Jedro

Toženec je bil pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena kazenskega zakonika, "kdor stori dejanje z grdim ravnanjem". To je v izreku kazenske sodbe izrecno opredeljeno kot prijem za vrat in potiskanje, kar nedvomno predstavlja podlago za ugotavljanje škode tudi za fizične bolečine. Ali je ta škoda nastala in v kakšni višini, pa je tožnik dokazoval v obravnavanem pravdnem postopku, zato je potrebno tudi ta pritožbeni očitek toženca zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek odslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2021 dalje do plačila, v roku 15. dni.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 826,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 400,85 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter od zneska 425,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 175,00 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) odškodnino v višini 700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.) ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 400,85 EUR (točka III. izreka sodbe).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi odškodnino v višini 2.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: pravilno je sodišče temelj tožbenega zahtevka naslonilo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, s katero je bil spoznan, da je nad tožnikom izvršil kaznivo dejanje grožnje. Graja višino prisojene odškodnine kot občutno prenizke, s čemer je sodišče poseglo v njegovo pravico do satisfakcije, ker odškodnina grobo odstopa od ostalih primerljivih odškodnin, saj ne predstavlja niti 0,5 povprečne plače v Sloveniji. Opozarja na neustrezno specialno kot tudi generalno prevencijo, ki jo sporoča tako nizko odmerjena odškodnina. Glede telesnih bolečin opozarja, da sodišče ni upoštevalo vsega, kar je tožnik izpovedal. V nadaljevanju izpostavlja več judikatov s povzemanjem telesnih bolečin in nevšečnosti ter v teh zadevah prisojenih odškodnin od 1.450,00 EUR, 3.000,00EUR, 1.000,00 EUR. Strinja se, da so v izpostavljenih zadevah oškodovanci utrpeli nekoliko večjo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, meni pa, da ni podlage, da je tožnikova škoda napram izpostavljenim zadevam 12x manjša. Omenja tudi zadevo VSC Cp 401/2020, kjer je po njegovem bila odškodnina prenizko odmerjena. Glede odmere odškodnine za strah navaja, da odločitev ni obrazložena in niso navedeni primeri iz sodne prakse. Poudarja, da iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je tožnik doživel zelo intenziven primaren strah, ker se je zbal za življenje, bil je žrtev fizičnega napada skupaj z grožnjami, kar objektivno predstavlja napad na telo in življenje. Očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju se sklicuje na odločitve v primerljivih zadevah, kjer so bile prisojene odškodnine v višinah od 400,00 do 1.000,00 EUR ter da je bila tudi v zadevi Cp 401/2020 oškodovancu prisojena odškodnina za strah v višini 260,00 EUR. V izpostavljenih zadevah grožnje niso bile podkrepljene s fizičnim napadom na oškodovanca. Izpostavlja, da po sodni praksi oškodovancem odškodnina za strah zaradi groženj s smrtjo znaša v razponu od 0,4 do 0,8 NPN. Nadalje kot prenizko graja prisojeno odškodnino zaradi posega v osebnostne pravice in očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče nepravilno ni upoštevalo, da po škodnem dogodku ni imel volje do dela, da je delal slabše in počasneje, ker dogodka ni mogel odmisliti, posledično pa je za isto delo porabil več časa, da ni imel volje do stikov s poslovnimi partnerji, ni sklepal novih poslov. Poslovni rezultat tožnika kot samostojnega podjetnika, ki je v tistem času zaposloval šest delavcem in zatrjevana tožnikova slabša delovna in poslovna storilnost v trajanju dva do treh mesecev, nista v vzročni zvezi. V nadaljevanju očita, da prisojena odškodnina iz tega naslova odstopa od primerov v sodni praksi, ki jih navaja: VSC Cp 401/2020 je sodišče oškodovancu ob primerljivem dejanskem stanju po postavki duševnih bolečin zaradi posegov v osebnostne pravice prisodilo odškodnino v višini 1,2 NPN. Nadalje se sklicuje še na druge odločitve, kjer je sodišče oškodovancem prisodilo 1.500,00 EUR. Tožniku pripada odškodnina najmanj 1.300,00 EUR, saj sodišče samo ugotavlja, da je toženec tožnika ponižal in osramotil v javnosti, in tudi pred njegovo življenjsko sopotnico in mladoletnim sinom, kar je tožnika še posebej prizadelo. V ta namen se je izogibal kraja hipodroma A., ki ga je pred tem dnevno obiskoval, kljub temu pa se govoricam ni mogel izogniti, saj so se z dogodkom seznanili praktično vsi obiskovalci kluba. Vse te okoliščine niso bile upoštevane v zadostni meri. Posledično naj sodišče druge stopnje glede na spremenjen uspeh ustrezno korigira tudi stroškovno odločitev.

3. Toženec vlaga laično pritožbo1 zoper 1. in 3. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe zapisane na dvajsetih straneh: Pod točko III. v alinejah navaja očitke glede zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede kršitev določb pravdnega postopka in glede kršitev materialnega prava. Nadalje očita, da je sodišče napačno izhajalo iz instituta vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo. Kot najpomembnejše vprašanje izpostavlja, ali lahko zaradi ogroženosti in prestrašenosti pride do odškodnine za fizične bolečine. Dejanje je bilo v kazenski sodbi opisano kot grožnja, da bo napadel njegovo življenje, kar pa naj bi storil z grdim ravnanjem, to je s prijemom za vrat in ne okoli vratu, potiskanjem in z raznimi besedami. To so meje sodbe kazenskega sodišča. O kaki povzročitvi fizične bolečine kazensko sodišče ni pisalo niti v izreku niti v obrazložitvi. Tožnik ni podal nobene medicinske dokumentacije o kakšni poškodbi, nakar je toženec že opozarjal. Prva skrb tožnika je bila, da je šel na policijo, ne pa da je poskrbel za domnevno bolečino. Nadalje graja dokazno moč fotografij vratu, ki jih je tožnik vložil v spis. Dokazuje, da so fotografije prirejene za potrebe obravnavane pravde. Ni nobenega dokaza, kdaj so fotografije dejansko nastale. V nadaljevanju graja višino prisojene odškodnine za vse vrste pravno priznanih škod in pri tem izpostavlja pričanje edine neodvisne priče, brata tožnika, B. B. Poudarja, da se tožnik ni zdravil, ni vzel protibolečinskih tablet neposredno po dogodku, čeprav jih je imela njegova partnerica v torbi. Ni utrpel bolečin, saj prejem za vrat in potiskanje ne povzročata bolečin, nastanek rdeče lise ni potrjen. Telesnega stika z vratom nihče ni videl. Grožnje in zmerjanje na javnem prostoru, še zlasti, če je prepir povzročil tožnik sam, ne morejo povzročiti posega v osebnostne pravice do takšne mere, da bi bil tožnik upravičen do 400,00 EUR.

4. Obe pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke zavračata pritožbene očitke kot neutemeljene.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. Pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo uveljavlja tožnik z navedbami, da je obrazložitev sodišča glede višine odmerjene odškodnine za posamezne vrste nematerialnih škod protislovna in nepopolna, niso utemeljeni. Prav tako niso utemeljeni očitki toženca, da sodišče ni navedlo razlogov o vseh pravno relevantnih dejstvih, da dokazna ocena dejstev na podlagi katerih je sodišče ugotovilo vrsto in obseg telesnih in duševnih bolečin, ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ta očitek v celoti zavrača, saj je sodišče s skupno dokazno oceno sprejelo na podlagi natančne ocene izvedenih dokazov ter jo preverljivo, logično argumentiralo. Pravno relevantna dejstva za zaključek, da je tožnik zaradi toženčevega prijema in potiskanja za vrat zadobil poškodbo, ki mu je povzročila telesne bolečine ter, da je zaradi toženčevega napada na javnem mestu, ob prisotnosti partnerke ter mladoletnega otroka bil osramočen, s čimer je bilo okrnjeno njegovo dobro ime ter da je doživljal duševne bolečine zaradi strahu, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb pravdnih strank, prič ter listinskih dokazov, ki jih je nato povezalo v skupno dokazno oceno. Sodišče je tožnikovo izpovedbo natančno ocenjevalo, tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter navedlo razloge, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljujejo njeno verodostojnost. Nadaljnje obširne pritožbene navedbe toženca izpostavljajo dele izpovedb prič, z očitkom, da je dokazna ocena teh izpovedb nepravilna, ker ne upošteva njihove medsebojne neskladnosti. Sodišče druge stopnje odgovarja, da neskladja v izpovedbah niso tolikšna, da bi to vplivalo na njihovo verodostojnost. Obširni pritožbeni očitki, ki jih toženec naslavlja kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov (fotografij vratu, izpovedb priče B. B., C. C. in izpovedb obeh pravdnih strank) in zato niso utemeljeni.

7. Treba pa je delno pritrditi pritožbi tožnika, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko mu je odmerilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi strahu ter duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice dobrega imena.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo s pravnomočno obsodilno sodbo odločeno v kazenskem postopku in je zato pravilno upoštevalo vezanost na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), zato so vsi toženčevi očitki da je sodišče prekoračilo „meje sodbe kazenskega sodišča“, neutemeljeni. Toženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ga je storil dne 10. 4. 2020 s tem, ko je na D. 10 v E. tožniku resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje, dejanje pa je storil z grdim ravnanjem, in sicer je na parkirišču hipodroma pristopil do njega, ga prijel za vrat in ga potiskal ter mu ob tem grozil. Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja, pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja, kot jih v konkretnem primeru razberemo iz izreka kazenske sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno upoštevalo vezanost na ugotovljeno protipravno (kaznivo) ravnanje toženca in njegovo odškodninsko (kazensko) odgovornost. Vezanost na pravnomočno kazensko sodbo pomeni, da toženec v pravdi ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilno sodbe v kazenskem postopku2. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče „ni upoštevalo opis dejanja kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske sodbe, saj zaradi ogroženosti in prestrašenosti ne more priti do odškodnine za fizične bolečine“, neutemeljeni. V izreku kazenske obsodilne sodbe so opisana toženčeva ravnanja zoper tožnika: resna grožnja, da bo napadel njegovo življenje, storitev z grdim ravnanjem, prijem za vrat in potiskanje. Izrecno je torej navedeno, da je toženec tožnika prijel za vrat in ga potiskal. Toženec je bil pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje po drugem odstavku 135. člena kazenskega zakonika, „kdor stori dejanje z grdim ravnanjem“. To je v izreku kazenske sodbe izrecno opredeljeno kot prijem za vrat in potiskanje, kar nedvomno predstavlja podlago za ugotavljanje škode tudi za fizične bolečine. Ali je ta škoda nastala in v kakšni višini, pa je tožnik dokazoval v obravnavanem pravdnem postopku, zato je potrebno tudi ta pritožbeni očitek toženca zavrniti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je zaradi toženčevega protipravnega ravnanja (ko ga je prijel za vrat, ga potiskal ter mu ob tem zagrozil, da bo napadel njegovo življenje) trpel telesne bolečine, duševne bolečine zaradi strahu ter duševne bolečine zaradi posega v njegovo osebnostno pravico zaradi okrnitve dobrega imena, a je delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine za strah ter za kršitev osebnostne pravice.

10. Tožnik s sklicevanjem na določene judikate iz sodne prakse graja prisojeno odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin, kot duševnih bolečin zaradi strahu ter duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice - dobrega imena, kot očitno prenizko, a so ti očitki le delno utemeljeni. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Glede na vse okoliščine primera, odškodnina v višini 200,00 EUR predstavlja primerno zadoščenje za ugotovljen obseg in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je doživljal tožnik ter je zahtevek v presežku do 600,00 EUR pravilno zavrnjen. Sodišče druge stopnje je pregledalo judikate, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi in ugotovilo, da citirane sodne odločbe niso primerljive, ker se razlikujejo glede konkretnih okoliščin in gre v njih za večji obseg škode3, povsem primerljive sodne prakse pa sodišče druge stopnje tudi izven ponujenih judikatov ni našlo. Ugotovljeno je tožnik doživljal nekaj dni le lažje telesne bolečine, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine s tega naslova.

11. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje zaključku, da je tožnik uspel dokazati, da je zaradi toženčevega napada z grožnjami in fizičnim napadom utrpel intenziven kratkotrajen strah, ki je tožencu porušil duševno ravnovesje ter dosegel trenutno intenzivnost strahu za življenje. Zato je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče s tem, ko je tožniku prisodilo 100,00 EUR odškodnine, zmotno uporabilo materialno pravo. Izkustveno je verjeti tožniku, da je primarni strah dosegel stopnjo življenjske ogroženosti, saj je šlo za napad z grožnjami ob prijemu in potiskanju za vrat, kar objektivno predstavlja vrsto nasilja, ki življenjsko resno ustrahuje povprečno odraslo osebo. Zato upoštevajoč vse okoliščine primera znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova znesek 300,00 EUR.

12. Pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v točki 16 in 17 obrazložitve ugotovilo, ob pravilni materialnopravni kvalifikaciji predstavljajo kršitev osebnostne pravice dobrega imena. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je kršitev te osebnostne pravice pravno priznana nepremoženjska škoda ter da mora za opravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ, oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi tega posega. Sodišče je pravilno presodilo, da je tožnik uspel dokazati, da je zaradi toženčevega posega v njegovo osebnostno pravico (dobro ime) trpel duševne bolečine, ki so bile vidne tudi njegovi okolici. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da fizični napad in povzročitev telesne poškodbe s strani toženca, predstavlja poseg v telesno in duševno celovitost tožnika, zaradi katerega se je tožnik počutil močno prizadeto in ponižano, saj se je napad izvršil v pričo partnerke, mladoletnega sina ter ljudi, ki so bili prisotni na hipodromu, kamor je pogosto zahajal in so ga prisotni tudi poznali. Kljub dejstvu, da tožnik zaradi duševnih bolečin ni obiskal zdravnika ali bil v bolniškem staležu, je uspel dokazati, da je bil zaradi toženčevega napada prizadet in prestrašen, da se je počutil neprijetno, nelagodno, ker se je dogodek zgodil na javnem kraju, da se po dogodku hipodroma nekaj dni izogibal ter da ga je še dodatno prizadelo, ker se je dogodek zgodil vpričo njegove partnerke in mladoletnega sina. Stres in stiska sta začasno zmanjšala tudi kvaliteto njegovega poklicnega udejstvovanja. Glede na vse okoliščine primera, je potrebno pritrditi pritožbi, da odškodnina odstopa od okvirno primerljive sodne prakse4, zato je odškodnino zvišalo in tožniku iz tega naslova odmerilo 800,00 EUR. Daljšega obdobja resnejših duševnih bolečin, ki bi presegale notranji neprijetni občutek, osramočenost in prizadetost v zvezi s predmetno zadevo, tožnik ni uspel dokazati, zato je v presežku do zahtevanih 1.300,00 EUR treba tožbeni zahtevek s tega naslova zavrniti.

13. Zadeve iz sodne prakse, ki jih izpostavlja tožnik, so drugačne in jih zato ni mogoče enostavno primerjati z obravnavano zadevo5, saj obravnavajo posege v osebnostne pravice v javnosti (v medijih, pred gledalci, ipd.) oziroma intenzivnejše ter dalj časa trajajoče telesne in duševne bolečine. Vendarle pa ni mogoče zanemariti posledic, ki jih je skupaj utrpel tožnik v obliki telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin, kar ni bilo pod pragom pravno priznane nematerialne škode, kot to želi prikazati toženec. Po presoji pritožbenega sodišča tako znaša primerna denarna odškodnina, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera ter merila iz prvega odstavka 179. člena OZ6, skupaj 1.300,00 EUR.

14. Skladno z obrazloženim je sodišče druge stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo ter delno ugodilo pritožbi tožnika (5. alineja 358. člena ZPP), pritožbo toženca pa kot neutemeljeno zavrnilo (določba 353. člena ZPP).

15. O stroških pravdnega in pritožbenega postopka:

16. Delna sprememba odločitve o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo narekuje tudi spremembo III. točke izreka izpodbijane sodbe, spremenjeni pravdi uspel pravdnih strank sedaj znaša 57%, medtem ko je uspel toženca 43%. V tem obsegu je dolžan toženec tožniku povrniti njegove, na prvi stopnji pravilno odmerjene in pritožbeno negrajane pravdne stroške v višini 1.504,00 EUR oziroma glede na 57% uspeh, 857,00 EUR (obrazložitev sodišča v točkah od 23 do 25 obrazložitve).

17. Toženec je glede na njegov spremenjen pravdni uspeh v višini 43% v tem obsegu upravičen do povrnitve na prvi stopnji odmerjenih in v pritožbi negrajanih pravdnih stroškov v višini 71,96 EUR oziroma glede na njegov 43% uspeh do povrnitve 31,00 EUR (točke od 26 do 28 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

18. Po pobotu pravdnih stroškov je toženec dolžan tožniku plačati znesek 826,00 EUR.

19. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP). Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški znašajo 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT), 2% pavšal za materialne stroške ter 22% DDV in sodna taksa za pritožbo 180,00 EUR, kar skupaj znese 459,00 EUR, oziroma ob 38% pritožbenem uspehu je upravičen do povrnitve 175,00 EUR.

1 Sodišče druge stopnje je v okviru uradnega pritožbenega preizkusa preverilo pravilnost zastopanja toženca v postopku pred sodiščem druge stopnje, torej, ali stranko zastopa oseba, ki lahko ima položaj pooblaščenca. Toženec je bil z dopisom opozorjen, da lahko pred sodiščem stranko za plačilo zastopa le odvetnik ter da je določbo tretjega odstavka 87. člena ZPP, po kateri je lahko pooblaščenec odvetnik in druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, potrebno razlagati omejevalno in v skladu z drugim odstavkom 2. člena Zakona o odvetništvu ter upoštevati tudi vrednotna izhodišča temeljnih načel o prepovedi nedopustnih ravnanj (tako imenovano zakotno pisaštvo), z namenom preprečevanja opravljanja odplačnih, s pridobitnim namenom izvršenih poslov, brez ustreznega statusa pri zastopanju. Toženec je na dopis sodišča druge stopnje z dne 27. 2. 2023 odgovoril, da pošilja pritožbo, ki jo je podpisal sam kot vlagatelj. 2 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2005, komentar k 14. členu. Avtor pojasnjuje, da je vezanost na kazensko obsodilno sodbo tudi logična: če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Potem je še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. 3 II Cp 411/2019, II Ips 1259/2008, I Cp 2389/2009. 4 VSC Cp 401/2020, II Cp 26/2019, 5 Ips 174/2011 II, Cp 411/2019, II Ips 1259/2008, I Cp 2389/2009. 6 Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali osebnostne pravice in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.