Jedro

V 1. odstavku 59. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave samo, če dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Vendar so v 2. odstavku 59. člena ZUS-1 določene izjeme od tega načela, izjema iz 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 pa dopušča sodišču, da odloči brez glavne obravnave tudi ob spornem dejanskem stanju, če stranke predlagajo taka nova dejstva ali dokaze, ki niso pomembni za odločitev ali pa jih ni mogoče upoštevati. Po 2. odstavku 51. člena ZUS-1 je namreč glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov mora biti utemeljena s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem predlaganega dokaza ugotoviti in utemeljiti, v čem so za odločitev pomembne. Če tožnik svojega predloga za zaslišanje ne konkretizira v navedenem smislu, ga sodišče prve stopnje utemeljeno šteje zgolj za golo zatrjevanje, ki za dolžnost oprave glavne obravnave ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 31.5.2007, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil ter odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da je srbske narodnosti, pravoslavne vere, M.M. je zapustil, ker je začel dobivati grožnje od B., brata neznanca, ki ga je skupaj z G.G. pretepel. B. je policist na PP M.M. Grožnje so se začele že naslednji dan po incidentu. B. mu je po telefonu grozil, da ga bo ubil, da zanj ni več mesta na Kosovu niti v Srbiji, da ga bo našel, ne glede na to, kam se bo skril, če ne on, pa njegovi ljudje. Umaknil se je v G. k svojemu bratu in prijavil grožnje na PP M.M. - zaščitni korpus, a odgovora ni bilo. UMNIK-u groženj ni prijavil. V G. mu je B. grozil preko mafijcev po telefonu. Fizično ga ti nikoli niso napadli, ker se jih je izogibal. Na Kosovu so policisti večinoma skorumpirani, ker je vpliv UMNIK-a vse manjši. O konkretnih primerih, ki jih dobro pozna in ima dokaze ter bi vedel veliko povedati, ga je strah govoriti, če bi se njegova izjava razvedela, bi bila tega ogrožena njegova družina na Kosovu. B. je v policiji vpliven in ima povsod po Srbiji prijatelje mafijce. Zato bi bil v primeru vrnitve ogrožen povsod v Srbiji.

Sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da mora biti po 2. odstavku 1. člena ZAzil v zvezi z 10. členom Direktive št. 2004/83/EC razlog za preganjanje - kot nujna podlaga za odločitev o mednarodni zaščiti - pripadnost rasi, veroizpovedi, nacionalnosti, določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Za dejanja, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil, in jih ponavlja v tožbi, ni podana nobena od navedenih podlag, kar tožnik niti ne zatrjuje. Zgolj maščevanje za fizične udarce, v okoliščinah, ki jih je opisal tožnik, ne spada v nobeno od navedenih podlag. Če bi bila tožnikova izpoved o grožnjah z maščevanjem dovolj prepričljiva in grožnje stvarno izkazane in prepričljivo opisane in dovolj resne, bi ob upoštevanju dejstva, da je izvajalec zatrjevanega nasilja policist, in ob upoštevanju lokalnih okoliščin stanja v državi, tožena stranka sicer imela dolžnost, da natančnejše preišče dejansko stanje. Tako pa je glede na tožnikove izjave tožena stranka pravilno ocenila, da je neprepričljiva tožnikova izpoved o strahu razkritja dokazov. Tožnik je bil dovolj jasno in razumno poučen, da razkritje tožniku in njegovi družini ne more škoditi, ampak le koristi. V delu presoje uporabe določb 2. odstavka 35. člena ZAzil in 2. alinee 36. člena ZAzil sledi sodišče prve stopnje utemeljitvi tožene stranke ( 2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji, ker je ocenilo, da tožnik ni zadosti prepričljiv in ker ni za verjetno izkazal, da bi zaslišanje lahko pripeljalo do drugačne odločitve (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 6. odstavkom 39. člena ZAzil). V odločbi Up 1055/05 z dne 19.1.2006 tudi ustavno sodišče ocenjuje, da mora biti predlog za opravo glavne obravnave obrazložen s pravno relevantnostjo predlaganih dokazov s stopnjo, ki je več kot golo zatrjevanje. V tožbi tožnik ni navedel nobenih dejstev, ki bi bili relevantni z vidika 3. odstavka 1. člena ZAzil, tožbeni ugovori pa so pavšalni in neprepričljivi.

Tožnik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo, saj bi na podlagi 59. člena ZUS-1 lahko odločilo na seji le, če dejansko stanje ne bi bilo sporno. Pred sodiščem bi moral biti zaslišan, izvedeni pa bi morali biti tudi drugi predlagani dokazi: zaslišanje G.G. (ki je v Azilnem domu) in pridobitev potrdil o prejemu plače in o lastništvu skuterjev, kar bi prepričalo sodišče, da ni ekonomski migrant in ne zlorablja postopka. Sodišče bi moralo tožbi ugoditi že zato, ker tožena stranka ni predložila nobenih dokazov in je s tem kršila 33. člen ZAzil. Nepotrebno je sklicevanje na ustavne standarde, saj bi sodišče prve stopnje moralo izvajati dokaze, tudi take, ki niso bili predlagani. V matični državi je bil preganjan s strani policije, zaradi česar je ogroženo njegovo življenje. Njegov strah je več kot utemeljen, saj so se grožnje s strani uradnih oseb ponavljale in stopnjevale. Dejansko stanje je jasno opisal, splošno znano pa je, da so razmere na Kosovu zelo slabe, da se UMNIK umika iz pokrajine, da še ni vzpostavljen stabilen demokratični sistem in da je posledica tega tudi neobjektivnost in nezakonito delovanje državnih organov, med njimi tudi policije. Boji se preganjanja s strani policistov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče odločilo brez glavne obravnave. V 1. odstavku 59. člena ZUS-1 je res določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave samo, če dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Vendar so v 2. odstavku 59. člena ZUS-1 določene izjeme od tega načela, izjema iz 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, pa dopušča sodišču, da odloči brez glavne obravnave tudi ob spornem dejanskem stanju, če stranke predlagajo taka nova dejstva ali dokaze, ki niso pomembni za odločitev ali pa jih ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pridobitev potrdil o plači in lastništvu skuterjev, ki naj bi po navedbah tožbe izkazovala, da tožnik ni ekonomski emigrant in da ne zlorablja postopka, ni bila potrebna, ker tožena stranka svoje odločitve ni oprla na sklepanje, da bi tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Za utemeljitev predlaganega zaslišanja strank in G.G. tudi po presoji pritožbenega sodišča v tožbi ni konkretnih navedb, ki bi lahko izkazovale za verjetno, da bi njuna izvedba lahko pripeljala do drugačne odločitve. Predlog stranke za izvajanje dokazov pa mora biti utemeljen s tako stopnjo verjetnosti, ker je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor so ti pomembni za odločitev (2. odstavka 51. člena ZUS-1). Da za obveznost oprave glavne obravnave v upravnem sporu ne zadostuje neutemeljen dokazni predlog, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo še z vidika ustavno procesnih jamstev in ni podlage za pritrditev pritožbi, ki zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje dokaze moralo izvesti že zato, ker so bili predlagani. V pritožbi tožnik tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko utemeljila pomembnost predlaganih dokazov.

Ni podana zmotna uporaba materialnega prava niti zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje odločbe tožene stranke. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, in na katero je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje, so po presoji pritožbenega sodišča bili izpolnjeni pogoji za izvedbo pospešenega azilnega postopka in za sprejem odločitve na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje in tožena stranka nista kršila določb 33. člena ZAzil, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi tožena stranka morala, poleg zaslišanja tožnika pri podaji prošnje, odločitev opreti še na druge dokaze. Podlaga za sprejem odločitve v pospešenem azilnem postopku so ugotovitve o splošni verodostojnosti prosilca za azil, dolžnost pristojnega organa pa je, da se o tem prepriča s presojo resničnosti, logičnosti in skladnosti navedb, ki jih da prosilec v prošnji za azil. Ker pristojni organ lahko odloči že na podlagi teh prosilčevih navedb, je v zvezi z vodenjem pospešenega azilnega postopka pomembna tudi določba 29. člena ZAzil, ki prosilcem nalaga, da morajo že v prošnji za azil prepričljivo in verodostojno navesti vsa relevantna dejstva. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik o tej dolžnosti pravilno poučen, uradna oseba ga je še posebej opozorila, da je podaja njegovih izjav zaupna in da razkritje konkretnih okoliščin ne more škodovati njemu niti njegovi družini. Zgolj z zatrjevanjem, da navedbe iz prošnje za azil ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, in da zaradi bojazni zase in za svojo družino konkretnih okoliščin ne more razkriti, tožnik ne more izkazati prepričljivosti niti razumno pojasniti ovir pri razkritju podrobnosti v azilnem postopku pred uradno osebo državnega organa Republike Slovenije. Ker sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, tožnik ne more uveljaviti pritožbenega ugovora zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.