Jedro

Lastnik živine odgovarja za škodo drugemu udležencu v prometu, če škodo povzročijo krave pri prečkanju magistralne ceste.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od tožencev zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki so jo v škodnem dogodku 25.10.1994 povzročile krave kot last prvotoženke. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 129.737,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da iz policijskega zapisnika izhaja, da je bil samo en gonjač krav, pa še njemu je zastiralo pogled grmovje, ki je bilo v času nesreče ob cesti. Nadalje navaja, da se je krava zaletela samo v desni del avtomobila ter kritizira delo izvedenca Perčiča, ki je ni obvestil o ogledu ter enostransko obravnavanje na sodišču. Dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno, saj sodišče ni hotelo zaslišati njenega moža, ki je vedel, kako je tožena stranka gonila živino čez cesto ter so mu znane okoliščine v zvezi z zvoncem. Nevarno situacijo so povzročile krave in drugotožnici pri umikanju v levo ni mogoče očitati ničesar. Krave niso šle počasi čez cesto, saj je zadela že prvo kravo. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na pričanje Šlibarja Avgusta, ki je vozil za tožnico ter opisuje, kako je bila krava odpeljana. Iz policijskega zapisnika tudi izhaja, da drugotoženec ni mahal z rokami drugotožnici, ki se je približevala z osebnim avtomobilom, temveč zaradi tega, da bi preprečil kravi prečkanje cestišča. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Odgovornost lastnika domače živali, ki jo slednja povzroči tretjim, ni objektivna kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tožeča stranka, temveč je krivdna z obrnjenim dokaznimi bremenom. Ker ZOR ne ureja tega vprašanja, se še vedno uporabljajo stara pravila ODZ in sicer določbe paragrafa 1320. Imetnik živali mora dokazati, da je ukrenil, kar je potrebno za nadzorstvo in varstvo živali, oziroma v konkretnem primeru je odločilno vprašanje, ali je tožena stranka ukrenila vse potrebno za varno gonjo krav preko magistralne ceste na Belci. Magistralna cesta je mednarodna cesta, ki je namenjena za promet z motornimi vozili. Tožena stranka bi se lahko razbremenila svoje odgovornosti, če bi dokazala, da je gonila živino (krave) preko ceste tako, da je ukrenila vse potrebno, da bi to storila varno, glede na ostale udeležence v prometu, ki jim je namenjena cesta.

Tožena stranka bi morala z obeh strani ceste (proti Jesenicam in proti Kranjski Gori) na ustrezni razdalji postaviti ustrezne opozorilne naprave ali ljudi, ki bi ostale udeležence opozarjali na nevarnost. Zgolj mahanje z rokami za izključitev odgovornosti ne zadostuje, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Pa še to mahanje z rokami je glede na policijski zapisnik vprašljivo, saj iz njega izhaja, da je drugotoženec mahal z rokami z namenom, da bi preprečil kravi prečkanje, ko je zagledal avtomobil tožeče stranke. Pri tem sodišče nekritično in neprepričljivo odpravi pričo Avgusta Šlibarja, čeprav je nepristranski in se je znašel na kraju samem, slučajno ker je vozil za tožnico, da mu ne verjame, da sta kravi skočili na cesto.

Vse ostale okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje v zvezi z vožnjo drugotožnice z izvedencem prometne stroke (neprimerna reakcija ob zaznavi krave na cesti; prevelika hitrost) lahko vplivajo na soodgovornost tožeče stranke za nastalo nezgodo, ne morejo pa vplivati na popolno razbremenitev tožene stranke. Pri tem je sodišče prve stopnje izvedencu nepravilno naložilo, da ugotovi vzroke prometne nesreče, ko pa je to naloga sodišča, saj izvedenec sodišču pomaga odgovoriti le na strokovno vprašanje, za katerega samo nima znanja.

Ker zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo višino škode, je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 370 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje oceniti višino škode, ki jo je utrpela tožeča stranka ter ponovno oceniti izvedene dokaze, zlasti tudi predlog za uvedbo postopka PP Jesenice zoper drugotoženca ter v zvezi z okoliščinami gonje živine zaslišati tudi prvotožnika ter obrazložiti, zakaj ne verjame priči Šlibarju, da kravi nista skočili na cesto. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče odločiti v zadevi.

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 ZPP.