Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali stroški zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki so nastali kot posledica zlorabe SIM kartice iz mobilnega telefona, ki je bil ukraden s strani tretje osebe, predstavljajo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev tudi v smislu drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 in ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbe 146. člena ZEKom-1, ko je presodilo, da se drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uporablja zgolj za primere varnosti omrežja oziroma storitev v tehničnem smislu in se torej ne uporablja, kadar ne gre za tveganje za varnost omrežij iz prvega odstavka 146. člena ZEKom-1.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali stroški zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki so nastali kot posledica zlorabe SIM kartice iz mobilnega telefona, ki je bil ukraden s strani tretje osebe, predstavljajo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev tudi v smislu drugega odstavka 146. člena ZEKom-1? Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbe 146. člena ZEKom-1, ko je presodilo, da se drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uporablja zgolj za primere varnosti omrežja oziroma storitev v tehničnem smislu in se torej ne uporablja, kadar ne gre za tveganje za varnost omrežij iz prvega odstavka 146. člena ZEKom-1?

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 38260-87/2020/15 z dne 1. 10. 2020 odločila, da se predlogu za rešitev spora A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) delno ugodi tako, da ji je tožnica dolžna odpisati znesek 165,00 EUR z DDV po postavki „EU gostovanje – odhodni klici v cono 2“. V preostalem delu je predlog stranke z interesom zavrnila.

2. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi, zgoraj navedeno odločbo v ugodilnem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v nov postopek.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je predmet upravnega spora odločba, s katero je toženka naložila tožnici, da stranki z interesom odpiše pretežni del zaračunanega zneska po postavki „EU gostovanje – odhodni klici v cono 2“. Toženka je svojo odločitev utemeljila na drugem odstavku 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ker je ugotovila, da so sporni stroški stranke z interesom, ki je naročnica tožnice, nastali zaradi odhodnih klicev tretjih oseb iz njenega ukradenega mobilnega telefona, to ravnanje pa pomeni zlorabo, do katere je prišlo brez krivde stranke z interesom. Po presoji Upravnega sodišča je toženka zmotno uporabila materialno pravo. Ocenilo je namreč, da so sporni stroški nastali v povezavi s samo vsebino komunikacije, drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 pa ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja (tožnice) onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu.

4. Toženka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi štirih pomembnih pravnih vprašanj.

5. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu toženke za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembni pravni vprašanji, ki se nanašata na to, ali stroški, ki so nastali zaradi odhodnih klicev iz ukradenega mobilnega telefona (pri čemer, kot trdi toženka v predlogu, naj bi šlo za „gole“ telefonske klice, torej zgolj za prenos signala po omrežju brez kakršnihkoli vsebin) predstavljajo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev v smislu drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 in če da, ali se drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 nanaša tudi na primer, ko ne gre za situacijo posebnega tveganja za varnost omrežja iz prvega odstavka tega člena, oziroma povedano drugače, ali le v primeru posebnega tveganja za varnost omrežja v smislu prvega odstavka 146. člena ZEKom-1 obstaja dolžnost izvajalca javnih komunikacijskih storitev, da v skladu z drugim odstavkom tega člena prevzame stroške naročnika v primeru zlorab s strani tretjih oseb. Na navedeni vprašanji Vrhovno sodišče še ni odgovorilo, obenem pa sta pomembni za enotnost in razvoj sodne prakse, saj se bosta lahko pojavili še v drugih sporih. Glede tretjega in četrtega vprašanja revizije ni dopustilo, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.