Jedro

Obvestilo o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora ni informacija, ki bi bila pomembna za demokratično odločanje o javnih zadevah (gre za obvestilo o opravljenem upravnem nadzoru, ki je bil opravljen po pravilih upravnega postopka). Prizadeta oseba lahko v takšnem primeru zahteva le popravek obvestila, ne pa odgovor na objavljeno informacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim ta od tožene stranke zahteva, da objavi odgovor na članek A.Č., ki je bil objavljen v časopisu Delo z naslovom "N.".

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: - pritožnik ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da gre pri pravici do odgovora za varstvo pravic političnega in ne zasebno pravnega statusa, kot to velja za popravek; - razkrivanje neresnic v javni razpravi o kršenju pravic otrok v javni šoli in načinu vodenja javne ustanove predstavlja vprašanje, ki ni zasebno pravne narave; - pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da so nekatere njegove besede v odgovoru žaljive. Sodišče z ničemer ne obrazloži trditve, da odgovor vsebuje vrednostne sodbe z negativnim prizvokom, ki ne sodijo v vsebino popravka. Če pa te so, bi morala tožena stranka tožnika pozvati naj predloži odgovor brez sporne vsebine. Žaljivih besed v odgovoru ni. Da bi tožnik izpodbil neresnične in pomanjkljive navedbe novinarja, je predstavil resne napake v delu inšpektorja. V zahtevanem odgovoru je upravičena kritika javnega funkcionarja. Ne gre za žaljitev inšpektorja, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Sodišče samo je iskalo žaljivke, ki jih ni; - iz vsebine odgovora sledi, da se nanaša zgolj na članek z dne xx. Nova dejstva v odgovoru pa so: ni res, da je inšpekcijski nadzor na šoli zahtevala le peščica staršev; inšpektor večine prijavljenih kršitev sploh ni obravnaval; inšpektor se je pri sklepih skliceval na nenapisane postave; pred koncem inšpekcijskega pregleda so se starši pritožili na Ministrstvo za šolstvo; starši niso trdili, da bi bila učenca v K. zaprta v prazen dom, so pa trdili, da sta bila otroka v K. neprimerno kaznovana z osamitvijo; inšpektor je vodstvo šole in staršem poslal dva različna dopisa o rezultatih pregleda na šoli, o neusklajenosti letnih priprav učiteljice za tekoče šolsko leto in da učiteljica ni razumela učnega načrta; da je bila učiteljica razrešena funkcije predsednice sveta šole, da se je dolga leta znašala nad učenci šole, da je mnenje inšpektorja, da bi ravnatelj moral konflikt rešiti že na začetku. S temi navedbami tožnik izpodbija in dopolnjuje navedbe, objavljene v obvestilu "N."; - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se sodba zato ne da preizkusiti; - ne objava odgovora omejuje tožnika v svobodi javne razprave, kar je kršitev 39. čl. Ustave.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnik od odgovornega urednika Dela pravočasno zahteval objavo popravka oziroma odgovora in prav tako pravočasno vložil tožbo (2. odst. 26. čl., 2. odst. 33. čl. v zvezi s 1. odst. 44. čl. Zakona o medijih); - da vsebine odgovora tožnika ne v formalnem ne v vsebinskem smislu ni mogoče šteti za odgovor na objavljeno informacijo v smislu 42. čl. Zakona o medijih; - da tožnik ni podal navedb, v čem je njegova prizadetost, niti ni dokazal, da bi bil prizadet v kakšni svoji pravici ali interesu; - da se besedilo tožnikovega popravka oziroma odgovora nanaša tudi na članek, objavljen v Delu pod naslovom: "K."; - da je del besedila, katerega objavo zahteva tožnik, napisan žaljivo in da vsebuje vrednostne sodbe tožnika z negativnim prizvokom.

Na podlagi teh dejstev je tožbeni zahtevek za objavo popravka zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal prizadetosti svoje pravice ali interesa ter iz razloga, ker se zahtevani odgovor ne nanaša zgolj na članek z dne 12.3.2004 (1. alineja 31. čl. Zakona o medijih) in ker je del zahtevanega odgovora napisan žaljivo (5. alineja 31. čl. Zakona o medijih).

V obvestilu "N." je objavljena informacija o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora na Osnovni šoli, ki je bila opravljena na pobudo staršev otrok, ki obiskujejo četrti razred te osnovne šole. Med pobudniki za inšpekcijski nadzor je bil tudi tožnik. Iz teh dejstev izhaja pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ne gre za informacijo, ki bi bila pomembna za demokratično odločanje o javnih zadevah. Obvestilo o izvršenem upravnem nadzoru nad pravilnostjo poslovanja javne šole, se izvrši po upravnem postopku. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikovo zahtevo obravnavati kot zahtevo po objavi popravka objavljenega obvestila, ki je urejen v členih od 26 do 41 Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/2001), je zato pravilen. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da tožnik ni izkazal pravice oziroma interesa za objavo popravka. Tožnik je bil eden od staršev, ki so zahtevali, da se inšpekcijski nadzor na osnovi šoli opravi. S tem je podan njegov interes, aktivna legitimacija, da sme od odgovornega urednika zahtevati, da objavi popravek objavljenega obvestila, v katerem je bila javnost seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora.

Na podlagi 1. alineje 31. čl. Zakona o medijih odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka, če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katerega se sklicuje zainteresina oseba. Citirano določilo je lahko podlaga za zavrnitev objave zahtevanega popravka le, če zahtevani popravek sploh ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu. Ker se tožnikovo obvestilo popravka v večinskem delu nanaša na poročilo o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora, ki je bil predmet obvestila z dne, le v manjšem delu pa na druga dejstva in okoliščine, to ni razlog, zaradi katerega bi odgovorni urednik lahko zavrnil zahtevo po objavi popravka objavljenega besedila.

Pravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je del besedila popravka napisan žaljivo oziroma vsebuje vrednostne sodbe z negativnim prizvokom (primeroma: pristojnemu inšpektorju očita pristranskost, da je postopek izvedel malomarno in pristransko, da se je zavestno izognil dolžnosti, da je namerno prikril očitano nestrokovnost dela inšpektorata), kar pa je na podlagi določila 5. alineje 31. čl. Zakona o medijih razlog za zavrnitev objave popravka. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zato utemeljeno zavrnilo. Zmotno je stališče pritožbe, da vrednostne sodbe, ki jih je sodišče prve stopnje kvalificiralo kot žaljive, niso žaljive. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moral odgovorni urednik tožnika pozvati, da te žaljive očitke iz popravka izloči. Zmotno iz razloga, ker je odgovorni urednik to dolžan storiti le v primeru, ko se zahteva objava odgovora na informacijo (5. odst. 43. čl. Zakona o medijih), ne pa tudi v postopku, ko se zahteva popravek objavljenega obvestila. Zmotno tudi zato, ker odgovorni urednik tega ni dolžan storiti v primeru, ko je odgovor napisan žaljivo, ampak le v primeru, ko gre za neresnične ali nedokazljive podatke. V zakonu ni določila, da je odgovorni urednik dolžan pozvati avtorja, da izloči žaljivi del zahtevanega dela odgovora oziroma popravka.

Na ostale pritožbene navedbe ni potrebno odgovarjati, ker niso odločilnega pomena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje zadosti popolno in pravilno ugotovilo, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo (5. alinejo 31. čl. Zakona o medijih), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo kot materialnopravno neutemeljen. V obrazložitvi sodbe je jasno povedalo razloge za svojo odločitev. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se je ne da preizkusiti. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni našlo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev, niti nobenih drugih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP). Pritožbo tožnika je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).