIT večji od družbenega kapitala, ki bi ga moral S. (tožeča stranka) izkazovati na dan 31.12.1992. Tožena stranka neposredno ne nasprotuje ugotovitvam izvedenke, pač pa svoje stališče o zmanjšanju vrednosti družbenega kapitala gradi na stališču, da je pomembna le vrednost družbenega kapitala pri tožeči stranki. Že če se je le pri njej zmanjšala (ne glede na "povečanje" pri F.), naj bi bil podan dejanski stan iz 8. točke 48.a člena ZPPSL. Tako stališče je napačno. Določba navedene točke govori le o takem neodplačnem prenosu družbenega kapitala, pri katerem se njegova vrednost zmanjša. Ker se pri neodplačnem prenosu kapitala vrednost kapitala pri pravni osebi, ki ga prenaša, neizogibno zmanjša (zaradi same neodplačnosti), bi bil dodatni pogoj (zmanjšanje vrednosti družbenega kapitala) povsem odveč, če bi obveljalo stališče tožene stranke. Pravilna razlaga je drugačna. Ne zadostuje le brezplačnost prenosa družbenega kapitala, pač pa je treba še ugotoviti, ali je bil družbeni kapital ob tem zmanjšan (npr. zaradi prehoda v zasebno lastnino). Tega zmanjšanja pa v predmetni zadevi ni bilo. Družbeni kapital je bil le prenešen v F. p.o., se tam celo povečal in preko nje prešel na Slovensko razvojno družbo. Dodati kaže še, da bi nanjo prešel na podlagi določbe 2. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98) tudi, če ne bi bilo vmesnega prenosa na F. p.o. Pritožnica se neprepričljivo sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-108/91-39 z dne 13.7.1993. Določba 2. odst. 145.b člena zakona o podjetjih, ki jo je presojalo Ustavno sodišče, v času spornega prenosa družbenega kapitala še ni veljala, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka, predvsem pa ne pomeni (zadostne) pravne podlage za izdajo odločbe v revizijskem postopku. V tem gospodarskem sporu se namreč ne odloča o tem, ali je bilo karkoli protipravnega v postopku lastninskega preoblikovanja tožeče stranke, pač pa le o tem, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo konkretne revizijske odločbe. Ker ti po zgoraj povedanem niso bili izpolnjeni, je odločitev prvostopnega sodišča, ki je odločbo odpravilo, pravilna. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo stroške sodne takse za odgovor na pritožbo (282.762,00 SIT) in priglašene odvetniške stroške za sestavo odgovora (268.345,00 SIT) ter znašajo skupaj 551.107,00 SIT.