Jedro

Ker je tožnica postala imetnica terjatve na podlagi ZZZDR in ne na podlagi pravnega posla s tožencem, ni podan noben temelj za toženčevo dolžnost tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino za zaznambo spremembe hipotekarnega upnika (tako da bi se v zemljiški knjigi kot hipotekarna upnica terjatve namesto toženca vpisala tožnica).

Za ugotovitev obsega skupnega premoženja ni odločilno premoženje, ki je obstajalo v času trajanja skupnosti, ker sta stranki v tem času skupaj pridobivali in črpali premoženje. Zato tožnica nima pravice do izplačila sredstev, ki ob razpadu skupnosti niso več obstajala.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi. Sicer je tožbene zahtevke (po tožbi in nasprotni tožbi) zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica z revizijo izpodbija: 1) ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev, zavarovana z zastavno pravico na nepremičninah v korist toženca kot hipotekarnega upnika; 2) zavrnitev tožničinega zahtevka za izstavitev listine za zaznambo spremembe hipotekarnega upnika pri teh nepremičninah v korist tožnice; 3) zavrnitev tožničinega zahtevka za plačilo 166.917,04 EUR (prej 40.000.000 SIT) in 4) odločitev, da je tožnica dolžna tožencu plačati 8.191,94 EUR.

4. Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da terjatev ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker jo je tožnica v celoti sama odkupila. Zato sodišči ne bi smeli zavrniti zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se zaznamovala sprememba hipotekarnega upnika. Glede odločitve, ki se nanaša na dolžnost plačila 8.192,94 EUR, navaja, da je neobrazložena in izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje obrazložitvi. Njen zahtevek za plačilo 166.917,04 EUR pa je bil zavrnjen brez opredelitve do navedbe, da je toženec razsipaval skupno premoženje. Prav tako so bili v zvezi s tem zahtevkom neutemeljeno zavrnjeni dokazni predlogi, s katerimi je tožnica želela dokazati, da je imel toženec premoženje v tujini.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Nižji sodišči sta izčrpno obrazložili, da spada terjatev v skupno premoženje, ker jo je toženec odkupil iz skupnih sredstev pravdnih strank (denar je izviral iz prodaje skupnega stanovanja). Tožnica sicer obširno prikazuje, zakaj sta nižji sodišči določena dejstva v zvezi s tem vprašanjem napačno ugotovili, vendar na ta način z revizijo ne more uspeti. Revizije namreč po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po tej ugotovitvi, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je tožnica postala imetnica terjatve na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ne na podlagi pravnega posla s tožencem. Ker torej ni podan noben temelj za toženčevo dolžnost tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino za zaznambo spremembe hipotekarnega upnika (tako da bi se v zemljiški knjigi kot hipotekarna upnica terjatve namesto toženca vpisala tožnica), je odločitev o zavrnitvi tega dajatvenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Očitek, da je odločitev o dolžnosti plačila 8.192,94 EUR neobrazložena, oziroma da glede nje obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ni utemeljen. Nižji sodišči sta pojasnili svojo ugotovitev, da je znesek 16.385,88 EUR, ki je bil ob razpadu skupnosti na toženčevem računu (na katerem je bila pooblaščena tudi tožnica), spadal v skupno premoženje pravdnih strank. Ker sta ugotovili, da je tožnica ta denar po razpadu skupnosti porabila in presodili, da ima toženec petdeset odstotni delež na skupnem premoženju, je odločitev, da je tožnica tožencu dolžna plačati polovico tega zneska (8.192,94 EUR), materialnopravno pravilna.

9. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da sta sodišči zavrnili tožničin zahtevek za plačilo 166.917,04 EUR, ne da bi se opredelili do trditve, da je toženec razsipaval skupno premoženje. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da za ugotovitev obsega skupnega premoženja ni odločilno premoženje, ki je obstajalo v času trajanja skupnosti, ker sta stranki v tem času skupaj pridobivali in črpali premoženje. Zato je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnica nima pravice do izplačila sredstev, ki ob razpadu skupnosti niso več obstajala. Poleg tega iz obrazložitev nižjih sodišč izhaja, da sta trditve o toženčevem zapravljanju skupnega premoženja obravnavali v okviru določitve deleža pravdnih strank na skupnem premoženju in da tožnica višjega deleža ni uspela dokazati. V zvezi s tem revizijsko sodišče še ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo tožničine dokazne predloge za opravo poizvedb o toženčevem premoženju v tujini. Tožnica je predlagala, naj sodišče prve stopnje opravi poizvedbe, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da ima toženec premoženje tudi v Združenih državah Amerike, Panami in Makedoniji ter obseg tega premoženja. Takšni predlogi pa nedvomno niso ustrezno substancirani, da bi jim bilo mogoče ugoditi. Strankine aktivnosti namreč ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.

10. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).