Up-811/04 - 4

11. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. mednarodna špedicija, d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 22. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 291/2001 z dne 16. 9. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1497/95 z dne 11. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnice (tam tožnice) zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije št. 02/2-Up/II-258/94 z dne 1. 9. 1995, s katero je ta potrdila odločbo Carinarnice Maribor št. 03-02 Up/I-3842 z dne 18. 1. 1994, ki ji je naložila plačilo carine in drugih uvoznih dajatev. Ugotovilo je, da je bila odločba zakonita. Pritožnica je z garancijsko izjavo na enotni carinski listini (v nadaljevanju ECL) prevzela obveznost plačila carinskih dajatev, če blago ne bo predano izhodni carinarnici. Predaje pritožnica ni dokazala. Vrhovno sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje, da so ji bile z navedenimi odločbami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23., 24. in 25. člena Ustave ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Člen 6 EKČP in prvi odstavek 23. člena Ustave naj bi bila kršena s tem, da je o civilnih pravicah oziroma civilnih razmerjih pritožnice odločal upravni organ. Dalje zatrjuje, da sta sodišči 24. člen Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in nasl. – v nadaljevanju CZ76) razlagali v neskladju z Ustavo. Zaradi navedenega naj bi ji bili kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ti pravici naj bi bili zagotovljeni tudi z 8. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter s 13. členom EKČP. Šele Vrhovno sodišče naj bi z neustavno razlago 24. člena CZ76 opredelilo pravno podlago pritožničine obveznosti. Vrhovno sodišče je namreč sprejelo stališče, da spada pritožnica med carinske zavezance. Ker naj bi carinski organi in sodišče prve stopnje za pravno podlago pritožničine obveznosti štelo njeno garancijsko izjavo, naj bi ji onemogočilo, da bi se o tem imela možnost pritožiti in tako učinkovito varovati svoje pravice. Dalje zatrjuje, da Vrhovne sodišče ni odgovorilo na vse njene relevantne navedbe. Predvsem naj ne bi odgovorilo na navedbe, da ni carinska zavezanka iz 24. člena CZ76 in da zato sploh ne bi smela imeti položaja stranke v carinskem postopku.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v predhodnem postopku, in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi dejansko ponavlja argumente, s katerimi ni uspela v upravnem sporu, zlasti v postopku pred sodiščem druge stopnje. Bistvo njenih navedb tako v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kot v ustavni pritožbi je, da ni bila carinski zavezanec na podlagi 24. člena CZ76 in da je upravni organ in sodišče oprlo njeno obveznost plačila carine in drugih davščin na podzakonski predpis, ki naj bi bil v neskladju z Ustavo, ker je bil izdan brez zakonske podlage. Iz navedb ustavne pritožnice izhaja predvsem njeno nestrinjanje z odločitvama sodišč, kar pa samo po sebi ne utemeljuje očitanih kršitev.

5.Iz obeh sodnih odločb izhaja, da sodišči kot pravno podlago pritožničine obveznosti plačila carine in drugih davščin nista šteli podzakonskega predpisa, temveč njeno izjavo, da prevzema to obveznost, če blago ne bo izročeno namembni carinarnici in ne bo odšlo iz države, ki je bila dana na ECL. Pritožnica v tožbi niti ni uveljavljala, da ni carinski zavezanec iz 24. člena CZ76, temveč, da ni dolžna plačati carine, ker naj bi predložila ustrezne dokaze, da je blago odšlo iz države, ki jih ji je izročil prevoznik. Da ni carinski zavezanec po 24. členu CZ76 je uveljavljala šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je njene navedbe sodišče zavrnilo kot neutemeljene, ker je menilo, da je osebo, ki je prevzela obvezo plačila carine z izjavo na ECL mogoče šteti za carinskega zavezanca ("… vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino."). Takšni razlagi 24. člena CZ76 ni mogoče očitati neskladja s kakšno od človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnica. Predvsem pa ne gre za neustavnost v smislu, kakor jo utemeljuje pritožnica (kršitev načela legalitete). Prav tako ni bilo sporno, da je pritožnica z izjavo prevzela obveznost plačila carine in drugih davščin. Ne glede na to, ali je s tem tudi dejansko postala carinski zavezanec iz 24. člena CZ 76 ali ne, se pravna narava njene obveznosti ne spremeni. Njena obveznost sicer temelji na njeni izjavi, vendar je prevzela obveznost, ki izvira iz carinskih predpisov. Tudi očitki o kršitvi 6. člena EKČP in prvega odstavka 23. člena Ustave ter 24. in 25. člena Ustave so očitno neutemeljeni, saj gre za upravno stvar in se zato postopek odmere in izterjave vodi kot upravna zadeva in ne kot zadeva po pravilih civilnega prava. Ob tem Ustavno sodišče še dodaja, da sta pravica do sodnega varstva in pravica do pritožbe bili pritožnici zagotovljeni in da ju je tudi izkoristila. Prav tako sta sodišči argumentirano odgovorili na vse relevantne navedbe pritožnice, tudi na navedbe glede pravne podlage njene obveznosti in glede njenega položaja kot stranke v postopku. Zato je tudi očitek kršitve 22. člena Ustave očitno neutemeljen.

6.Ker očitno ne gre za kršitev pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Pravilnik o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92 in nasl.).