Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk nepremoženjske škode. Pravilno je pojasnilo, da se pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP odmeri enotna odškodnina za to škodo, o čemer se je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 3.950 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so določene v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se v II. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.296 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.950 EUR v štirih obrokih, in sicer prvi obrok v višini 1.000 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe ter tri obroke v višini 983,33 EUR v roku enega leta od zapadlosti prejšnjega obroka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2017 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo v plačilo 2.690,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (II. in III. točka izreka) ter navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je privedlo do bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tožbenim zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, saj gre za strokovno vprašanje. Nepremoženjsko škodo je opredelil po posameznih postavkah pravno priznane nepremoženjske škode, o čemer bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločati. Tudi pri odločanju o povrnitvi nepremoženjske škode na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), je treba opredeliti posamezne vrste nepremoženjske škode, kot jih priznava Obligacijski zakonik (OZ), zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen ali nedokazan. O tem, kako je razumsko in čustveno dojel in zaznaval dejstvo izbrisa ter na kakšen način se je nanj odzval, bi moral podati mnenje psihiater. Izbris v trajanju 261 mesecev mu je povzročil duševne bolečine, saj se mu je bistveno poslabšalo življenje in so se mu zmanjšale življenjske aktivnosti. Do teh duševnih bolečin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Duševne bolečine je trpel tudi zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Izbris mu je povzročil izgubo dostojanstva in občutek neenakosti v družbi. Bil je pod hudim stresom, v hudem strahu, negotovosti, kar se je odražalo na njegovem počutju, obvladovanju telesa in zdravju. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotavljati obstoj telesnih bolečin v času izbrisa z izvedencem medicinske stroke. V zvezi s tem bi tudi moralo vpogledati v njegov zdravstveni karton. Ker je navedel, da je v času izbrisa trpel intenziven strah, bi tudi o tem moral podati mnenje psihiater. Sodišče prve stopnje se ni vsebinsko opredelilo do posameznih postavk zahtevane nepremoženjske škode. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se višina in obseg nastale nepremoženjske škode ugotavlja in dokazuje z izvedencem medicinske stroke. Sodišče prve stopnje tega dokaza brez obrazložitve ni izvedlo. V zvezi s tožbenim zahtevkom za povrnitev premoženjske škode je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje izvedenca ni postavilo niti ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaza. Nastalo premoženjsko škodo je vsebinsko opredelil kot izpad dohodkov iz naslova dela ali zaposlitve v Republiki Sloveniji, ki bi jih prejemal, če bi delal v Republiki Sloveniji. V Republiki Sloveniji ni mogel delati, ker se vanjo zaradi izbrisa ni mogel vrniti. Tožbeni zahtevek zato v tem delu ni nesklepčen. Ker je nastalo premoženjsko škodo in njeno višino zelo težko ugotavljati za nazaj, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 216. člen ZPP. Zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji ni mogel delati v rednem delovnem razmerju. To mu je bistveno spremenilo in poslabšalo življenje ter ustvarjanje in pridobivanje prihodkov. Prikrajšan je na izpadu mesečnega dohodka iz naslova plače najmanj v višini minimalne plače, nastal mu je primanjkljaj pri izpadu pokojninske dobe, v času izbrisa pa tudi ni mogel koristiti osnovnih socialnih pravic. Glede vzročne zveze je potrebno upoštevati t. i. zakonsko vzročnost, ki izhaja iz namena in samega ZPŠOIRSP. Prav tako je potrebno razlikovati odškodninsko odgovornost in njene predpostavke od soprispevka oškodovanca k nastanku premoženjske škode.

4. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka) in navaja, da je sodišče prve stopnje pri obravnavi vzročne zveze nepravilno uporabilo 13. člen ZPP. Odločitev upravnega organa o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki je bilo tožniku izdano 11. 4. 2016, ne predstavlja rešenega predhodnega vprašanja pri odločanju o odškodnini v sodnem postopku po ZPŠOIRSP, vsaj ne v kontekstu vzročne zveze. Odločitev o tožbenem zahtevku od sodišča prve stopnje ni terjala posega v odločitev, ki je zajeta v izreku navedene upravne odločbe in upravne odločbe s 7. 6. 2016, s katero je bila tožniku priznana odškodnina zaradi izbrisa. Glede neobstoja vzročne zveze je trdila, da za nekatere od s strani tožnika zatrjevanih škodnih posledic ne odgovarja, ker niso posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Vseeno je sodišče prve stopnje štelo, da je bilo v upravnih postopkih rešeno tudi vprašanje razlogov za tožnikovo odsotnost iz Slovenije, da to vprašanje predstavlja predhodno vprašanje in da je posledično nanj vezano. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenih zatrjevanih dejstev o razlogih za tožnikovo odsotnost iz Slovenije, temveč je preprosto štelo, da je bila ta upravičena. Vprašanje razlogov tožnikove odsotnosti iz Slovenije je dejansko vprašanje, tudi če bi se lahko kvalificiralo kot pravno, pa ne gre za vprašanje o pravici ali pravnem razmerju. Upravni organ se o njem ne v izrekih svojih odločb ne v njihovi obrazložitvi ni izrekel. Če gre to vprašanje kvalificirati kot pravno v smislu vzročne zveze, pa se torej nanaša le na eno od predpostavk celotnega materialnopravnega razmerja, ki sama po sebi ne more biti predmet spora ali nekega drugega postopka. Vprašanje razlogov tožnikove odsotnosti iz Slovenije v tem pravdnem postopku tako ne predstavlja predhodnega vprašanja, o katerem je odločil že upravni organ. Upravni organ o tožnikovi upravičeni odsotnosti iz Slovenije, čeprav jo je moral obravnavati, z upravnima odločbama ni odločil, niti se do teh okoliščin ni opredelil v obrazložitvi odločb. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP izrecno določal, da lahko sodišče v okviru postopka za določitev odškodnine ugotavlja dejansko bivanje tujca v Sloveniji le, če je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložena in zavrnjena, zavržena ali je bil upravni postopek ustavljen pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. To v kontekstu ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, natančneje vzročne zveze, sodišču prve stopnje ne preprečuje, da skladno s pravili OZ ugotavlja vsa odločilna dejstva, tudi vprašanje, ali je razlog tožnikove odsotnosti iz Slovenije izbris ali druge okoliščine. Ali je tožnik v Sloveniji po izbrisu lahko živel na podlagi dovoljenja za stalno bivanje, za odločitev o vtoževani odškodnini ni bistveno, saj podlaga za bivanje v Republiki Sloveniji ni le dovoljenje za stalno, temveč tudi dovoljenje za začasno bivanje, ki bi ga tožnik lahko pridobil ne glede na izbris iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obrestovanju posameznih obrokov odškodnine. Zakonske zamudne obresti so bile tožniku priznane že od dneva vložitve tožbe in ne od zapadlosti posameznega obroka. Zgolj dejstvo, da se zakonodajalec v predlogu ZPŠOIRSP ni izrecno opredelil do teka zamudnih obresti, ne pomeni, da tega vprašanja ni rešil posredno, z ureditvijo obročnega plačila. Z določitvijo teka zamudnih obresti pred zapadlostjo posameznih obrokov se izniči namen ureditve obročnega plačevanja po ZPŠOIRSP.

5. Pravdni stranki sta vzajemno podali odgovora na pritožbi in predlagali njuni zavrnitvi.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. Tožnik v tem postopku vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Nezakonit izbris je po njegovih navedbah trajal od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013. Tožniku je bila na podlagi drugega odstavka 1. člena ZUSDDD 11. 4. 2016 izdana upravna odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je imel dovoljenje za stalno prebivanje v obdobju od 26. 2. 1992 do 11. 4. 2016. Skladno z ZPŠOIRSP je tožnik prejel pavšalno odškodnino v višini 13.050 EUR, sedaj pa dodatno vtožuje odškodnino za povzročeno nematerialno in premoženjsko škodo, ki naj bi bila dejansko večja od prejete pavšalne odškodnine.

O pritožbi tožnika:

8. Tožnik s pritožbo, v kateri mestoma ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, v glavnem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ob tem povsem prezre odgovore, ki jih je v sodbi podalo že sodišče prve stopnje. V pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti oziroma jih niti ne izpodbija. Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene poudarke.

9. S čim naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik opredeljeno ne navaja. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je navedena kršitev (t. i. protispisnost) podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank, za svojo odločitev je podalo tehtne in argumentirane razloge, med katerimi ni nasprotij, sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke. Slednjega sodišče prve stopnje ni postavilo, ker je tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nesklepčen in izvajanje dokaznih predlogov zato ni bilo potrebno. Dokazovanje premoženjske škode s postavitvijo izvedenca finančne stroke bi bilo smotrno le, če bi tožnik zahtevek konkretiziral tako, da bi navedel zneske zajamčene in minimalne plače v posameznem mesecu izbrisa ter od njih odštel višino dejansko prejetih dohodkov. Ker tega, kljub izrecnim opozorilom tožene stranke in sodišča prve stopnje, ni storil, je sodišče njegov zahtevek brez nadaljnjega izvajanja predlaganih dokazov utemeljeno zavrnilo. Razlogi za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke so jasno razvidni iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik svojih trditev o trajno okvarjenem zdravju in razvoju kronične sladkorne bolezni ni konkretiziral niti ni predložil zdravstvene dokumentacije (zdravstvenega kartona), ki bi izvedencu omogočila razmejitev zdravstvenih posledic. Zato dokazovanje splošnih in pavšalnih trditev z izvedencem medicinske stroke ni mogoče. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi razloge za zavrnitev dokaza z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton. Tega bi v skladu z 226. členom ZPP moral predložiti tožnik sam, za kar ni bilo nobenih ovir (30. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov). Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da tožnik tudi sicer ni navedel, kdo je njegov osebni zdravnik in v kateri zdravstveni ustanovi bi bilo mogoče pridobiti njegov zdravstveni karton.

11. Zavrnitev dokaznih predlogov s postavitvijo izvedencev medicinske in finančne stroke je pravilna, saj dokazna predloga nista bila substancirana v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljala izvedenca, pa je bila presplošna in pomanjkljiva.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih postavk nepremoženjske škode. Pravilno je pojasnilo, da se pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP odmeri enotna odškodnina za to škodo, o čemer se je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.1 Obseg pretrpljene nepremoženjske škode se še vedno presoja po posameznih postavkah, saj je treba ugotoviti, ali je določena zatrjevana škoda res nastala in je v vzročni zvezi z izbrisom. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo in se opredelilo glede tožnikove nezmožnosti vrnitve v Slovenijo in njegove želje po vrnitvi2, grožnje izgona, uničenja dokumentov in izogibanja javnim zborovanjem3, zdravstvenih težav4, duševnih bolečin zaradi omejitve svobode gibanja5 in izgube političnih in socialnih pravic6. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera je tožniku priznalo le škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi nezmožnosti vrnitve in prebivanja v Sloveniji, sicer pa je njegov zahtevek zavrnilo, ker ni uspel dokazati nastanka posamezne zatrjevane škode ali vzročne zveze med nastalo škodo in izbrisom iz registra prebivalstva.

13. Oškodovancem je po ZPŠOIRSP omogočeno uveljavljanje odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v pravdnem postopku, in sicer po splošnih pravilih obligacijskega prava (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da je glede predpostavk odškodninske obveznosti (z izjemo odgovornosti) trditveno in dokazno breme na strani tožnika. Tudi sodba ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnikovo pritožbeno zavzemanje za zakonsko vzročnost po ZPŠOIRSP je zato neutemeljeno.

14. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

15. Tožena stranka je v pritožbi uvodoma opozorila na očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje pri zapisu tožnikovega priimka v uvodu izpodbijane sodbe, saj je namesto K. zapisalo Ka. Gre za očitno pisno pomoto v imenu oziroma priimku, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

16. Pritožba tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena, vendar iz drugačnih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da so za presojo vtoževane odškodnine odločilne le okoliščine po izbrisu. Razlogi za tožnikovo izselitev v Črno goro v letu 1991 niso bistveni, saj ne morejo sanirati protipravnega ravnanja tožene stranke, to je nedopustnega izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992. Tožnik zaradi izbrisa ni imel več dovoljenja za stalno prebivanje in na tej podlagi v Sloveniji ni več mogel živeti, saj mu je bil ta status v celoti odvzet. Po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva je z upravno odločbo z 11. 4. 2016 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD, zato je v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP upravičen zahtevati povračilo škode za čas izbrisa od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013. 17. Ali odločitev upravnega organa predstavlja rešeno predhodno vprašanje, ki vpliva na obstoj vzročne zveze, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni ključno, saj tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Obstoju vzročne zveze med zatrjevano škodo in izbrisom je tožena stranka (med drugim) nasprotovala s trditvami, da tožnik ni storil dovolj za vrnitev v Slovenijo oziroma za ureditev svojega statusa.7 Takšne zahteve pa so z vidika zmanjševanja škode v vsakem primeru prestroge in bi bilo tožniku s tem naloženo preveliko breme.8 Dejstvo je, da je tožena stranka povzročila škodno dejanje. Sprejela je neustaven zakon in posledic tega ne more naprtiti osebam, ki jih je ta neustavnost prizadela, še zlasti, ker bi lahko z ukrepom ureditve statusa izbrisanim osebam odpravila vzrok škode. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženkini očitki, da vzročna zveza ne obstaja, ker si tožnik v času izbrisa ni dovolj prizadeval za pridobitev ustreznih dovoljenj Republike Slovenije za ureditev svojega statusa, z vidika pravnorelevantne vzročne zveze niso pravno pomembni. Ugovori tožene stranke so bili tako v tem delu utemeljeno zavrnjeni, do ostalih trditev in očitkov glede obstoja vzročne zveze9 pa se je sodišče prve stopnje opredelilo oziroma jih je upoštevalo pri presoji posameznih postavk vtoževane odškodnine.

18. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da si je tožnik ves čas želel vrniti v Slovenijo ter da ga je dejstvo, da zaradi izbrisa ne more živeti v Sloveniji, močno prizadelo. V Črni gori je imel sprva status begunca oziroma razseljene osebe, ekonomske razmere pa so bile veliko slabše kot v Sloveniji, saj je z družino v začetku živel s pomočjo Rdečega križa in v neurejenih bivanjskih razmerah. To ga je še dodatno močno prizadelo. Čutil se je prikrajšanega, ker v Črni gori ni mogel bolje poskrbeti za preživljanje svoje družine. Čeprav je tožnik ves čas živel skupaj z družino, je bil obenem iztrgan iz svojega prejšnjega življenja, saj so v Sloveniji ostali nekateri njegovi prijatelji in ženini sorodniki. Sodišče prve stopnje je opisano nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi izbrisa utrpel tožnik, ocenilo na 17.000 EUR.

19. Tožena stranka nasprotuje povrnitvi vsakršne škode, saj po njenem prepričanju tožnik do nje ni upravičen. Izpodbija temelj tožbenega zahtevka, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obsegu zgoraj navedene škode podan, je pa neustrezno ocenjena odškodnina. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo v primerjavi s težjimi primeri10, v katerih je bila upravičencem priznana odškodnina v razponu od 18.000 EUR do 20.000 EUR, ter z lažjim primerom,11 v katerem je upravičenec prejel 4.700 EUR odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča so bile okoliščine v težjih primerih bistveno hujše kot v obravnavani zadevi, zato je odškodnina v znesku 17.000 EUR previsoka. Tožnik se zaradi izbrisa res ni mogel vrniti v Slovenijo, v njej stalno prebivati, si poiskati zaposlitve in svoji družini omogočiti boljših ekonomskih razmer od tistih v Črni gori, a od svoje družine in sorodnikov ni bil nikoli ločen (le od ženinih sorodnikov in nekaterih prijateljev), njegova družina ni razpadla, zato ni bil v strahu pred ločitvijo od družine, ni bil v strahu pred izgonom iz države, ni bil prisiljen zadrževati se doma, ni ostal brez zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja (oboje je imel v Črni gori), niti mu niso bili uničeni dokumenti. Te okoliščine pa so bile podane v težjih primerih, ki jih je za primerjavo uporabilo sodišče prve stopnje. Obseg škode, ki jo je zaradi izbrisa utrpel tožnik, je bistveno manjši kot v primerjanih zadevah, čeprav je trajanje tožnikovega izbrisa daljše. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je primerna odškodnina za ugotovljeno nepremoženjsko škodo 13.000 EUR.

20. Ker je ta znesek manjši od denarne odškodnine, ki je bila tožniku priznana v upravnem postopku,12 je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP, po katerem se denarna odškodnina, ki se določi v sodnem postopku, zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu določena v upravnem postopku, tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Do drugih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj na podlagi navedenega niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi tožene stranke ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 3.950 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP). Kljub spremembi izpodbijanega dela sodbe ni bilo treba poseči v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka, ker je v postopku uspel le v sorazmerno majhnem delu, po spremembi izpodbijane sodbe pa tožnik v postopku ni uspel. 22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, poleg tega pritožbenih stroškov ni priglasil. Prav tako ni priglasil stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke. Tožena stranka je s pritožbo uspela, pravočasno in argumentirano pa je odgovorila tudi na tožnikovo pritožbo, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, Odvetniško tarifo (OT) in specificiranim stroškovnikom je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 375 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT; spornih 3.950 EUR), 7,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT), 1.750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT; spornih 161.097,28 EUR), 27,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 2.160 točk, kar znaša 1.296 EUR. Toženi stranki ni priznalo stroškov pregleda sodbe in pritožbe ter stroškov obvestila stranki, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojni storitvi, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Prim. odločbe VSRS II Ips 173/2015, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 221/2017. 2 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Tožniku je očitala, da bi lahko pravočasno zaprosil za državljanstvo ali za dovoljenje za stalno/začasno prebivanje po takrat veljavnem Zakonu o tujcih. 8 Prim. odločbi VSRS II Ips 274/2016 in II Ips 170/2016. 9 Tožena stranka je obstoj vzročne zveze prerekala tudi za vsako posamezno postavko vtoževane škode (npr. v zvezi z izgubo na dohodku, zdravstvenimi težavami, telesnimi in duševnimi bolečinami tožnika,...) in s trditvami, da si tožnik ni pravočasno pridobil dokumentov svoje matične države. 10 Odločbe VSRS II Ips 170/2016, II Ips 225/2016, II Ips 130/2016 in odločba VSM I Cp 1158/2017. 11 Odločba VSL II Cp 542/2018. 12 Z odločbo Upravne enote Logatec št. 210-36/2016-3 s 7. 6. 2016 (priloga A6 spisa) je bilo tožniku priznanih 13.050 EUR odškodnine.