Jedro

Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev AŠ in AŠ se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca KP, obdolženca MP in obdolženca NP na podlagi določila 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, ki jim je očitala storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari iz prvega odstavka 224. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 26. členom KZ. Glede stroškov kazenskega postopka je (očitno po drugem odstavku 96. člena ZKP) odločilo, da sta oškodovanca AŠ in AŠ dolžna plačati stroške izvedenca gradbene stroke v višini 667,99 EUR, nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolženca KP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter povprečnino, ki jo je za vsakega odmerilo v višini 300,00 EUR, in stroške lastnega pooblaščenca. Po določilu tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovancev kot tožilcev iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžence obsodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je pritožbi pritožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v izpodbijani sodbi navedlo razloge za oprostitev obdolžencev, ki so s seboj v precejšnji meri v nasprotju. To kršitev je sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je kot razlog za zaključek, da obdolžencem očitano kaznivo dejanje ni kaznivo, navedlo, da dejanje ni kaznivo zato, ker so obdolženci ravnali v skrajni sili, in hkrati, da ni kaznivo zato, ker je majhnega pomena.

5. Razlog za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP (ker dejanje po obtožbi ni kaznivo dejanje) je tudi odsotnost protipravnosti kot splošne sestavine kaznivega dejanja. Dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje, če je storjeno v takšnih okoliščinah, ki po določilih KZ izključujejo protipravnost, takšni okoliščini pa sta tudi skrajna sila (člen 12/I KZ) ter dejstvo, da je dejanje majhnega pomena (člen 14 KZ), obe okoliščini pa ne moreta biti podani hkrati. Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe obrazložilo z navedbo, da je protipravnost ravnanja obdolžencev izključena, ker so ravnali v skrajni sili, ko so odvračali istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki jo je sodišče prve stopnje videlo v nevarnosti po prilastitvi (ureditvi in tlakovanju) dela njihove parcele (str. 8 sodbe), hkrati pa je obrazložilo, da gre pri ravnanju obdolžencev za dejanje majhnega pomena zaradi neznatnosti škodljivih posledic in osebnih okoliščin storilcev. Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Če je obdolženec ravnal v skrajni sili, ker nevarnosti ni mogel odvrniti drugače, dejanje, ki ima sicer vse znake kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje. In če iz tega razloga dejanje ni kaznivo, tega istega ravnanja ni mogoče oceniti kot kaznivo dejanje z vsemi zakonskimi znaki kaznivega dejanja (ki jih po prvih razlogih sodbe nima), je pa majhnega pomena in zato ni kaznivo. Trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, ker je majhnega pomena, namreč zahteva najprej obstoj kaznivega dejanja, to pa trditev v izpodbijani sodbi, da je bilo dejanje storjeno v skrajni sili, zanika. Razlogi o odločilnih dejstvih so zato v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in oprostitev obdolženca z uporabo obeh institutov hkrati (in tudi podrejeno) ni mogoča. 6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca subsidiarnih tožilcev ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pri tem le še dodaja, da mora pri obstoju skrajne sile nevarnost, ki opravičuje storilčevo odvračanje s kaznivim dejanem, neposredno ogrožati storilca, ki te nevarnosti ne more odvrniti drugače, s tem institutom pa ni mogoče obrazložiti ravnanja storilca v sporu, kjer je potrebno uporabiti pravne poti.