Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo vprašanje, ali je podana slovenska jurisdikcija, reševati zgolj z uporabo določbe 63. člena ZMZPP in ne tudi z uporabo določbe 100. člena ZIZ. Slednja določba namreč vsebuje pravila za določitev krajevne pristojnosti sodišča in se torej lahko uporabi šele takrat, ko je nedvomno ugotovljeno, da je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati zgolj, ali bi se predmetna izvršba na denarno terjatev dolžnika opravljala na območju Republike Slovenije. Dolžnikov dolžnik – Veleposlaništvo Y. ima sedež v Republiki Sloveniji, prav tako v Republiki Sloveniji tudi posluje, zato ni ovire, da se predmetna izvršba ne bi mogla opravljati na območju Republike Slovenije. Veleposlaništvo Y. v Sloveniji v obravnavani zadevi nastopa zgolj kot dolžnikov dolžnik in ne kot stranka v postopku, zato njegov status (tj. ali gre za pravno osebo ali ne) v tej fazi postopka ni relevanten.

Prostori diplomatskega predstavništva, oprema in drugi predmeti, ki so v njih, ter prevozna sredstva diplomatskega predstavništva ne morejo biti predmet preiskovanja, zaplembe, zasega ali izvršbe, vendar pa je Komisija za mednarodno pravo pri OZN sprejela razlago, da je izvršba na prostore, last zasebnika, seveda mogoča, če ima te prostore diplomatsko predstavništvo v najemu, pod pogojem, da za izvršbo vstop v prostore diplomatskega predstavništva ni nujno potreben. Za opravo rubeža v zemljiško knjigo nevpisanih nepremičnin, ki je kot sredstvo izvršbe predlagan v predlogu za izvršbo, vstop v prostore, ki jih uporablja Veleposlaništvo Y. ni potreben, saj rubež nevpisanih nepremičnin izvršitelj opravi tako, da na vidnem mestu na način, kot je to določeno za označevanje premičnin, označi, da je nepremičnina zarubljena, ter sestavi zapisnik o rubežu nepremičnine, ki ga pošlje sodišču.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi v izpodbijani 4. in 5. točki izreka ter se zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se odloži do končne odločbe o predlogu za izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova zaradi izterjave v predlogu za izvršbo navedene terjatve zoper dolžnika dovolilo izvršbo nepremičnin, ki niso vpisane v zemljiško knjigo in se nahajajo na parc. št. XXX, ID znak 000, na naslovu X, pri čemer gre za naslednje etažne enote: lokal L-4 v lameli F, poslovni prostori v medetaži, III. in IV. nadstropju v lameli F, skladišče v I. kleti v lameli F in parkirna mesta št. 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 40 (1. točka izreka). Za izvršitelja je določilo B. L. (2. točka izreka). Stroške predloga za izvršbo je odmerilo na 82,94 EUR in jih naložilo v plačilo dolžniku (3. točka izreka). Predlog za izvršbo je v delu, s katerim upnik predlaga izvršbo na občasne denarne terjatve dolžnika, zavrglo (4. točka izreka), v preostalem delu pa zavrnilo (5. točka izreka).

2. Zoper 4. in 5. točko izreka sklepa pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžniku pa v plačilo naloži pritožbene stroške upnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot napačno graja odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izvršbo zavrže v delu, v katerem upnik predlaga izvršbo na občne terjatve dolžnika, tj. rubež in prenos v izterjavo terjatev iz naslova najemnine, ki jih dolžnik prejema od svojega dolžnika Veleposlaništva Y. v RS. Meni, da je napačno uporabilo pravila o krajevni pristojnosti, saj je spregledalo določbo tretjega odstavka 35. člena ZIZ, po katerem je v primeru, ko je med predlaganimi izvršilnimi sredstvi tudi izvršba na nepremičnine za izvršbo, tudi za druga izvršilna sredstva izključno pristojno sodišče, ki je pristojno za izvršbo na nepremičnine. Meni, da je v danem primeru nedvomno podana pristojnost naslovnega sodišča. Poudarja, da je pristojnost slovenskega sodišča podana tudi na podlagi 63. člena ZMZPP, saj se bo predlagana izvršba opravljala na območju Republike Slovenije, saj dolžnikov dolžnik posluje v Republiki Sloveniji, zastopa ga oseba, ki se nahaja v Republiki Sloveniji (veleposlanik), z Veleposlaništvom pa je tudi podpisana najemna pogodba, zato je treba v razmerju do tega subjekta opraviti predlagano izvršilno dejanje, to je vročitev sklepa o izvršbi oziroma sklepa o rubežu terjatve in njenem prenosu za izterjavo. Meni, da se bo relevantni sklep dolžnikovemu dolžniku po diplomatski poti vročil v Republiki Sloveniji. Meni, da nadaljnja izvršilna dejanja v tem postopku ne bodo potrebna, saj bo upnik pridobil navedene terjatve v izterjavo, v primeru neizpolnitve dolžnikovega dolžnika pa je njemu prepuščeno na izbiro, pred katerim sodiščem jih bo izterjal. Ob tem še pripominja, da je terjatev dolžnika do njegovega dolžnika premoženje dolžnika in ne premoženje dolžnikovega dolžnika, zato je ni mogoče uvrstiti pod določbe 22. člena DKDO, ki tudi sicer govori zgolj o prostorih, prevoznih sredstvih, pohištvu in drugih predmetih misije. Trdi, da tovrstna terjatev ni našteta med prejemki, ki ne morejo biti predmet izvršbe po ZIZ. Kot pravno zmotno graja tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo na prostore, ki naj bi jih v predmetnem objektu uporabljalo Veleposlaništvo Y., saj predlagana izvršba ne terja vstopa v prostore misije, kar je po DKDO prepovedano. Meni, da z oddajo prostorov misiji ne more biti dolžniku dan na voljo legalen način, da se izogne izvršbi in ob tem celo pobira sadove (najemnino) takšnega doloznega ravnanja. Navaja, da prodaja prostorov v izvršbi v ničemer ne vpliva na položaj najemnika glede na 175. člen ZIZ. Meni, da je določbo tretjega odstavka 22. člena DKDO treba razumeti tako, da se v prostorih misije ne sme opravljati izvršba, ne pa tudi, da ti ne smejo biti predmet zastavne pravice, cenitve in prodaje v izvršilnem postopku, saj ta dejanja v ničemer ne poslabšujejo položaja misije, prav tako pa to ni prepovedano z zakonom ali konvencijo zunaj izvršilnega postopka. Predmetno določbo razume kot prepoved kakršnegakoli oblastnega poseganja v te prostore, kar pa se izvede lahko v primeru izvršbe le z izvedbo rubeža premičnin v teh prostorih. Priznava, da je v predmetnem primeru podana posebnost, saj gre za zemljiškoknjižno nevpisane nepremičnine, zaradi česar je potreben rubež nepremičnin, vendar pa meni, da izvedba tega rubeža ne terja vstopa izvršitelja v te prostore in se sklicuje na 106. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Stališče sodišča po mnenju upnika predstavlja kršitev vrste njegovih ustavnih pravic (14., 22. in 33. člena Ustave) kot tudi pravic iz 1. člena prvega Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, saj je na ta način dejansko onemogočeno upniku, da svojo terjatev izterja v izvršilnem postopku, za kar ne obstaja prav noben utemeljen razlog. Podrejeno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je obseg prostorov, ki jih uporablja Veleposlaništvo Y., po njegovem prepričanju manjši od ugotovljenega. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

V zvezi s pritožbo zoper 4. točko izreka izpodbijanega sklepa:

5. Sodišče prve stopnje je predlog upnice za izvršbo na denarno terjatev dolžnika zavrglo, saj je ocenilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje o dovolitvi takšne izvršbe. Pri tem se je sklicevalo na določbo 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP in na določbo 100. člena ZIZ. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč predmetna izvršba na območju Republike Slovenije ni mogoča, saj – poleg tega, da dolžnik nima sedeža v Republiki Sloveniji – niti dolžnikov dolžnik ni pravna oseba, ki bi imela sedež v Republiki Sloveniji. Takšna odločitev po oceni višjega sodišča ni pravilna.

6. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje vprašanje, ali je podana slovenska jurisdikcija, reševati zgolj z uporabo določbe 63. člena ZMZPP in ne tudi z uporabo določbe 100. člena ZIZ. Slednja določba namreč vsebuje pravila za določitev krajevne pristojnosti sodišča in se torej lahko uporabi šele takrat, ko je nedvomno ugotovljeno, da je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. 7. Sodišče prve stopnje bi tako moralo presojati zgolj, ali bi se predmetna izvršba na denarno terjatev dolžnika opravljala na območju Republike Slovenije. Kot v pritožbi pravilno opozarja upnica, ima dolžnikov dolžnik – Veleposlaništvo Y. sedež v Republiki Sloveniji, prav tako v Republiki Sloveniji tudi posluje, zato po mnenju višjega sodišča ni ovire, da se predmetna izvršba ne bi mogla opravljati na območju Republike Slovenije. Veleposlaništvo Y. v Sloveniji v obravnavani zadevi nastopa zgolj kot dolžnikov dolžnik in ne kot stranka v postopku, zato njegov status (tj. ali gre za pravno osebo ali ne) v tej fazi postopka ni relevanten.

8. Ker je v obravnavani zadevi podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o dovolitvi izvršbe na denarno terjatev dolžnika, je višje sodišče pritožbi upnice zoper izpodbijano 4. točko izreka sklepa ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V zvezi s pritožbo zoper 5. točko izreka izpodbijanega sklepa:

9. Sodišče prve stopnje je predlog upnice za izvršbo na dolžnikove nepremičnine, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, delno zavrnilo, in sicer v delu, v katerem je upnica predlagala izvršbo na nepremičnine, ki jih ima v najemu Veleposlaništvo Y. v Sloveniji. Svojo odločitev o tem je oprlo na določbo 22. člena Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih – DKDO, ki določa nedotakljivost prostorov diplomatske misije.

10. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. V 3. točki 22. člena DKDO je določeno, da prostori diplomatskega predstavništva, oprema in drugi predmeti, ki so v njih, ter prevozna sredstva diplomatskega predstavništva ne morejo biti predmet preiskovanja, zaplembe, zasega ali izvršbe. V zvezi s to določbo DKDO je Komisija za mednarodno pravo pri Organizaciji združenih narodov (OZN) sprejela razlago (1), da je izvršba na prostore, last zasebnika, seveda mogoča, če ima te prostore diplomatsko predstavništvo v najemu, pod pogojem, da za izvršbo vstop v prostore diplomatskega predstavništva ni nujno potreben. Pritožba pravilno opozarja, da za opravo rubeža v zemljiško knjigo nevpisanih nepremičnin, ki je kot sredstvo izvršbe predlagan v predlogu za izvršbo, vstop v prostore, ki jih uporablja Veleposlaništvo Y. glede na določbo 106. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ni potreben. Skladno s to določbo rubež nevpisanih nepremičnin izvršitelj opravi tako, da na vidnem mestu na način, kot je to določeno za označevanje premičnin, označi, da je nepremičnina zarubljena, ter sestavi zapisnik o rubežu nepremičnine, ki ga pošlje sodišču. Da so po 3. točki 20. člena DKDO iz izvršbe izvzeti le prostori, ki predstavljajo premoženje tuje države (in ne tudi prostori, ki jih ima tuja država oziroma njeno diplomatsko predstavništvo zgolj v najemu), izhaja tudi iz pravne teorije mednarodnega gospodarskega prava.

11. Glede na navedeno je višje sodišče sklep v izpodbijani 4. in 5. točki razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo ponovno odločiti o predlogu za izvršbo v delu, v katerem o njem še ni bilo odločeno, z upoštevanjem stališč, zavzetih v tem sklepu.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

(1) Yearbook of the International Law Commission, 1958, Volume II, Documents of the tenth Session Including the Report of the Commission to the General Assembly, Organizacija združenih narodov, str. 95, glej: http://legal.un.org/ilc/publications/yearbooks/Ybkvolumes%28e%29/ILC_1958_v2_e.pdf, 29. 1. 2014.