Jedro

Stranka ima pravico, da ji sodišče predstavi svoje razmišljanje in razloge za svojo odločitev. Ni dovolj trditvena obrazložitev ("v zadevi je pravilno razsojeno" ali podobno), marveč je potrebno navesti razloge, ki so pripeljali sodišče do neke odločitve. Šele potem lahko stranka presodi, ali naj se strinja z argumenti sodišča ali ne. Šele takrat jo lahko sodišče prepriča. Sicer pa že korektnost ravnanja sodišča terja, da stranka dobi vsebinski odgovor na tiste trditve, ki so odločilnega pomena. Nasledek povedanega je v tem, da mora obrazložitev pritožbene sodne odločbe vsebovati razloge, s katerimi izpolni pritožbeno sodišče dolžnost preizkusa sodbe prve stopnje v mejah (odločilnih) pritožbenih razlogov, razlogi pa morajo biti takšni, da odločbo lahko preizkusi tako stranka kakor tudi višje sodišče (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP/77).

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1,529.044,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zaradi uporabe tuje stvari (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožnik je solastnik 11/24 garsonjere, ki jo zaseda toženka brez sporazuma z njim najmanj od decembra 1987. Zato je upravičen do koristi, ki jo ima od njegovega deleža. To korist pa pomeni ekonomska oziroma od uveljavitve Stanovanjskega zakona profitna najemnina. Z izvedenčevo pomočjo je ugotovilo, da znaša takšna uporabnina, zmanjšana za stroške investicijskega vzdrževanja 12.331,00 SIT na mesec.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo, pri čemer se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvega sodišča, glede ugovora zastaranja pa menilo, da gre v takšnem primeru za 5-letni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku (bržkone sta mišljeni 1. in 2. točka prvega odstavka) 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se nižji sodbi razveljavita in vrne zadeva v ponovno obravnavo in razsojo. Trdi, da gre v obravnavanem primeru za odškodnino in torej 3-letni zastaralni rok. Tožnik je sam trdil, da je oškodovan in je zato zahteval "uporabnino". Opozarja na pravno stališče prof. Stojana Cigoja, da kondikcijski zahtevek postane odškodninski. Zmotno je uporabljen 219. člen ZOR, ker ni škode za tožnika. Poprej garsonjere ni oddajal in tudi svojega deleža 11/24 ne bi mogel oddati. Na to je bilo v pritožbi opozorjeno, pa ni dobil odgovora. Slednje velja tudi za ugovor, da ni nobenih pogojev za profitno najemnino.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Reviziji velja pritrditi, da toženi stranki izpodbijana odločba ni odgovorila na tri pritožbene trditve: da tožniku ne gre uporabnina po 219. členu ZOR, ker obravnavane garsonjere ni oddajal, preden se je vanjo vselila toženka; da mu ne gre niti iz razloga, ker garsonjere zaradi svojega solastninskega deleža na njej 11/24 niti ne bi mogel oddajati; da je nujno ugotoviti višino najemnine na podlagi točkovanja. Gre za pritožbene navedbe, ki jim ni mogoče odreči odločilnega pomena in ki torej terjajo odgovor pritožbenega sodišča (prvi odstavek 375. člena ZPP). To tem bolj, ker se s prvima trditvama prvostopna odločba ni ukvarjala, glede tretje pa je le zapisano stališče sodišča, da je merodajna profitna najemnina. Od presoje teh trditev je namreč odvisna odločitev, ali je sploh utemeljen zahtevek oziroma ali je utemeljen po višini. Stranka ima pravico, da ji sodišče predstavi svoje razmišljanje in razloge za svojo odločitev. Ni dovolj trditvena obrazložitev ("v zadevi je pravilno razsojeno" ali podobno), marveč je potrebno navesti razloge, ki so pripeljali sodišče do neke odločitve. Šele potem lahko stranka presodi, ali naj se strinja z argumenti sodišča ali ne. Šele takrat jo lahko sodišče prepriča. Sicer pa že korektnost ravnanja sodišča terja, da stranka dobi vsebinski odgovor na tiste trditve, ki so odločilnega pomena. Nasledek povedanega je v tem, da mora obrazložitev pritožbene sodne odločbe vsebovati razloge, s katerimi izpolni pritožbeno sodišče dolžnost preizkusa sodbe prve stopnje v mejah (odločilnih) pritožbenih razlogov, razlogi pa morajo biti takšni, da odločbo lahko preizkusi tako stranka kakor tudi višje sodišče (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP/77).

V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ni tako ravnalo. Ker je tožena stranka opisani procesni kršitvi uveljavljala v reviziji, ji je moralo sodišče ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 394. člena ZPP/77), katerega rezultat naj bo tako obrazložena odločba, da bo sposobna preizkusa v celoti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.