Jedro

Upnik je z vložitvijo predloga za odlog pristal oziroma povzročil to, da je izvršba začasno zastala, in je tako pristal v omejitev načela hitrosti v izvršilnem postopku, ki ga zakon določa prav v interesu upnika, da bi čim prej dosegel izterjavo svoje terjatve. Dolžniku je praviloma tak zastoj v postopku izvršbe le v korist, sicer s predlogom upnika ne bi soglašal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni, tako da sedaj glasi: „Dolžnik mora upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 30,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do prenehanja obveznosti.“

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izvršbo, dovoljeno po predlogu upnika s sklepom o izvršbi VL 35170/2012-2 z dne 20. 3. 2012 odložilo do 1. 5. 2015, v kolikor pa upnik do tega dne ne bo izvršbe umaknil, se bo ta nadaljevala po uradni dolžnosti. V II. točki izreka je zavrnilo predlog upnika z dne 17. 12. 2014 za povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnik, zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Nasprotuje prvostopenjskemu stališču, da odlog izvršbe ne more predstavljati ravnanja, ki bi bilo za izvršbo potrebno, pri tem se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Mariboru I Ip 44/2011 in I Ip 1233/2012, katerih vsebino v povzetku navaja. Ker ZIZ upniku ne nalaga, da bi moral v predlogu za odlog navesti razloge za podani predlog, njihov izostanek tudi ne more biti razlog za zavrnitev upnikovih stroškov v zvezi s predlaganim odlogom. Sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da dolžniku naloži povrnitev upničinih stroškov v zvezi s predlaganim odlogom izvršbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Po opravljanem preizkusu ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno zmotno odločitev o potrebnosti stroškov odloga izvršbe za postopek izvršbe, kar je imelo za posledico spremembo izpodbijane odločitve.

5. Izvršba sledi dispozitivnemu dejanju upnika – njegovemu predlogu, da sodišče opravi izvršbo in jo realizira s poplačilom upnikove terjatve. ZIZ v 11. členu sicer določa hitrost postopka, kar pa ne omogoča enostavnega sklepanja, da odlog izvršbe, ki sicer res izvršbo začasno zavre, temu načelu nasprotuje.

6. V obravnavanem primeru je odlog izvršbe predlagal upnik in gre za njegovo dispozitivno procesno dejanje, ki ga zakon predvideva in zanj ureja pogoje, pri tem pa je dolžnik z odlogom soglašal. Upnik je z vložitvijo predloga za odlog pristal oziroma povzročil to, da je izvršba začasno zastala, in je tako pristal v omejitev načela hitrosti v izvršilnem postopku, ki ga zakon določa prav v interesu upnika, da bi čim prej dosegel izterjavo svoje terjatve. Dolžniku je praviloma tak zastoj v postopku izvršbe le v korist, sicer s predlogom upnika ne bi soglašal, tako da pritožba pravilno poudarja, da je bil predlagani odlog izvršbe v interesu obeh strank in je sledil izidu dogovarjanja med strankama postopka o prostovoljni izpolnitvi dolžnikove obveznosti.

7. Odlog izvršbe je iz tega razloga očitno bil v interesu obeh strank: upnik je (bo) na podlagi izvensodnega dogovora hitreje in ceneje prišel do poplačila svoje terjatve, dolžnik pa ni utrpel prisilnega posega v njegovo plačo in druga denarna sredstva in bo zaradi izvensodnega poplačila dolga trpel tudi manjše stroške izvršilnega postopka. V tem smislu je odlog izvršbe v konkretnem primeru bil v skladu z namenom izvršilnega postopka, ki je prav v poplačilu upnikove terjatve, ob hkratnem varstvu pravic dolžnika. Odlog izvršbe in izvensodna izpolnitev obveznosti sta izdatno prispevala tudi k uresničevanju temeljnih načel civilnega izvršilnega postopka, zlasti načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZIZ in 11. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter načela uravnoteženega varstva interesov upnika in dolžnika.

8. Pritrditi je pritožbi, da bi drugačno stališče povzročilo, da bi bili upniki zaradi dodatnih izvršilnih stroškov, ki bi jih morali nositi sami, manj motivirani za opravo tovrstnih procesnih dejanj, ki dolžnikom omogočajo, da se izognejo izvršbi, upnikom pa zagotavljajo hitrejše poplačilo njihovih terjatev. S tem bi se prikrajšalo ene in druge ter po nepotrebnem obremenjevalo sodišča z dodatnimi (in daljšimi) postopki izvršbe. Hkrati bi omogočilo zlorabe instituta odloga izvršbe s strani dolžnikov, ki bi tako lahko brez posledic prosili upnike za odlog izvršbe in jim ob tem obljubljali prostovoljno plačilo terjatev, čeprav takšnega namena v resnici sploh ne bi imeli in bi želeli zgolj podaljšanje ter izigravanje izvršilnega postopka. Upnik pa bi ob tem, da je ustregel prošnji dolžnika in predlagal odlog izvršbe, bil kaznovan s tem, da bi moral sam nositi izvršilne stroške za opravo tega procesnega dejanja.(1)

9.

Sodišče druge stopnje tako meni, da so v danem primeru upnikovi stroški v zvezi s predlogom za odlog izvršbe bili potrebni izvršilni stroški. Pravilno je sicer stališče pritožbe, da v tovrstnem predlogu upnik ni bil dolžan navesti razlogov za odločitev, da predlaga odlog izvršbe, vsekakor pa ti razlogi lahko pripomorejo pri presoji, ali stroški oprave tega procesnega dejanja predstavljajo stroške, ki so bili potrebni za izvršbo in jih je mogoče naložiti dolžniku v povrnitev (peti odstavek 38. člena ZIZ).

10. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi upnika sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (II. točki izreka) spremenilo tako, da je dolžniku naložilo povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višino potrebnih stroškov upnika v tej zvezi je sodišče druge stopnje priznalo na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ, 155. člena ZPP in ZST-1 v znesku 30,00 EUR, ki predstavlja strošek sodne takse za navedeno upnikovo vlogo, ki ga je dolžnik dolžan povrniti v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.

11. Upnik povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje odločitve o njih ni sprejelo (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 44/2011 z dne 8. 3. 2011.