Jedro

Na ničnost se namreč lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), torej tudi toženka, ki je v tej smeri navedla številna dejstva in predlagala dokaze (sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, 7. člen in prvi odstavek 212. člena ZPP), zato ni bilo potrebno, da bi slednje storil tudi tožnik, ki trditvam toženke ni ugovarjal. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da na ničnost pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pri čemer sta obe pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji izpostavili, da pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 ni sklenjena v predpisani obliki iz 567. člena OZ, kar pomeni, da bi njeno ničnost lahko ugotovilo tudi sodišče samo po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 3.619,26 EUR nadomesti z zneskom 2.571,81 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se spremembi tožbe z dne 10. 1. 2018 in z dne 11. 6. 2018 dovolita (točka I izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi, da se pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 razveže ter da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) iz naslova uporabnine za nepremičnine parc. št. 96/1, parc. št. 96/2, parc. št. 97/0, parc. št. 33/1.S in parc. št. 33/3.S, vse k.o. M. plačati mesečne zneske uporabnine v višini 350,00 EUR mesečno, in sicer od dne 18. 6. 2012 do pravnomočnosti sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od prvega dne v mesecu za tekoči mesec pa vse do dneva plačila (točka II izreka); ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku, ki glasi na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe o preužitku z dne 18. 6. 2012 (točka III izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 3.619,26 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka IV. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo pa zavrže oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarni in podredni toženi zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je mimo trditvene podlage tožnika razsodilo, da je sporna pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 nična. Tožnik je namreč tekom postopka na prvi stopnji navajal zgolj dejstva v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, ki pa glasi na razveljavitev navedene pogodbe o preužitku, katerega pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Tožnik tako ni nikoli zatrjeval ničnosti navedene pogodbe o preužitku, zato sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage za ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je tako kršilo 7. in 212. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo dejansko pomagalo tožniku, s tem pa kršilo toženkino pravico iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). V tej zvezi pritožba še navaja, da tožnik v skladu z 181. členom ZPP tudi ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, slednjega pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo niti sodišče prve stopnje, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o zahtevku toženke po povrnitvi vlaganj v predmetno stanovanjsko hišo, saj mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi predmetne pogodbe. Nazadnje pritožba graja še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da pravdni stroški tožnika niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevane ali s pritožbo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa je v zvezi s stroškovno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da toženka s pritožbo uvodoma izpodbija celotno sodbo sodišča prve stopnje, nato pa v obrazložitvi pritožbe izrecno zapiše, da se strinja z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka (tretji odstavek na 5. strani pritožbe), kar dejansko pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija, saj za slednje tudi nima pravnega interesa. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni vsebinsko presojalo pravilnosti in zakonitosti navedene odločitve sodišča prve stopnje, saj toženka v tem delu tudi ni navedla nobene vsebinske pritožbene graje, zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

7. Pritožbeno nesporno je, da sta pravdni stranki dne 18. 6. 2012 sklenili pogodbo o preužitku (priloga spisa A2), ki pa ni bila sestavljena v zakonsko predpisani obliki notarskega zapisa (567. člen OZ) in ni bila zemljiškoknjižno realizirana.

8. OZ določa, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 55. člena OZ). Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena OZ). Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ).

9. Upoštevajoč citirana materialnopravna določila in dejstvo, da je toženka sama v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2018 zatrjevala ničnost sporne pogodbe o preužitku z dne 18. 6. 2012, kar je povzel tudi tožnik, ki je na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 6. 2018 postavil še podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti predmetne pogodbe o preužitku, je vsa pritožbena graja v smeri, da je sodišče prve stopnje o ničnosti sporne pogodbe o preužitku odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank neutemeljena. Na ničnost se namreč lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), torej tudi toženka, ki je v tej smeri navedla številna dejstva in predlagala dokaze (sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, 7. člen in prvi odstavek 212. člena ZPP), zato ni bilo potrebno, da bi slednje storil tudi tožnik, ki trditvam toženke ni ugovarjal. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da na ničnost pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pri čemer sta obe pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji izpostavili, da pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 ni sklenjena v predpisani obliki iz 567. člena OZ, kar pomeni, da bi njeno ničnost lahko ugotovilo tudi sodišče samo po uradni dolžnosti. Posledično sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela iz 7. člena in prvega odstavka 212. člena ZPP ter ni zagrešilo s pritožbo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter ni kršilo toženkine pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) URS, kot to zmotno meni pritožba.

10. Glede na obrazloženo in dejstvo, da je tožnik zoper toženko vložil tožbo na razveljavitev sporne pogodbe o preužitku oziroma na ugotovitev njene ničnosti, v kateri je zatrjeval, da toženka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti iz IV. člena pogodbe oziroma, da pogodba ni sklenjena v prepisani obliki (567. člen OZ), je izkazana tudi pravna korist tožnika na ugotovitev neobstoja pravnega (pogodbenega) razmerja med pravdnima strankama (drugi odstavek 181. člena ZPP). Nenazadnje pa je ničnost pogodbe o preužitku, v primeru nespoštovanja prepisane oblike izrecno določena tudi z zakonom (567. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ), kar že samo po sebi utemeljuje pravni interes tožnika za postavitev podrednega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno meni pritožba.

11. Prav tako pritožba neutemeljeno graja, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru ugotovitve ničnosti sporne pogodbe o preužitku toženki priznati vlaganja v predmetno stanovanjsko hišo, saj toženka v tej zvezi ni postavila nasprotnega tožbenega zahtevka, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Res je, da mora v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, vendar mora stranka to zahtevati z določno postavljenim zahtevkom, česar pa toženka ni storila, temveč je v odgovor na primarno postavljeni tožbeni zahtevek tožnika navajala zgolj, da je v predmetno stanovanjsko hišo, ki je predmet sporne pogodbe o preužitku, opravila določena vlaganja v ocenjeni višini 90.000,00 EUR, s čimer naj bi izpolnila svoje obveznosti iz IV. člena pogodbe.

12. Ima pa obravnavana pritožba prav, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških pravdnega postopka zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe OT, saj je tožniku za poravnalni narok z dne 12. 1. 2018 napačno priznalo nagrado po tar. št. 20/1 OT, namesto po tar. št. 20/2 OT, ker je spregledalo, da poravnalnemu naroku ni sledil prvi narok za glavno obravnavo, temveč sta pravdni stranki predmetni spor poskušali rešiti z mediacijo, zaradi česar je bil pravdni postopek prekinjen za 3 mesece. Tožniku posledično iz tega naslova pripada zgolj nagrada v višini 650 točk (tar. št. 20/2 OT) in ne 1300 točk (tar. št. 20/1 OT), kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik ni upravičen do urnine v višini 200 točk (6. člen OT), saj nobeden narok za glavno obravnavo ni trajal več kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT). Tožnik oziroma njegova pooblaščenka tudi ni upravičena do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja v skupni višini 165,24 EUR, saj sodišče prve stopnje te postavke pravdnih stroškov ni pojasnilo (navedlo pravne podlage, števila odvetniških točk), kot to pravilno opozarja pritožba. Tožnik oziroma njegova pooblaščenka tudi ni upravičena do povrnitve DDV-a (drugi odstavek 12. člena OT), saj je slednja v stroškovniku (list. št. 65) izrecno navedla, da ni davčna zavezanka po prvem odstavku 94. člena ZDDV-1. Je pa tožnik po presoji sodišča druge stopnje upravičen do materialnih stroškov za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije v višini 100,00 EUR (11. člen OT).

13. Glede na vse navedeno in dejstvo, da pritožba preostalih postavk priglašenih in odmerjenih pravdnih stroškov tožnika ne izpodbija, je sodišče druge stopnje tožniku oziroma njegovi pooblaščenki priznalo: nagrado za sestavo tožbe v višini 1300 točk (tar. št. 18 OT), nagrado za prvo pripravljalno vlogo v višini 1300 točk (tar. št. 19/1 OT), nagrado za poravnalni narok v višini 650 točk (tar. št. 20/2 OT), nagrado za narok za glavno obravnavo v višini 1300 točk (20/1 OT), potne stroške višini 47,36 EUR (10. člen OT), materialne stroške v višini 100,00 EUR (tar. št. 11. člen OT) ter sodno takso v višini 336,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1), kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR skupaj znaša 2.571,81 EUR.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP)

15. Toženka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu zato je sodišče druge stopnje odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženke niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).