Jedro

Ker je mnenje izvedenca dokaz, za katerega velja kot za ostale dokaze načelo njihove proste presoje (18. člen ZKP), sme sodišče, kljub temu da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presojati v smislu njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati izbire in odmere kazenske sankcije, kolikor z njo sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 13.3.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.7.2003, s katero je bila prvostopenjska sodba spremenjena in na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnjena obtožba za kazniva dejanja, opisana pod točko I. prvostopenjske sodbe, je bil obsojeni B.O. obsojen: na dva meseca zapora za nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ, opisano pod 2. in 3. alineo točke III. in točke IV. prvostopenjske sodbe; na en mesec zapora za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, opisano pod točko II. in na en mesec zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, opisano pod točko III. prvostopenjske sodbe, nato pa mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen tri mesece in petnajst dni zapora. V postopku na prvi in drugi stopnji so bili obsojencu naloženi v plačilo tudi stroški postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ali pa sodbo "v smislu zahteve za varstvo zakonitosti spremeni".

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti pretežno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Meni tudi, da ni podano nasprotje med razlogi sodbe in listinskimi dokazi, ki ga zatrjuje zagovornica, s tem pa tudi ne absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se smiselno sklicuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi uveljavlja "kršitev določb kazenskega postopka po členu 370 ZKP", iz utemeljitve zahteve pa izhaja, da smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, konkretno, nasprotje med razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je po oceni sodišča prve stopnje obsojenec za svoja dejanja v celoti odgovoren, kljub ugotovitvi izvedenca psihiatra, da obsojenčeva zmožnost razsojanja in obvladovanja "verjetno nista bili bistveno zmanjšani".

Kršitev določb kazenskega postopka, ki jo smiselno uveljavlja zagovornica, bi bila podana, če bi sodišče v razlogih sodbe v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve prištevnosti, ki je nedvomno odločilno dejstvo, napačno povzelo vsebino mnenja izvedenca psihiatra. Takšne kršitve pa sodišču prve stopnje, kot pravilno v svojem odgovoru ugotavlja že vrhovni državni tožilec, ni mogoče očitati. Iz razlogov sodbe (stran 10) izhaja, da prvostopenjsko sodišče vsebinsko pravilno navaja strokovno mnenje izvedenca, ki je med drugim ugotovil, "da je bil obdolženec v času vseh kritičnih dogodkov zelo verjetno v stanju vinjenosti oziroma stanju akutnega alkoholnega opoja, tako da sta bili njegova zmožnost presojanja in obvladovanja prizadeti oziroma zmanjšani, vendar pa zelo verjetno ne bistveno zmanjšani". Zato kršitev postopka, na katero se zagovornica smiselno sklicuje, ni podana.

Po mnenju zagovornice naj bi sodišče prve stopnje odločilo tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca psihiatra, ki naj bi opravičevale oceno, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar naj bi potrjevale tudi navedbe v zagovoru, da se dejanj ne spominja.

Sodni izvedenec - psihiater sodišču, ki mu z odredbo določi vsebino in obseg naloge, pomaga pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev o duševnem stanju storilca, za kar je potrebno posebno strokovno znanje. Iz določbe 3. odstavka 265. člena ZKP izhaja, da mora izvedenec psihiater predvsem odgovoriti na vprašanja: ali je pri obdolžencu podana kakšna duševna motnja (abnormnost); kakšna je njena narava, vrsta (diagnoza), stopnja in trajnost; ali je in v kolikšni meri je obstajala duševna motnja (abnormnost) ob storitvi kaznivega dejanja; in kako je ugotovljeno abnormno duševno stanje vplivalo na pojmovanje in ravnanje obdolženca. Izvedenec vselej ne more odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, včasih pa strokovnega mnenja tudi ne more podati z gotovostjo, pač pa le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Naloga sodišča v takšnem primeru je, da morebitne pomanjkljivosti v izvidu in mnenju izvedenca odpravi z zaslišanjem istega izvedenca ali z odreditvijo drugega (člen 257 in 258 ZKP), če določene pomembne okoliščine tudi na ta način ne more zanesljivo ugotoviti, jo v dvomu glede njenega obstoja razlaga v skladu s pravilom in "dubio pro reo". Mnenje izvedenca je dokaz, glede katerega velja, kot za ostale dokaze, načelo proste presoje dokazov (člen 18 ZKP). Zato sme sodišče, kljub temu, da nima strokovnega znanja tudi izvid in mnenje izvedenca presojati v smislu njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.

V obravnavanem primeru je izvedenec psihiater dr. B.F. ugotovil obsojenčevo večletno hudo odvisnost od alkohola, hkrati pa tudi njegovo osebnostno motenost, ki se med drugim kaže v njegovi impulzivnosti in nizki frustracijski toleranci. Ker izvedenec ni razpolagal s podatki o stopnji obsojenčeve vinjenosti v času storitve posameznih kaznivih dejanj, tudi ni mogel podati zanesljive ocene o tem, ali je takšna začasna duševna motnja pri obsojencu obstajala ob storitvi kaznivih dejanj oziroma v kolikšni meri je bila v tem času zaradi alkohola prizadete obsojenčeva zmožnost razumske presoje in obvladovanja. Zato izvedenec na ta vprašanja ni mogel odgovoriti z gotovostjo, ampak je, izhajajoč iz obsojenčeve odvisnosti od alkohola, zgolj domneval, da je bil obsojenec tudi v času obravnavanih dejanj vinjen, da pa njegova zmožnost presojanja in obvladovanja zelo verjetno ni bila bistveno zmanjšana. Ob tem je tudi poudaril, da ima obsojenec visoko toleranco do alkohola in da njegove navedbe, da se dogodkov ne spominja, niso relevanten podatek za oceno stopnje njegove zavesti in so bolj izraz njegove nekritičnosti ter nezmožnosti, prevzeti odgovornost za svoja negativna ravnanja.

Sodišče prve stopnje pri oceni, da je obsojenec za vsa obravnavana kazniva dejanja v celoti kazensko odgovoren, ni izhajalo samo iz mnenja izvedenca psihiatra, ki se iz že navedenih objektivnih razlogov ni mogel z gotovostjo opredeliti glede stopnje obsojenčeve vinjenosti in njenega morebitnega vpliva na zmožnost razumevanja in obvladovanja v času storitve kaznivih dejanj. Pravnomočna sodba s tem v zvezi upošteva tudi druge relevantne dokaze, med njimi okoliščine in način izvršitve posameznih kaznivih dejanj, izpovedbe prič, ki so opisovale obsojenčevo ravnanje, da se obsojenec "vedno izgovarja na pijanost, ker da je alkohol olajševalna okoliščina" (tako priča S.P.) in da je po ugotovitvi izvedenca tudi sicer obsojenec glede na svoje osebnostne poteze nagnjen k nasilnosti do ljudi in da do takšnih ekscesov lažje in hitreje prihaja, če je pod vplivom alkohola. Glede na navedeno ocena pravnomočne sodbe glede obsojenčeve prištevnosti ne nasprotuje izvedenskemu mnenju. Sodišču prve stopnje pa tudi ni mogoče očitati, da je s takšno metodo vrednotenja dokazov nedopustno poseglo na področje izvedenca oziroma da je njegovo strokovno mnenje nadomestilo s svojim laičnim mnenjem.

Z ostalimi navedbami, ko se zagovornica ne strinja z ugotovitvijo pravnomočne sodbe, da je obsojenec storil kazniva dejanja in ko trdi, da je bilo njegovo ravnanje izzvano z ravnanjem posameznih oškodovancev, ki so mu prizadejali telesne poškodbe in ko zanika resnost obsojenčevih groženj, vložnica zahteve navaja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče izpodbijati izbire in odmere kazenske sankcije, kolikor z njo sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Zagovornica se sicer sklicuje na kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, po vsebini pa izraža nestrinjanje z izbiro in odmero kazenske sankcije, ki jo ocenjuje kot previsoko, nesorazmerno, in pri kateri sodišče naj ne bi upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, zaradi česar bi bila po njenem mnenju primernejša pogojna obsodba. Zato zahteve tudi v tem delu ni bilo mogoče upoštevati.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (povprečnine), temelji na določbah 98.a člena ter 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje izpodbijanih sodb.