Jedro

Delovanje tožnika, ko je na delovišču pri prenašanju višine v ploh zabil žebelj, nanj pripel vrvico in jo napel, da bi lahko zabil žebelj še na drugem koncu, ne predstavlja nevarne dejavnosti, kljub posledici, da se je pri tem žebelj izruval iz ploha in priletel tožniku v oko.

Tožnik ni uspel dokazati, da je do nesreče prišlo zato, ker je delodajalec zanemaril predpise iz varstva pri delu oziroma ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi, zato ni podana niti krivdna odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. .Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka (1) dolžna plačati znesek 15.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2006 do plačila.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da zavarovanec tožene stranke ni zagotovil tožniku primernih delovnih sredstev. Primerna delovna sredstva so ploh, kladivo, žebelj, vrvica in vsa ostala oprema, s katero je tožnik razpolagal. Neprimeren je zaključek sodišča, ko ni upoštevalo trditve tožnika, da mu delodajalec ni zagotovil primernih žebljev. Trditev je bila izrecno podana v okviru trditve o neprimernosti delovnih sredstev. Poleg tega žebelj ni bil konkretno v vzročni zvezi, saj je do škode prišlo zaradi neprimernega ploha, kar je tožnik ves čas zatrjeval in z ustreznim izvedencem tudi dokazal. Tožnik je delal pod stalnim pritiskom, ker se je na gradbišču zamujalo. S to trditvijo je opisal splošno stanje na gradišču in samo dodatno opozarjal na okoliščine in razmere, v katerih je moral delati. Tožnik je jasno povedal, da je bil ploh izrabljen, star, umazan. O tem obstaja trditvena podlaga tudi v pisnih navedbah v tožbi in vlogah. Žebelj je bil popolnoma primerno zabit, izruval se je lahko kvečjemu zaradi razlogov v plohu. Ob logičnem sklepanju bi sodišče moralo zaključiti, da je bil ploh dejansko trhel, saj se iz zdravega ploha žebelj ne da izruvati, kar je potrdil tudi izvedenec. Na podlagi dejanskih preizkusov je izvedenec ugotovil, da se je žebelj pod določeno silo izpulil, ko se je zabil v trhel in počen ploh. Sodišče je nepravilno povzelo mnenje izvedenca, ali pa ga ni dovolj natančno prebralo, saj je na njegovi podlagi jasno razvidno, da je do dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik. Razlogi sodbe so nejasni in s seboj v nasprotju, neprimerno in nelogično je povzeto izvedeniško mnenje, nenatančno in površno so povzete trditve tožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ji očita pritožba. Razlogi sodbe so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, pravilno so povzete tako trditve tožeče stranke, kot tudi za odločitev pomembne ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu.

5. Tožnik v pritožbi vztraja pri stališču, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke tako objektivna kot krivdna. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena in 149. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da delo, ki ga je tožnik opravljal ob nezgodi, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Za objektivno odgovornost gre le pri obravnavanju tistih dejavnosti, ki so izredne in iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Do nezgode je prišlo na gradišču, ko je tožnik pri prenašanju višine v ploh zabil žebelj, nanj pripel vrvico in jo napel, da bi lahko zabil žebelj še na drugem koncu. Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, konkretno delovanje tožnika ne more predstavljati nevarne dejavnosti, kljub posledici, da se je pri tem žebelj iz ploha izruval in priletel tožniku v oko.

6. Trditvena in dokazna podlaga tožnika v obravnavanem primeru tudi ne zadostuje za krivdo tožnikovega delodajalca za delovno nezgodo. Ta bi bila podana v primeru (prvi odstavek 131. člena OZ), če bi bile hkrati izpolnjuje naslednje predpostavke: da je škoda nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je podana vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da obstoji odgovornost povzročitelja škode. Dokazno breme o morebitnem nedopustnem škodljivem ravnanju ali opustitvah tožnikovega delodajalca, je na strani tožnika, ki mora dokazati, da je do nezgode pri delu in škode prišlo zaradi tega, ker je delodajalec zanemaril predpise iz varstva pri delu oziroma ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi.

7. Pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varstvom pri delu ureja Zakon o varstvu in zdravju pri delu – ZVZD, ki v 5. členu med ostalim določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

8. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je do nezgode prišlo, ker ni imel na razpolago primernih delovnih sredstev, saj naj bi bil ploh, v katerega je zabil žebelj, obrabljen in trhel, zaradi česar ni zadržal žeblja. Tožnik tudi v pritožbi poudarja, da je imel kot delovna sredstva takrat na razpolago ploh, kladivo, žebelj, ter da do nesreče ne bi prišlo, če bi bil ploh primeren, ne pa obrabljen, trhel, mestoma poškodovan. Teh trditev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku ni uspel dokazati. Ne le zato, ker je izvedenec po opravljenih poizkusih ugotovil, da se žebelj po potegu s silo, ki ustreza sili potega z roko, ni izruval niti iz starega niti rabljenega niti iz trhlega ploha, ampak le, če je bil žebelj zabit v trhel in napokan ploh, pač pa predvsem zato, ker je bil tožnik tisti, ki je neposredno pred nezgodo v isti ploh zabijal žebelj, pa ni opazil, da bi bil trhel. Ob tem pa tako iz izpovedi priče P. C., kot tudi iz izpovedi tožnika samega izhaja, da na gradbišču niso imeli le slabih, neustreznih plohov, pač pa tudi nove. Torej ne drži pritožbena trditev, da delodajalec na gradbišču ni zagotovil primernih plohov ter da je zaradi te opustitve odškodninsko odgovoren. Glede zagotovitve primernih žebljev pa tožnik sam ugotavlja, da žebelj ni bil odločilen, niti v vzročni zvezi (tudi sicer gre za prepozno uveljavljana dejstva v pritožbi). Strinjati se je treba s sodbo tudi, ko zavrne kot nekonkretiziran očitek tožnika delodajalcu, da je do nezgode prišlo tudi zaradi stalnega priganjanja, da se mudi, torej zaradi hitenja in dela pod pritiskom.

9. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.