Jedro

Za odločanje toženke v skrajšanem ugotovitvenem postopku niso bili izpolnjeni pogoji. Tožnik v tožbi namreč smiselno ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice – navaja, da je bil prenos opravljen le formalno oziroma “za evidenco“ in da sam nanj ni imel nobenega vpliva, še manj pa je iz tega naslova deležen kakršnihkoli posledic – kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz 2. člena ZNISESČP. Tožnik torej ugovarja nepravilnemu oziroma zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju in v posledici napačni odločitvi, kar pa je lahko ugovarjal šele v tožbi, saj pred izdajo odločbe za to ni imel niti možnosti, pa bi jo moral imeti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, št. 0042-1247/2016/3 z dne 22. 2. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tako odločila glede na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnik je zahtevi za verifikacijo priložil devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva na knjižici dne 23. 4. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, devizna vloga pa saldirana, saj je bilo stanje na njej na navedeni dan 0,00 DEM. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem (ugotovitvenem) postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da prenos sredstev iz njegove devizne knjižice na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo BiH (v nadaljevanju APFBiH) ne predstavlja nobene ovire za uveljavljanje pravic iz njenega naslova. Po tožnikovem mnenju baza podatkov o enotnih računih državljanov, ki jo vodi APFBiH, predstavlja le „knjigovodski instrument“, kjer so zbrane vse terjatve državljanov do različnih pravnih subjektov, kamor spada tudi Ljubljanska banka. Tudi iz potrdila APFBiH z dne 7. 3. 2017 izhaja, da ta ni pristojna za vračilo starih deviznih vlog. Na podlagi tega tožnik sklepa, da za vračilo denarnih sredstev iz naslova stare devizne vloge ni zavezana niti država Bosna in Hercegovina, temveč – v skladu s sodbo iz Strasbourga – Republika Slovenija. Tožnik je še poudaril, da sredstva v postopku privatizacije niso bila uporabljena. Predlagal je, da sodišče zaradi nepravilne uporabe predpisov, neupoštevanja pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodi, izpodbijano odločbo izreče za nično, tožnikovo zahtevo za verifikacijo pa prizna.

3. V odgovoru na tožbo je toženka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da tako iz potrdila APFBiH kot tudi iz potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH in tožnikove devizne knjižice izhaja, da so bila sredstva prenesena na posebni privatizacijski račun. Toženka še opozarja na tožnikovo napačno sklepanje – plačilo sredstev iz naslova stare devizne vloge res ni v domeni APFBiH, vendar to ne izključuje odgovornosti za tovrstna poplačila, ki jo nosi država – Federacija BiH. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ... .

6. Toženka je o zadevi odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po katerem neizplačana devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

7. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka po prejemu tožnikove zahteve in k zahtevi predloženih listin ter po uradni dolžnosti pribavljenih podatkov (devizna knjižica št. ... ter izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 7. 3. 2017) izdala izpodbijano odločbo, pri čemer se je oprla na prvi odstavek 144. člena ZUP, konkretno na 1. in 2. točko prvega odstavka tega člena.

8. Po zadnje navedeni določbi ZUP lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, (1) če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, pri čemer v tem primeru zaslišanje stranke ni potrebno (tretji odstavek istega člena), in (2) če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Tak način izvedbe ugotovitvenega postopka torej predvideva, da za pravilnost odločitve ni treba opraviti kakšnega procesnega dejanja ali da posebnega ugotovitvenega postopka ne zahteva načelo varstva pravic strank. Slednje pa se med drugim udejanja tudi preko načela zaslišanja stranke, ki je urejeno v 9., kot tudi 146. členu (tretji odstavek) ZUP. Iz teh določb pa izhaja, da je treba – preden se izda odločba – dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

9. Po presoji sodišča pa za odločanje toženke v skrajšanem ugotovitvenem postopku, še zlasti ob upoštevanju tožbene trditvene podlage, niso bili izpolnjeni pogoji.

10. Tožnik v tožbi namreč smiselno ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice – navaja, da je bil prenos opravljen le formalno oziroma “za evidenco“ in da sam nanj ni imel nobenega vpliva, še manj pa je iz tega naslova deležen kakršnihkoli posledic – kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz zgoraj citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Tožnik torej ugovarja nepravilnemu oziroma zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju in v posledici napačni odločitvi, kar pa je lahko ugovarjal šele v tožbi, saj pred izdajo odločbe za to ni imel niti možnosti, pa bi jo moral imeti. Iz povedanega sledi, da je toženka s takim načinom odločanja kršila pravila postopka, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v posledici pa je ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je odločitev toženke treba odpraviti. Kot dodatno pa sodišče tudi sodi, da bi morala toženka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev v zadevi, še iz razloga, ker gre za pomembno pravico tožnika - odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog ter tudi iz tega razloga tožniku dati možnost, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah prenosa starih deviznih vlog.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče glede postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odločiti.