Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da bi izvedba vojaških vaj in usposabljanj ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES onemogočila uresničitev njihovega namena. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. Smisel neprekinjene prisotnosti na kraju usposabljanja je skupinsko soočenje z realnimi in ekstremnimi pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o možnosti izvedbe vojaških vaj v rednem delovnem času, bodisi z rotacijo zaposlenih ali s prekinitvami.

Pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.

Varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19).

Pritožbeno ni sporno, da se je do leta 2022 straža organizirala v sistemu rotacij, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je takšen način organizacije dela možen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači tožnici za mesece: januar 2018, julij 2019, avgust 2019, od junija 2021 do oktobra 2021 ter december 2021, in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek glede zahtevanega prikrajšanja pri plačah za mesece: od oktobra 2017 do decembra 2017, februar 2018, maj, 2018, junij 2018, september 2018, oktober 2018, september 2019, oktober 2019, december 2019, januar 2020, junij 2020, julij 2020, od marca 2021 do maja 2021 ter oktober 2021 v zneskih, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 49,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Stalna pripravljenost v času vojaških vaj, usposabljanj in urjenj ne predstavlja izjeme od uporabe določb Direktive 2003/88/ES. Udeležba pri takšnih dejavnostih, ki so vnaprej načrtovane, predstavlja del rednih delovnih obveznosti tožnice, zato spada čas pripravljenosti v okviru vojaških vaj, usposabljanj in urjenj v delovni čas. Toženka ni dokazala, da namena vojaških vaj ne bi bilo mogoče izvesti ob upoštevanju določb Direktive 2003/88/ES na način, ki preprečuje poklicna tveganja in omogoča načrtovanje delovnega časa. Čeprav se ob izvedbi usposabljanj posnema vojne okoliščine, ni podan element izrednih razmer, ki bi izključeval uporabo določb Direktive 2003/88/ES. Toženka razen zagotavljanja zadostnega števila kadra ni dokazala posebnih omejitev pri izvedbi vojaških usposabljanj. V delovni enoti tožnice je bilo več pripadnikov oboroženih sil s podobnimi kvalifikacijami, zato njihove nenavzočnosti z ustrezno organizacijo dela ne bi bilo težko nadomestiti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sistem rotacije zaposlenih pri izvedbi vojaških vaj in usposabljanj ni primeren, saj je bil takšen način dela že v preteklosti omogočen določenim kategorijam zaposlenih z omejitvami. Rotacija dela ekipe ne bi ogrozila namena teh dejavnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici prizna povračilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti varovanja državne meje in vojaške straže ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena odločalo v škodo toženke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, odločitev pa predstavlja sodbo presenečenja. Toženka je bila dolžna dokazati le, da je dejavnost izključena s področja uporabe direktive, ne pa tudi, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljala tožnica. Čeprav je uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz izreka sodbe Sodišča EU C‑742/19, se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni opredelilo. Dejansko stanje je napačno ugotovilo, saj ni upoštevalo, da se je z operacijo A. način delovanja Slovenske vojske pri varovanju meje spremenil. Čeprav so elemente vojaške operacije dokazale izpovedi prič B. B. in C. C., listinski dokazi in pisna izjava D. D., je napačno zaključilo, da operacija A. ni odziv na izredno situacijo in ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Napačno je ugotovilo, da so imeli pripadniki Slovenske vojske pri varovanju meje zgolj podporno vlogo, namesto primernosti sistema rotacij pa je neutemeljeno ugotavljalo splošno možnost takšne organizacije dela. Ker ni celovito ocenilo vseh izvedenih dokazov, niti obrazložilo svoje odločitve, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z odločitvijo je poseglo v pravico države, da neko vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo. Ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Stražo je napačno štelo za običajno službo, saj pri presoji ni upoštevalo, da gre za aktivnost, ki jo opravlja oborožena enota izurjenih pripadnikov Slovenske vojske, ki varuje objekte izrednega pomena za varnost države na način, da pri tem ni primerna rotacija zaposlenih. Pri vojaških objektih vedno obstaja možnost izrednih dogodkov, zato njihovega varovanja ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti. Pri presoji se je napačno in pomanjkljivo opredelilo do listinskih dokazov in izpovedi priče E. E. V tem delu pa je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki ne more imeti učinkov v obravnavanem sporu, in ne predstavlja ustaljene sodne prakse; ker je dejavnosti straže in varovanja državne meje umestilo v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, naj sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica odgovarja na pritožbo toženke in pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne in toženki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na delovnem mestu podčastnica specialistka, v nazivu višje vodnice. Za čas stalne pripravljenosti, ki ji je bila odrejena v okviru vojaških vaj ter usposabljanj, varovanja meje in straže, je zahtevala plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje in stražo. **K pritožbi tožnice**

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS). Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. 9. Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da bi izvedba vojaških vaj in usposabljanj ob upoštevanju teh pravil onemogočila uresničitev njihovega namena. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. Smisel neprekinjene prisotnosti na kraju usposabljanja je skupinsko soočenje z realnimi in ekstremnimi pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o možnosti izvedbe vojaških vaj v rednem delovnem času, bodisi z rotacijo zaposlenih ali s prekinitvami.

10. Zaradi kolektivnega poslanstva usposabljanj so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o možnosti delne rotacije moštva ter nadomestljivosti pripadnikov oboroženih sil glede na sorodnost njihovih kvalifikacij. Tožnica je v postopku pred sodišče prve stopnje pavšalno navajala, da se je toženka v preteklosti posluževala sistema delne rotacije za določene kategorije zaposlenih z omejitvami. Ker niti v pritožbi v zvezi s tem argumentom ni podala nobenih konkretnih trditev, ne more ovreči pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da bi bilo pripadnike v času izvajanja vaj in usposabljanj težko nadomestiti, sistem rotacije zaposlenih pa pri takšni dejavnosti ni primeren.

11. Ker je operativno urjenje izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19. 12. Ob ugotovitvi, da narava vojaških vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo nacionalno zakonodajo. Po drugem odstavku 97.e člena ZObr se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, tožnici pa za pripravljenost v času izvajanja vojaških vaj in usposabljanj na podlagi drugega odstavka 46. člena KPJS pripada le dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do 100 % osnovne plače v tem delu utemeljeno zavrnilo.

**K pritožbi toženke**

13. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.

15. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je vojska začela delovati na področju varovanja državne meje zaradi množičnih migracij leta 2015, nakar se je ta dejavnost oboroženih sil leta 2020 preoblikovala v operacijo A. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentom iz 33. točke obrazložitve sodbe, da bi pojav množičnih migracij kvečjemu v začetni fazi lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Dejavnosti, ki traja že osem let, ni mogoče šteti za izredno.

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivi in napačni dokazni oceni izpovedi prič C. C. ter B. B. Smiselna je presoja, da njuni navedbi o boljši učinkovitosti varovanja državne meje v obliki vojaške operacije, ne izključujeta možnosti izvedbe te dejavnosti na način, ki spoštuje zahteve Direktive 2003/88/ES. Z utemeljitvijo, da je policija po zakonu pristojna in odgovorna za varovanje meje, pripadniki vojske pa imajo pri tem podporno vlogo, ki je vnaprej načrtovana ter usklajena z organi policije, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da operacije A. ni mogoče označiti kot vojaške operacije v pravem pomenu besede. Kljub drugačnemu formalnemu okvirju delovanja Slovenske vojske na meji, ki se je po letu 2020 vršilo po sistemu vojaških taktik, je utemeljen zaključek, da se narava te dejavnosti in podporna vloga pripadnikov vojske pri tem ni spremenila. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj na takšno presojo ne more vplivati pisna izjava D. D., ki je v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi z opisovanjem širšega političnega konteksta utemeljeval nujnost in izrednost varovanja meje. Pritožbeni očitki o napačni in pomanjkljivi dokazni oceni preostalih listin so nekonkretizirani. Nanje pritožbeno sodišče zato posebej ne odgovarja in se glede ugotovljenih okoliščin delovanja Slovenske vojske na meji in sprememb v njeni organizaciji dela sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

17. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je to neutemeljeno zatrjevano v pritožbi. S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard vojaške operacije v pravem pomenu besede.

18. Pravilna je tudi presoja obstoja izjeme po drugi in četrti alineji izreka sodbe C‑742/19. Toženka v pritožbi neutemeljeno razlikuje med ugotavljanjem primernosti rotacij in možnostjo uvedbe takšnega sistema pri varovanju meje. Glede na ugotovitev, da je toženka varovanje meje pred letom 2020 izvajala z rotacijo zaposlenih, tako da ni posegala v jamstva na področju trajanja delovnega časa in počitka, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da bi bil sistem rotacije možen tudi po uvedbi operacije A. Ker gre takšno organizacijo dela šteti za uresničljivo, je logičen zaključek, da je sistem rotacije pri varovanju meje primeren, tj. v skladu s pravili in tudi z namenom te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi bilo varovanje meje mogoče izvesti tako, da se upošteva pravila o organizaciji delovnega časa, zato odstop od Direktive 2003/88/ES ne bi bil upravičen.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19. 20. Pritožbeno ni sporno, da se je do leta 2022 straža organizirala v sistemu rotacij, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je takšen način organizacije dela možen; dejansko stanje glede organizacije straže je pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa se je ustrezno predelilo do vseh izvedenih dokazov. Toženka v pritožbi ni navedla, kateri listinski dokazi naj bi nasprotovali ugotovitvam iz sodbe, zato takšne pritožbene navedbe ni mogoče obravnavati. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da izpoved priče E. E. potrjuje navedbe tožnice glede sprememb pri organizacije straže, in v 24. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj skladnost njunih izpovedi potrjuje zaključek, da je stražo možno organizirati ob spoštovanju zahtev iz Direktive 2003/88/ES. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentu, da bi kljub prednostim organizacije straže v večdnevnih izmenah z odrejanjem pripravljenosti, toženka to dejavnost lahko organizirala z 12-urno rotacijo zaposlenih.

21. Ker se je sodišče prve stopnje tudi pri presoji tožbenega zahtevka glede pripravljenosti v okviru straže opredelilo do vseh relevantnih dokazov, navedlo vsa odločilna dejstva in jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom, je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti, pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen. Glede na ugotovitev, da se je straža izvajala kot redna služba v mirnem času brez posebnosti, je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C‑742/19. 22. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže, presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožnici za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

23. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških temelj na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek.