Jedro

Tožničine zmožnosti so bistveno boljše od toženčevih, saj zasluži mesečno s plačo okoli 1700 EUR, torej natanko dvakrat več kot toženec. V takšnem razmerju bi moralo sodišče odločiti tudi o preživnini, torej v razmerju 2:1. Pridobitne zmožnosti preživninskega zavezanca ne opredeljuje nujno zgolj redna mesečna plača, pač pa tudi drugačen način zaslužka (npr. »na roke«) oz. realna, prepričljivo izkazana možnost le-tega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki spremeni tako, da se določena mesečna preživnina v breme tožencu za oba mladoletna otroka zniža, in sicer za A. od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016 na 65 EUR, od 1. 2. 2016 dalje pa na 165 EUR, za B. pa od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016 na 40 EUR, in od 1. 2. 2016 dalje na 170 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem družinskem sporu odločalo po pravu Makedonije in z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I.), njuna mladoletna otroka hčer A., roj. 2005, in sina B., roj. 2006, po sodni poravnavi zaupalo v vzgojo in varstvo materi, tožnici (II. točka), očetu pa naložilo plačevanje mesečne preživnine, in sicer za hči od 1. 5. 2015 do 31. 1. 2016 90 EUR, od 1. 2. 2016 pa 190 EUR, za sina pa za prvo obdobje 70, nato pa 200 EUR (III. in IV.). Višji zahtevek za preživnino je zavrnilo (V.) Odločilo je še, da tožnica in toženec vsak sam krije svoje pravdne stroške (VI. točka).

2. Proti III. in IV. točki sodbe, torej proti določeni preživnini, se pritožuje toženec, češ da iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev in novo sojenje. Navaja, da je na naroku 10. 2. 2016 opozoril, da bo 16. 2. 2016 izgubil zaposlitev, kar se je res zgodilo in je zdaj brez dohodkov in kot tujec brez dovoljenja za delo tudi brez možnosti za zaposlitev. Sodišču očita, da je zaključilo dokazovanje ne da bi čakalo odgovor družbe C., kjer je izgubil zaposlitev, in ZPIZ, češ da gre za prednostno zadevo. Navaja, da je v Makedoniji stanje še slabše, in pravi, da take preživnine ni zmožen plačevati, pa tudi prihranki, ki jih omenja sodišče, bi za te namene pošli v zelo kratkem času. Meni, da ima tožnica visoke dohodke in da zato otroka ne trpita pomanjkanja. Pravi še, da je pripravljen prispevati za preživljanje, ko bo kaj zaslužil. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, glede na izkazane pridobitne oz. premoženjske zmožnosti in druge ugotovljene okoliščine pa je nekoliko napačno porazdelilo preživninsko breme med oba zavezanca.

6. Sodišče prve stopnje je na dan zaključka glavne obravnave pravilno in korektno ugotovilo dejansko stanje, poleg potreb obeh otrok in tožničinega zaslužka, kar ni pritožbeno izpodbijano, tudi pridobitne zmožnosti oz. dohodek toženca. Na podlagi njegove izpovedbe, dopisa njegovega delodajalca in bančnega prometa je ocenilo kot realno, da zasluži toženec okoli 850 EUR na mesec. To je tudi sam izpovedal, ob tem oz. kljub temu, da je pojasnil, da je prijavljen (le) do 16. februarja [2016], tj. da mu tedaj delovno razmerje preneha. Povedal je, da se je gostinski obrat, v katerem je delal (D.), zaprl, da pa ima lastnik še en lokal, kjer mu „malo pomaga“, za kar prejema plačilo na roke (kot je prej navedeno). Očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da mu delovno razmerje ni oz. ne bo prenehalo, tako ni utemeljen. Njegove pridobitne zmožnosti je ocenilo ne glede na to. Od ZPIZ je sodišče prve stopnje pridobilo samo stare podatke o prijavljenosti toženca v evidenci brezposelnih, kar ni posebej relevanten dokaz, naknadno pa je prejelo le izpis iz predpisov, ki jih mora poznati samo (Iuria novit curia) o pogojih tujcev za opravljanje del oz. zaposlitev v RS. Pritožbeno sodišče se torej strinja z oceno prvostopenjskega, da toženec nikakor ni ne brez sredstev (ima nekaj prihrankov) ne brez pridobitnih zmožnosti (opravljal je različna dela, od špedicije do gostinskih del). Pridobitne zmožnosti preživninskega zavezanca ne opredeljuje nujno zgolj redna mesečna plača, pač pa tudi drugačen način zaslužka (npr. »na roke«) oz. realna, prepričljivo izkazana možnost le-tega.

7. Res pa je, da so tožničine (torej materine) zmožnosti bistveno boljše od toženčevih, saj zasluži mesečno s plačo okoli 1700 EUR, torej natanko dvakrat več kot toženec. V takšnem razmerju bi moralo sodišče odločiti tudi o preživninskem bremenu, torej v razmerju 2:1. Ker so ugotovljene potrebe obeh mladoletnih otrok realne in tudi neizpodbijane, to pomeni, da je treba toženčevo preživninsko obveznost znižati na približno (zaokroženo) 1/3 ugotovljenih denarnih potreb vsakega od otrok, to je za A. na 165 EUR (oz. za prvo obdobje, ko je toženec že plačeval 100 EUR, 65 EUR), za B. pa na 170 EUR (oz. za prvo obdobje, ko je že plačeval 130 EUR, 40 EUR).

8. Po obrazloženem je bilo treba toženčevi pritožbi delno ugoditi in ustrezno znižati dosojeno preživnino (5. al. 358. čl. Zakon o pravdnem postopku; ZPP). Sicer je bilo treba izpodbijani in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP), pritožbo pa v preostalem delu zavrniti, saj napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, to sicer ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).