Jedro

Iz ravnanja tožene stranke, kot je razvidno iz priloženih listin, na katere utemeljeno opozarja v pritožbi, ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obstajala njena volja, da tožniku odpusti dolg, ki je predmet tega spora.

Če mora zaposleni vrniti stroške izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja ter nadomestila plače, se ti stroški obračunavajo v bruto zneskih, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. Pritožbeno sodišče šteje, da glede na dejstvo, da Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo za vojaško izobraževanje in usposabljanje ne velja, pri odločanju v tem sporu ni podlage za upoštevanje prevrednotenja, temveč je mogoče pod določbo drugega odstavka 93. člena ZObr subsumirati le zneske nadomestila plače in neposrednih stroškov izobraževanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve stroškov vojaškega usposabljanja v Šoli za častnike do tožeče stranke, ne obstaja.".

2. „Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati 2.504,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 do plačila.

3. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve stroškov vojaškega usposabljanja v Šoli za častnike do tožnika ne obstaja (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi)1 plačati 13.023,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti 3.242,39 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke do tožnika zaradi izdanega dobropisa ne obstoji, zmotna in nima podlage v izvedenih dokazih. Tožena stranka je na naroku 13. 7. 2021 in v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2021 pojasnila in z listinami dokazala, da je zaradi neopravljenih ur letenja tožniku zmanjšala dolg. Ker je tožena stranka v vlogi z dne 3. 4. 2017 zahtevek po nasprotni tožbi zmanjšala s prvotnega zneska 15.712,70 EUR na znesek 13.023,91 EUR, je bilo treba terjatev iz naslova povračila stroškov Šole za častnike uskladiti tudi računovodsko. Tako je tožena stranka (konkretno Ministrstvo za obrambo) naknadno uredila svoje računovodske knjige tako, da je tožniku na podlagi naloga za izstavitev računa z dne 27. 9. 2021 izstavila dobropis št. ... z dne 30. 0. 2021 za celoten dolg in mu hkrati na podlagi pravilnega izračuna odprla terjatev v višini 13.023,91 EUR. Za ta dolg je bil tožniku izstavljen zahtevek za vračilo št. ... z dne 30. 9. 2021. Postopek izdaje dobropisa in ponovnega zahtevka za vračilo je bil torej vezan zgolj na vzpostavitev točnega zneska terjatve v računovodskih evidencah tožene stranke, s čimer je tožena stranka tožnika tudi seznanila. Ministrstvo bi sicer lahko izdalo dobropis le za razliko, ki je bila tožniku neupravičeno zaračunana, vendar način računovodenja ne more imeti vpliva na rezultat tega sodnega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se novo izstavljeni račun oziroma zahtevek za vračilo zneska 13.023,91 EUR ne nanaša na isti historični dogodek zgolj zaradi napačnega datuma za opravljeno storitev (30. 9. 2021). Tožena stranka je dokazala, da je bil tožniku zaradi napake v navedbi datuma opravljene storitve naknadno izstavljen nov zahtevek za vračilo št. ... z dne 14. 10. 2021, v katerem sta datum opravljene storitve in višina terjatve navedena pravilno. O vsem navedenem je tožena stranka tožnika obvestila z dopisom z dne 21. 10. 2021, kar je tožena stranka dokazala s predložitvijo listin, tožnik pa teh navedb tožene stranke niti ni prerekal. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da se vse listine nanašajo na obravnavane stroške Šole za častnike in da tožena stranka vtoževanega dolga tožniku ni odpustila. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek na podlagi računa z dne 14. 10. 2021 že zastaral. Zahtevek z dne 14. 10. 2021 se nanaša na isto terjatev, ki jo vtožuje tožena stranka z nasprotno tožbo, zato je bilo zastaranje pretrgano že z njeno vložitvijo dne 4. 6. 2014 in še ni pričelo ponovno teči, ker postopek še ni pravnomočno končan. Ker sodišče prve stopnje vsebinsko še ni odločalo o terjatvi tožene stranke, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z izdanim dobropisom tožniku odpustila dolg. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča že tretjič. Sprva je sodišče prve stopnje s sodbo Pd 25/2013 z dne 6. 4. 2017 ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 512/2017 z dne 11. 1. 2018 pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek najprej prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 93. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), nato pa ga s sklepom opr. št. VIII Ips 148/2018 z dne 26. 5. 2020 nadaljevalo, reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili, da je podlaga za vračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v določbah Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo (v nadaljevanju: Pravilnik) in ne v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, zato se nista ukvarjali z višino tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, čeprav je toženec po nasprotni tožbi zahtevku nasprotoval tudi po višini. Sodišču prve stopnje je podalo napotek, naj se v novem postopku opredeli še do višine tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe in ponovno odloči o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi novega sojenja izdalo izpodbijano sodbo.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku po tožbi (ponovno) ugodilo, zahtevek po nasprotni tožbi pa (ponovno) zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka z dobropisom z dne 30. 9. 2021, izdanim za znesek 15.712,70 EUR, tožniku odpustila dolg v zvezi z vračilom stroškov usposabljanja, ki je predmet tega spora, zato je njegova obveznost prenehala na podlagi 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

8. Prvi odstavek 319. člena OZ določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Odpust dolga je pogodba med upnikom in dolžnikom, katere namen je doseči prenehanje obveznosti. Tako kot za vse pogodbe, tudi zanjo velja, da gre za izjavo volje obeh subjektov, izraženo z namenom, da nastane, se spremeni oziroma preneha določeno civilnopravno razmerje. V konkretnem primeru je zaključek o odpustu dolga iz naslova vračila stroškov izobraževanja mogoče izpeljati le na podlagi ugotovitve, da je obstajala resnična volja tožene stranke kot upnika, da preneha obveznost iz tega naslova. Volja za sklenitev pogodbe se v skladu s prvim odstavkom 18. člena OZ lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji (konkludentno ravnanje). Iz ravnanja tožene stranke, kot je razvidno iz priloženih listin, na katere utemeljeno opozarja v pritožbi, pa ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obstajala njena volja, da tožniku odpusti dolg, ki je predmet tega spora.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja, da je tožena stranka 27. 9. 2021 izdala nalog za izstavitev računa (B30), iz katerega pod opombami izhaja, da je bilo pri pregledu tožbenega zahtevka ugotovljeno, da so bile tožniku neupravičeno zaračunane ure letenja, ki jih ni opravil, zato se mu po novem izračunu dolg zmanjša za 2.688,79 EUR iz prvotnega zneska 15.712,70 EUR na 13.023,91 EUR ter da prosijo, da se opravi storno prvotnega računa in izda nov račun ali da se mu znesek 2.688,79 EUR upošteva kot dobropis. Tožena stranka je nato 30. 9. 2021 izdala dobropis št. ... (B33; A30) za znesek 15.712,70 EUR v zvezi s povračilom stroškov usposabljanja z navedbo datuma opravljene storitve 6. 12. 2012 (tj. datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki). Istega dne je tožena stranka tožniku izdala zahtevek za vračilo št. ... (B32; A31) za znesek 13.023,91 EUR v zvezi s povračilom stroškov usposabljanja z navedbo datuma opravljene storitve 30. 9. 2021. Tožena stranka je nato tožniku 14. 10. 2021 v zvezi z vračilom stroškov usposabljanja in zneskom 13.023,91 EUR izdala še dobropis št. ... (B35) z navedbo datuma opravljene storitve 30. 9. 2021 in zahtevek za vračilo št. ... (B34) z navedbo datuma opravljene storitve 6. 12. 2012. Dne 21. 10. 2021 je tožniku poslala pojasnilo na izstavljene račune (B31), iz katerega izhaja, da je bilo v pravdnem postopku ugotovljeno, da je tožnikov dolg, ki se nanaša na vračilo sorazmernega dela stroškov vojaškega izobraževanja in usposabljanja na Šoli za častnike nižji, zato so mu izstavili dobropis št. ... za znesek 15.712,70 EUR in nov račun št. ... za znesek 13.023,91 EUR. Tožniku je v dopisu pojasnila še, da je pri tem računu prišlo do napačne navedbe datuma opravljene storitve (30. 9. 2021), zato so ga stornirali z novim dobropisom opravljene storitve in izdali nov račun s pravilnim datum opravljene storitve (6. 12. 2012). Navedla je tudi, da se račun nanaša na plačilo dolga, za katerega poteka spor pred sodiščem prve stopnje, zato naj tožnik posredovani račun smatra kot informacijo o znižanem dolgu.

10. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je bilo ravnanje tožene stranke namenjeno zgolj in izključno urejanju njenih računovodskih evidenc in da tožena stranka z izdanim dobropisom št. ... za znesek 15.712,70 EUR ni izjavila volje tožniku odpustiti dolg v višini 13.023,91 EUR. Tožena stranka je ugotovitev o zmanjšanju dolga za 2.688,79 EUR računovodsko uredila tako, da je izdala dobropis za znesek 15.712,70 EUR in nov račun (oziroma zahtevek) za znesek 13.023,91 EUR. Tožena stranka bi sicer res lahko izdala dobropis le za navedeno višino (kot je bilo sprva tudi predlagano v nalogu za izstavitev računa), vendar pa v pritožbi utemeljeno navaja, da izbira načina računovodskega poslovanja ne more vplivati na presojo obstoja njene volje tožniku odpustiti dolg in s tem na odločitev v tem sporu. Iz vsebine zgoraj navedenih listin je tudi evidentno, da se zahtevek za vračilo št. ... nanaša na vtoževano terjatev po nasprotni tožbi in da je šlo pri navedbi datuma opravljene storitve (30. 9. 2021) zgolj za pisno pomoto, kot je bilo tožniku pojasnjeno v pojasnilu z dne 21. 10. 2021, posledično pa mu je bil izdan nov zahtevek z drugim datumom (6. 12. 2012) – istim datumom, kot je bil naveden na spornem dobropisu št. ... Ugotovitev tožene stranke, da je od tožnika zahtevala previsok dolg, se je odrazila tudi v njenem procesnem postopanju v tem sporu, saj je v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2017 tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi znižala s prvotno zahtevanih 15.712,70 EUR na 13.023,91 EUR.

_Posebej glede temelja_

11. Kot je to ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 148/2018 z dne 26. 5. 2020, je treba osnovno vojaško strokovno usposabljanje na Šoli za častnike, ki se ga je udeležil tožnik, obravnavati kot eno od oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja (IUI), o kateri govori Pravilnik. Iz 1. člena Pravilnika izhaja, da gre pri IUI in vojaškem izobraževanju in usposabljanju (VIU) za dva ločena pojma, ki ju Pravilnik ureja v različnem obsegu. Iz prvega odstavka 1. člena Pravilnika izhaja, da ta ureja pravice in obveznosti zaposlenih na Ministrstvu za obrambo na področju IUI, iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da ureja oblike in izvedbe IUI, organiziranje, načrtovanje, poročanje, ... ter določa temeljne programe VIU ter pogoje in merila za napotitev na različne oblike IUI. 37. člen Pravilnika opredeljuje, kaj predstavlja VIU, v to vrsto izobraževanja in usposabljanja pa spadajo med drugim tudi programi osnovnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja za podčastnike in častnike za pridobivanje ter izpopolnjevanje vojaške izobrazbe. Prvi odstavek 7. člena Pravilnika določa le to, koliko časa po končanem usposabljanju mora ostati v delovnem razmerju zaposleni, ki je bil napoten na IUI, ne pa tudi, koliko časa mora ostati v delovnem razmerju zaposleni, ki je bil napoten na VIU. Tudi 8. člen Pravilnika, ki opredeljuje pogoje za povrnitev stroškov IUI, ne določa, kako je s povrnitvijo stroškov v primeru VIU, saj je obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja že urejena v 93. členu ZObr.

_**Posebej glede višine**_

12. Navedeno po eni strani pomeni, da je v drugem odstavku 93. člena ZObr podana podlaga (temelj) za vračilo sorazmernega dela stroškov izobraževanja, po drugi strani pa, da pri odločanju o višini stroškov VIU ni mogoče uporabiti 8. člena Pravilnika.2 Navedeni člen med drugim določa, da se v stroške izobraževanja štejejo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški izobraževanja (šolnine, prijave oziroma zagovori zaključne, diplomske ali magistrske naloge ali doktorske disertacije, morebitni stroški izpitov, kotizacija obveznih seminarskih nalog in drugih oblik izobraževanja). Če mora zaposleni vrniti stroške IUI in nadomestila plače, se ti stroški obračunavajo v bruto zneskih, ki se prevrednotijo skladno s slovenskimi računovodskimi standardi. Pritožbeno sodišče šteje, da glede na dejstvo, da Pravilnik za VIU ne velja, pri odločanju v tem sporu ni podlage za upoštevanje prevrednotenja, temveč je mogoče pod določbo drugega odstavka 93. člena ZObr subsumirati le zneske nadomestila plače in neposrednih stroškov izobraževanja.3 Stališče tožene stranke, da je treba določbe Pravilnika uporabiti po analogiji tudi za VIU, tako ne more biti upoštevno.

13. Tožena stranka je višino tožbenega zahtevka utemeljevala na določbi 8. člena Pravilnika (ki kot rečeno za VIU ne velja) ter zahtevala vračilo neposrednih stroškov izobraževanja oziroma usposabljanja (3.966,17 EUR), revalorizacijo neposrednih stroškov (232,93 EUR) ter plačilo nadomestila plače v skupnem znesku 16.392,93 EUR (bruto plačo v znesku 13.267,49 EUR, revalorizacijo bruta 851,84 EUR, prispevke v znesku 2.136,07 EUR in revalorizacijo prispevkov v znesku 137,53 EUR). Navedene zneske je tožena stranka sorazmerno znižala glede na trajanje zaposlitve tožnika v deležu 2010 dni / 3178 dni oziroma s količnikom 0,632. 14. Glede nadomestila plače je tožnik tako v postopku s prvotno tožbo, kot tudi v odgovoru na nasprotno tožbo navajal, da je v obravnavanem obdobju delal in zato ni podlage za plačilo nadomestila. Tega tožena stranka v postopku s prvotno tožbo ni prerekala (s čimer se štejejo ta dejstva za priznana; drugi odstavek 214. člena ZPP), temveč je štela, da ni nikjer določeno, da oboje ne more potekati hkrati (prva pripravljalna vloga, list. št. 27), v postopku po nasprotni tožbi pa niti ni navajala, da bi bil tožnik odsoten z dela. Prav tako ni predložila dokazil o izplačilu nadomestil plače zaradi odsotnosti, temveč le svoj obračun izplačanih plač, skupaj s prispevki, in neposrednih stroškov izobraževanja, oboje skupaj z izračunom prevrednotenja ter naslednje listine, ki se nanašajo na obstoj terjatve (popravek izračuna - list. št. 96 in B16, zahtevek za vračilo z dne 7. 1. 2014 (A4 po nasprotni tožbi), obvestilo o dolgu (A5), izpis odprtih postavk (A6), izračun obresti (B17), nov izračun z dne 30. 3. 2017 (B28), pojasnilo z dne 21. 10. 2021 (B31), zahtevek za vračilo z dne 30. 9. 2021 (B32) in konto kartica - (B36)). V zvezi z neposrednimi stroški izobraževanja pa je tožnik argumentirano navajal le, da je opravil manj ur letenja kot je tožena stranka to prvotno trdila, kar je tožena stranka priznala ter glede ur letenja delno umaknila tožbeni zahtevek.

15. Glede na to, da so vse listine, na katere sta stranki oprli svoje navedbe o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede višine stroškov usposabljanja v spisu, v zvezi s tem sta bila zaslišana tožnik in priča A. A., ki konkretnih navedb o višini stroškov usposabljanja nista podala (na to je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. Dsp 5/2022 z dne 12. 10. 2022), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s tretjo alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, po nasprotni tožbi pa mu naložilo, da toženki plača sorazmerni del neposrednih stroškov usposabljanja v znesku 2.504,49 EUR (2010/3178 x 3.966,17 EUR), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je tožnik v obravnavanem obdobju delal in toženka ni upravičena do povračila nadomestila plače, za upoštevanje prevrednotenja pa ni podlage (353. člen ZPP).

_**Stroški pravdnega postopka**_

16. Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker gre za končno odločitev, je odločilo tudi o pridržanih stroških revizijskega postopka zoper sodbo Pdp 512/2017 z dne 11. 1. 2018 in pridržanih stroških postopka za pritožbo zoper sklep Pdp 213/2022 z dne 24. 5. 2022. Stranki sta, če se spor obravnava kot celota, delno uspeli, ob upoštevanju vseh okoliščin primera pa je smiselno, da vsaka stranka krije svoje stroške, saj se dejansko delni neuspeh ene stranke zrcali v delnem uspehu nasprotne stranke, glede na to, da se tožba in nasprotna tožba dejansko nanašata na isto obveznost tožnika glede vračila sorazmernih stroškov izobraževanja na Šoli za častnike (drugi odstavek 154. člena ZPP).

17. Glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 V nadaljevanju te sodbe pritožbeno sodišče zaradi preglednosti ne navaja vlog strank po nasprotni tožbi. 2 Stališču Vrhovnega sodišča iz navedenega sklepa opr. št. VIII Ips 148/2018 z dne 26. 5. 2020 in sklepa opr. št. VIII Ips 158/2016 z dne 12. 5. 2020, da Pravilnik ni podlaga za odločanje o vračilu sorazmernega dela stroškov VIU je pritožbeno sodišče sledilo v kasnejših odločitvah, npr. v sklepu opr. št. Pdp 253/2020 z dne 7. 7. 2020 in sodbi Pdp 489/2020 z dne 16. 2. 2021. 3 Tožena stranka je glede na neprerekane navedbe tožnika šele v letu 2014 s posebnim pravilnikom uredila vračanje stroškov VIU.