Jedro

Določil 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS,št. 26/91) ni mogoče šteti za določbe o odpovedi delovnega razmerja in je zato delodajalec dolžan voditi disciplinski postopek po teh določbah po 62. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 25.9.1997 o odpovedi delovnega razmerja tožnici in s tem v zvezi sklep z dne 6.10.1997. Tožena stranka je dolžna tožnico poklicati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovenga razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imela, če bi delala in ji povrniti stroške tega postopka v znesku 2.025,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da tožena stranka zoper tožnico ni vodila disciplinskega postopka v skladu z določili 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 - v nadaljevanju kolektivna pogodba) in 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Poleg tega pa tožena stranka ni upoštevala, da je bila tožnica od 23.9. dalje v bolniškem staležu in zato tega dne ni bila neupravičeno odsotna z dela.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka najprej ugovarja pasivni legitimaciji, saj je tožnica toženo stranko opredelila kot xy s.p., medtem ko je pravna oseba, ki je izdala oba izpodbijana sklepa xy, s.p.. Pritožba poudarja, da v obravnavanem primeru sploh ni bilo potrebno izpeljati disciplinskega postopka, saj gre za odpoved delovnega razmerja brez poprejšnjega pisnega opomina pred odpovedjo. Ne gre torej za izrek disciplinskega ukrepa pač pa za odpoved delovnega razmerja. Temu v prid govori tudi primerjava s 5. in 6. točko 1. odstavka 100. člena ZDR, ki govori o tem, kdaj preneha delavcu delovno razmerje, če je bil odsoten z dela 5 delovnih dni. Dikcija 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe je nejasna le zaradi tega, ker se sicer nahaja v poglavju o disciplinski odgovornosti, vendar pa je smisel te določbe, da lahko delodajalec odpove delavcu delovno razmerje, celo brez predhodnega pismenega opomina, v kolikor delavec neredno prihaja na delo. Pogoji za tako odpoved pa so bili podani, kot je to ugotovilo tudi sodišče. Tožena stranka je predlagala sodišču, da naj zasliši tri priče, kar je sodišče odklonilo, tega pa sodišče v sodbi ni navedlo, niti ni obrazložilo zakaj ga je zavrnilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Tožnica res ni navedla polnega naziva tožene stranka, kot je naveden na izpodbijanih sklepih o odpovedi delovnega razmerja tožnici, vendar pa je po zaključku pritožbenega sodišča navedla bistvene podatke o toženi stranki, ki zadostujejo za njeno indentifikacijo, sedež in status samostojne podjetnice, zato je ugovor pasivne legitimacije zavrnilo kot neutemeljen. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da je iz pooblastila (v spisu na listu št. 10), ki ga je tožena stranka dala pooblaščenki razvidno, da ga je dala kot xy s.p. in ne kot xy "xy" xy s.p., kar kaže nato, da tožena stranka v pravnem prometu uporablja navedeno skrajšano ime.

Pritožbene navedbe glede nesmotrne razvrstitve določb 40. in 41. člena kolektivne pogodbe v poglavju o disciplinski odgovornosti in da si je te mogoče razlagati kot določbe o odpovedi delovnega razmerja so po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljene. Zato se glede uporabe teh določb in tudi določb 62. člena ZTPDR, pri presoji zakonitosti disciplinskega postopka zoper tožnico in izpodbijanih sklepov tožene stranke, pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvami in razlogi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi v primeru odpovedi delovnega razmerja po 5. točki 40. člena kolektivne pogodbe (brez predhodnega opomina), potrebno izvesti disciplinski postopek in ugotoviti kršitev delovne obveznosti, saj to predpisuje določba 1. odstavka 41. člena kolektivne pogodbe.

Sklicevanje pritožbe na določbe 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) je tudi neutemeljeno, saj te zahtevajo neupravičen izostanek z dela zaporedoma 5 delovnih dni, kar v tožničinem primeru sploh ni podano.

Tožnica ni izostala z dela neupravičeno dne 23.89.1996, kar je izkazala z zdravniškim spričevalom, zato tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved delovnega razmerja, še zlasti ne zato, ker ji predhodno ni izrekla predpisanega pisnega opomina pred odpovedjo.

Zaradi navedenih kršitev disciplinskega postopka, tudi predlagano zaslišanje prič ne bi moglo spremeniti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato sodišče prve stopnje z odklonitvijo teh dokazov ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.