Jedro

Za poškodbo policaja med usposabljanjem za delo delodajalec ne odgovarja objektivno, temveč krivdno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pojma nevarne dejavnosti kot predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v višini 3.129,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov postopka. Po mnenju sodišča prve stopnje namreč urjenje policista, ki je pripadnik posebne policijske enote (v nadaljevanju: PPE), samo po sebi ni nevarna dejavnost. Konkretnemu primeru pa tudi niso botrovale kakšne okoliščine, ki bi nevarnost urjenja povečale.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju: ZPP), zlasti iz zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi ali vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožnik sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na ugotavljanje objektivne odgovornosti delodajalca (oz. zavarovalnice, zaradi zavarovanja odgovornosti), in deloma v delu, ki se nanaša na ugotovitev dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da tožnik usposabljanja na obravnavanem terenu pred škodnim dogodkom še nikoli ni izvajal, konfiguracija terena policistom ni bila predhodno znana, bilo je temno, nosili so 15-20 kg težko opremo. Predhodne vaje pregleda terena so policisti izvajali v normalnih okoliščinah, predmetne okoliščine pa so bile zaradi goščave in konfiguracije terena ekstremne, bilo je oblačno, v rokah so imeli strelno orožje, vse je potekalo hitreje kot pri običajnem usposabljanju. Vaja je bila ocenjena kot ena zelo zahtevnih vaj. Tožnik z vidika pravilne uporabe materialnega prava pripominja, da dejavnost policistov, čeprav gre za posebno policijsko enoto, ni mogoče povsem enačiti z dejavnostjo vojaških enot. Zakon o obrambi določa usposabljanje vojakov kot njihovo nalogo, Zakon o policiji pa med nalogami policistov usposabljanja ne določa. Policist se ni dolžan izpostaviti vsaki ekstremni nevarnosti, kot velja to za vojake, katerim to dolžnost nalaga Zakon o obrambi. Zato je neutemeljena primerjava med škodo, ki nastane vojaku v okviru zakonsko določenih nalog, in škodo, ki nastane policistu. Zmoten je zaključek sodišča, da z opredelitve nevarne dejavnosti ni pravno relevantno, da je vaja potekala na zelo strmem in poraščenem terenu, da so bili udeleženci v težki bojni opremi in so morali biti osredotočeni na iskanje predmetov ter osumljenca kaznivega dejanja. Nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju ocena sodišča, da naj bi šlo pri izvajanju vaje zgolj za "kumulacijo predhodnih usposabljanj PPE". Pritožba se sklicuje na sodno prakso (sodba II Ips 50/2003, sodba II Ips 117/2003 in sodba II Ips 314/2004, II Ips 571/99), s katero opozarja, da je izvajanje usposabljanja v konkretnih okoliščinah bila nevarna dejavnost (strm teren, visoko poraščen gozd, neustrezna vidljivost, pomembna je bila pravilna formacija policistov, ki so morali vajo hitro opraviti). Po mnenju pritožbe je šlo v obravnavanem primeru za okoliščine, ki so delale dejavnost posebej nevarno, saj so razmere predstavljale neobičajno, nadpovprečno tveganje za nastanek škode. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko ni uporabilo 149. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in ki ga potrjuje tudi tožnik v pritožbi, je naslednje: kritičnega dne so se pripadniki PPE usposabljali za nalogo "iskanje osumljenca", ki spada sicer med naloge PPE. Po nalogu delodajalca so nalogo izvajali na poraščenem in strmem terenu, vidljivost je bila slaba, terena niso poznali, oboroženi so bili z bojno opremo, težko od 15-20 kg, hodili so v formaciji v medsebojni razdalji približno 2 metra (razdalja sicer ni bila vedno ista zaradi konfiguracije terena). Glede hitrosti izvedbe naloge niso imeli nobenih navodil, hitrost so prilagajali formaciji in terenu.

Navedene okoliščine primera utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Kot je splošno znano in izhaja že iz imena PPE ("specialna enota"), je specialna enota vrhunsko izurjena policijska enota, ki je s svojo mobilnostjo, prilagojeno taktiko delovanja in sodobno opremljenostjo sposobna razreševati najzahtevnejše varnostne naloge. Med temi nalogami je tudi iskanje storilcev kaznivih dejanj (kar izhaja iz izpovedbe tožnika in priče M. T. in pritožba tudi ne izpodbija). Zato urjenje policistov s ciljem usposobitve za uspešno iskanje storilcev kaznivih dejanj ne more biti nevarna dejavnost, saj se zaradi narave dela (v konkretnem primeru iskanja osumljenca) v takšnih razmerah pač morajo usposabljati. O tem se je izrekla tudi sodna praksa, na katero opozarja že sodišče prve stopnje (1). K drugačnemu zaključku tudi ne vpliva pritožbena navedba, da tožnik obravnavanega usposabljanja pred tem ni nikoli izvajal. Prav nasprotno namreč izhaja iz izpovedbe tožnika in priče M. T., ki je bil v času škodnega dogodka poveljnik PPE in vodja usposabljanja. Njegovi izpovedbi je sledilo že sodišče prve stopnje, pritožba pa njene verodostojnosti ne izpodbija. M. T. je izpovedal, da se to usposabljanje izvaja dvakrat na leto. Ob upoštevanju tožnikove izpovedbe, da je bil do dne škodnega dogodka pripadnik PPE že 6 oz. 7 let (2), ni mogoče, da se tožnik za to vajo predhodno ne bi usposabljal. Pri tem ni relevantna ocena sodišča prve stopnje, ki jo izpodbija tožnik, da je šlo pri izvajanju vaje za "kumulacijo predhodnih usposabljanj PPE". Kot navedeno, takšno urjenje samo po sebi ne ustreza pojmu nevarna dejavnost, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve pa okoliščine primera nevarnosti tudi niso povečale.

Po oceni sodišča druge stopnje niso utemeljene pritožbene navedbe, da pri ugotavljanju pojma nevarne dejavnosti ni mogoče primerjati škodnih dogodkov vojakov in policistov. Sodišče druge stopnje pripominja, da je obema poklicema zaradi narave njunega dela skupno stalno usposabljanje (primerjaj 37. člen Zakona o obrambi (3) in 6. člen Zakona o policiji (4)). Brez tega se ne policisti ne vojaki ne bi mogli uspešno pripraviti na zakonsko določene naloge. Zato je primerjava škodnih dogodkov povsem dopustna. Seveda pa je treba zmeraj izhajati iz konkretnega primera in pri tem upoštevati konkretne okoliščine, v katerih se je škodni dogodek pripetil. Z vidika konkretnega primera in njegovih okoliščin je treba obravnavati tudi sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi.

Res je, kar pravi pritožba, da se policisti, tudi pripadniki PPE, niso dolžni izpostavljati za ceno svojega življenja vsaki ekstremni situaciji. Vendar v obravnavanem primeru okoliščine niso bile takšne, da bi bili pripadniki PPE v življenjski nevarnosti ali da bi obstajala neobičajno velika možnost, da tretjim osebam nastane škoda. Dejstvo je, da pohod pripadnikov PPE po nepoznanem strmem in poraščenem gozdu, ob slabši vidljivosti, z bojno opremo na rami, ne predstavlja povečane nevarnosti, kumulacija vseh okoliščin primera pa nevarnosti tudi ni povečala (glej 19. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Škodno posledico je po oceni sodišča druge stopnje treba pripisati spletu dejavnikov, ki se v življenju, konkretno pri takšnem usposabljanju, pač pripetijo, ni pa mogoče okoliščin primera generalizirati v skupno množico, poimenovano "nevarna dejavnost". Gre za naključje, ki ne opravičuje uporabe pravila objektivne odgovornosti (5). Na podlagi navedenega je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da vaja ni presegala urjenja in da tudi ni šlo za okoliščine, ki bi delale dejavnost posebej nevarno. Ker manjka obstoj enega od elementov objektivne odgovornosti, ni podlage za uporabo 149. člena OZ. Sodišče druge stopnje še pripominja, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za krivdno odgovornost tožene stranke. Elementov krivdne odgovornosti pa tožeča stranka ni ne zatrjevala ne izkazala (6).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik v pritožbi ni navedel, v čem so bile bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je sodišče druge stopnje po 2. odstavku 350. člena ZPP presojalo le bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da teh ni. Ker torej niso podani izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 844/2005 z dne 6.3.2008. (2) Ni sporno, da je do nesreče prišlo dne 4.6.2003, iz tožnikove izpovedbe pa izhaja, da je tožnik pripadnik PPE od leta 1997 oz. 1998. (3) Uradni list RS, št. 82/94 s spremembami.

(4) Uradni list RS, št. 49/98 s spremembami.

(5) Primerjaj s sodbo II Ips 102/04. (6) Za obstoj krivdne odgovornosti bi tožeča stranka morala izkazati krivdo, protipravnost ravnanja, vzročno zvezo med krivdo ter protipravnim ravnanjem in škodo (primerjaj 131. člen OZ).