Jedro

V konkretnem primeru je izvršilno sodišče v postopku zavarovanja dovolilo zemljiškoknjižni vpis, in je zato tudi moralo ugotoviti obstoj predpisanih pogojev za dovolitev vpisa, zemljiškoknjižno sodišče pa je bilo dolžno le preizkusiti, ali je vpis mogoč glede na zemljiškoknjižno stanje. Toženi stranki se je v tej pravdi očitala huda malomarnost, ker je razpolagala z nepopolnimi podatki, pa kljub temu odredila vknjižbo. Vendar v postopku ni bilo podanih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v zakonitost in pravno veljavnost razpolaganja predlagateljev, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da toženi stranki ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti zaradi opustitve vpisa rojstnih podatkov pri dolžniku.

Zemljiškoknjižni predpisi, ki so se v času sporazuma uporabljali kot pravna pravila, niso vsebovali določbe, da se fizične osebe označijo v zemljiški knjigi tudi z rojstnim datumom, kot je to predpisal kasneje veljavni ZZK v 15. členu, oziroma sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki v 24. členu predpisuje celo navedbo enotne matične številke občana. Pravno pravilo paragrafa 108. Zakona o zemljiških knjigah je le splošno določalo, da mora imeti sklep, s katerim se vpis dovoljuje, označene osebe, v katerih korist se izvrši vpis. Glede dovolitve vknjižbe so po pravnem pravilu paragrafa 27 sicer morale biti v listinah označene osebe, ki se udeležujejo pravnega posla tako, da jih ni mogoče zamenjati z drugimi osebami, kar pa je bilo mišljeno zlasti za primere, ko je v istem poslu sodelovalo več oseb z istim imenom. Rojstni datum tudi ni bil potrebna sestavina predloga za vknjižbo (pravno pravilo paragrafa 94), prav tako tega podatka ni predvideval paragraf 109. Pravilnika za voditev zemljiških knjig iz leta 1931, ki je opredeljeval sestavine sklepa zemljiškoknjižnega sodnika, na katere je bil vodja zemljiške knjige vezan pri vpisu (paragraf 125). Rojstne podatke je omenjal le v povezavi s situacijo, ko bi lahko prišlo do neskladja med osebami, ki jih je bilo treba vpisati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 61.800 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Celje d.d. na dan plačila, z zamudnimi obrestmi v višini, kot se obrestujejo hranilne vloge za DEM na vpogled, ki tečejo od izdaje sodbe dalje, in plačilo pravdnih stroškov. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Po mnenju revizije sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), njuna odločitev pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizija ugotavlja, da temelji zaključek pravnomočne sodbe, da v postopku sklepanja sporazuma o zastavni pravici, kot tudi izdaje samega sklepa o vknjižbi zastavne pravice, ni mogoče govoriti o nobeni obliki krivde državnega organa oziroma enote takratnega Okrajnega sodišča v Celju, na zmotni uporabi materialnega prava.

Ugotavlja, da je treba pri ocenjevanju krivde tožene stranke izhajati predvsem iz namena obličnosti, ki jo je Zakon o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78, 74/87, 57/89, 20/90, 27/90 in 6/92 - v nadaljevanju ZIP) predpisoval za ustanovitev zastavne pravice na podlagi sporazuma strank, in je bila predpisana predvsem zaradi zavarovanja interesov upnika. Sklicuje se tudi na v času veljavnosti ZIP uveljavljeno sodno prakso, ki je ob ustrezni uporabi Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - v nadaljevanju ZOR) oblikovala rešitev za primere, ko dolžnik in zastavni upnik nista ena in ista oseba. Navaja, da tedaj v postopku kot stranke sodelujejo trije in mora biti sporazum oblikovan tako, da se v prvem delu - glede obstoja in zapadlosti terjatve, nanaša le na upnika in dolžnika, v drugem delu - glede ustanovitve zastavne pravice, pa le na upnika in tretjega - zastavnega dolžnika. Sodna poravnava je nasproti materialnopravnemu dolžniku univerzalen izvršilni naslov, nasproti tretjemu pa je pravni naslov za pridobitev zastavne pravice in izvršilni naslov za poplačilo iz zastavljene stvari. Ker je sporazum univerzalen izvršilni naslov, se lahko upnik na njegovi podlagi poplača tudi iz drugih dolžnikovih stvari, če je dolžnik tudi materialni dolžnik (lastnik nepremičnine), če pa zastavni dolžnik ni materialni dolžnik, se upnik lahko poplača le iz zastavljene stvari. Revizija ugotavlja, da je zato pomembno, da se na naroku in nato v samem sporazumu ugotovi, ali sta dolžnik in zastavitelj ena in ista oseba, ali pa v postopku sodelujeta dolžnik in zastavni dolžnik. Ne strinja se z zaključkom drugostopenjskega sodišča, da nekdo, ki ni nosilec pravic ali obveznosti v materialnem smislu, še vedno lahko nastopa kot stranka. Tista stranka, ki ni lastnik nepremičnine, tudi ni nosilec neke pravice v materialnem smislu, zaradi česar ne more skleniti sporazuma. Revizija tudi ugotavlja, da je sprenevedanje trditev drugostopenjskega sodišča, da na veljavnost hipoteke ni vplivalo dejstvo, da je postopek sporazuma strank vodila strokovna sodelavka. Prav tako je po mnenju revizije napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da na podlagi predloženih listin ni obstajal nikakršen upravičen dvom o lastništvu sporne nepremičnine. Ravno pomanjkljive listine so narekovale toženi stranki še posebno skrbnost. Sodišče je tudi spregledalo, da je bil pridobitni način zapisnik komisije za prevzem stavbnih del Občine Celje z dne 30.12.1955, v zvezi z odločbo oddelka za gospodarstvo in komunalne zadeve z dne 10.10.1953, v zvezi z Uredbo o prodajanju stanovanjskih hiš iz SLP. V C listu pa je zabeležena tudi predkupna pravica v korist delavcev in uslužbencev Rudnika ... Ob okoliščini, da je bil posojilojemalec leta 1956 star 9 let, bi podatki v zemljiškoknjižnem izpisku morali sodišču vzbuditi dvom o tem, ali je posojilojemalec res lahko lastnik zastavljene nepremičnine. Ugotavlja tudi, da prvostopenjsko sodišče prihaja v razlogih sodbe samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da se je zemljiškoknjižno stanje dejansko ujemalo z listinami v spisu, zaradi česar izvršilno sodišče ni imelo razlogov za upravičen dvom o lastništvu zastavljene nepremičnine, nato pa očita tožniku lahkomiselno ravnanje, ker ni izkoristil načela javnosti zemljiške knjige in se ob tako velikem posojilu pozanimal o lastništvu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta M. K., kot posojilodajalec in K. Č., kot posojilojemalec, 7.7.1994 sklenila posojilno pogodbo za znesek posojila 22.200 DEM. Skladno z določilom tretje točke pogodbe je tožnik s posojilojemalcem pred takratnim Temeljnim sodišču v Celju, Enote v Celju, 17.8.1994 sklenil sporazum o vknjižbi zastavne pravice v korist tožnika kot zastavnega upnika, zaradi zavarovanja danega posojila, in sicer pri nepremičnini v vl. št. 839 k.o... Istega dne je sodišče izdalo sklep opr. št. I I 1054/94, s katerim je sklenilo, da se pri nepremičnini vl. št. 839 k.o..., katere lastnik je dolžnik K. Č., vpiše zastavna pravica v korist tožnika za posojilno pogodbo v znesku 22.200 DEM, skladno s pogoji posojilne pogodbe z dne 7.7.1994. Narok za sklenitev sporazuma dne 17.8.1994 je formalno vodila takratna strokovna sodelavka Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju. Pozneje se je izkazalo, da posojilojemalec K. Č. ni bil lastnik zastavljenih nepremičnin, pač pa je bil to njegov oče z istim imenom in priimkom, kot tudi istim naslovom bivanja, to je ... Posojilojemalec Č. K. ni vrnil prejetega posojila, pač pa je tega vrnil le delno v znesku 1.800 DEM, zaradi česar je tožnik predlagal izvršbo na podlagi sklenjenega sporazuma o zastavi na nepremičnini. Glede na ugotovljeno, da zastavni dolžnik ni bil lastnik zastavljenih nepremičnin, je bila predlagana izvršba neuspešna.

Revident navaja, da je materialnopravno sporen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da v postopku sklepanja sporazuma o zastavni pravici, kot tudi izdaje samega sklepa o vknjižbi zastavne pravice, ni mogoče govoriti o nobeni obliki krivde državnega organa oziroma enote takratnega Temeljnega sodišča v Celju. Navaja, da je treba izhajati iz namena obličnosti, ki jo je ZIP predpisoval za ustanovitev zastavne pravice na podlagi sporazuma strank, ki je predpisana predvsem zaradi zavarovanja interesov upnika.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila ureditev možnosti zavarovanja denarnih terjatev z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah in premičnih stvareh na podlagi sporazuma strank ena izmed najpomembnejših novosti, ki jih je prinesla tedanja novela zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 27/1990), s katero naj bi se dosegla hitrejša in učinkovitejša izterjava denarnih terjatev. Upnik je pridobil možnost učinkovitejšega varstva za svojo terjatev (več o tem Dragica Wedam-Lukić, Zakon o izvršilnem postopku z uvodnimi pojasnili, Časopisni zavod Uradni list RS, 1990). Ker ima sporazum strank, na podlagi katerega se ustanovi zastavna pravica, hkrati učinek sodne poravnave glede terjatve, ki se na njegovi podlagi zavaruje (251.c člen takrat veljavnega ZIP), je moralo sodišče ob sklepanju sporazuma upoštevati tudi določbe Zakona o pravdnem postopku, ki se nanašajo na sodno poravnavo. Med drugim je moralo tudi zaradi tega upoštevati, da se poravnava ne more skleniti glede zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati (četrti odstavek 306. člena ZPP oziroma tretji odstavek 321. člena tedaj veljavnega ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90, v nadaljevanju ZPP 1977). Ne le zaradi interesa upnika, tudi zaradi položaja dolžnika, je bila dolžnost sodišča v postopku zavarovanja z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah in premičnih stvareh na podlagi sporazuma strank, preprečiti sklenitev sporazuma, ki bi bil v nasprotju s prisilnimi predpisi ali v nasprotju z moralo. Če stranke niso imele pravice razpolaganja po materialnem pravu, drži, da jim te pravice tudi v procesu ni bilo mogoče priznati. Sodišče je smelo tako v postopku ugotoviti tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, če je izhajalo iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi na morejo razpolagati (četrti odstavek 7. člena ZPP 1977). V predmetnem postopku je bil tožnik, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev obeh sodb, skupaj z dolžnikom sopredlagatelj predloga za določitev naroka za sklenitev sporazuma in je bilo ugotovljeno, da se je stanje v predlogu ujemalo s knjižnim stanjem in s stanjem v listinah, ki so bile podlaga za vpis. Vsi podatki so se torej ujemali, tako da ni bilo okoliščin, ki bi pri sodišču opravičevale dvom o lastništvu sporne nepremičnine oziroma o dopustnosti razpolaganja predlagateljev, zaradi česar je pravilna odločitev, da tudi opustitve dolžne skrbnosti toženi stranki ni mogoče očitati (172. člen tedaj veljavnega ZOR).

Tudi v postopku izdaje sklepa o vknjižbi toženi stranki ni mogoče očitati pomanjkanja zahtevane skrbnosti. Do sklepanja sporazuma in izdaje sklepa o vknjižbi je prišlo pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95 - v nadaljevanju ZZK), ko so se lahko uporabljale kot pravna pravila določbe Zakona o zemljiških knjigah (4. člen Zakona o veljavnosti pravnih predpisov sprejetih pred 4. aprilom 1941, Uradni list FNRJ, št. 86/46). Pravno pravilo paragrafa 104 Zakona o zemljiških knjigah (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 146/LIII/307 z dne 1. julija 1930), je določalo pogoje, na podlagi katerih je smelo sodišče dovoliti zemljiškoknjižni vpis in sicer: 1. kadar ne izvira iz zemljiške knjige glede zemljišča ali pravice nobena zapreka zahtevanemu vpisu, 2. kadar ni osnovnega pomisleka o tem, ali so udeleženci, ki se jih tiče vpis, sposobni razpolagati s predmetom, na katerega se nanaša vpis, ali o tem, ali so prosilci upravičeni vložiti prošnjo, 3. kadar utemeljenost zahtevka izhaja iz vsebine priloženih listin, 4. kadar imajo listine tisto obliko, ki se zahteva za dovolitev vknjižbe. Sodišče je torej moralo preveriti zakonitost in pravno veljavnost tistih elementov, ki so tvorili podlago za vpis in dovoliti vpis samo tedaj, kadar so bili izpolnjeni vsi pogoji. V konkretnem primeru je izvršilno sodišče v postopku zavarovanja dovolilo zemljiškoknjižni vpis, in je zato tudi moralo ugotoviti obstoj predpisanih pogojev za dovolitev vpisa, zemljiškoknjižno sodišče pa je bilo dolžno le preizkusiti, ali je vpis mogoč glede na zemljiškoknjižno stanje. Toženi stranki se je v tej pravdi očitala huda malomarnost, ker je razpolagala z nepopolnimi podatki, pa kljub temu odredila vknjižbo. Po že ugotovljenem, da v postopku ni bilo podanih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v zakonitost in pravno veljavnost razpolaganja predlagateljev, pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da toženi stranki ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti zaradi opustitve vpisa rojstnih podatkov pri dolžniku. Zemljiškoknjižni predpisi, ki so se v času sporazuma uporabljali kot pravna pravila, niso vsebovali določbe, da se fizične osebe označijo v zemljiški knjigi tudi z rojstnim datumom, kot je to predpisal kasneje veljavni ZZK v 15. členu, oziroma sedaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03), ki v 24. členu predpisuje celo navedbo enotne matične številke občana. Pravno pravilo paragrafa 108. Zakona o zemljiških knjigah je le splošno določalo, da mora imeti sklep, s katerim se vpis dovoljuje, označene osebe, v katerih korist se izvrši vpis. Glede dovolitve vknjižbe so po pravnem pravilu paragrafa 27 sicer morale biti v listinah označene osebe, ki se udeležujejo pravnega posla tako, da jih ni mogoče zamenjati z drugimi osebami, kar pa je bilo mišljeno zlasti za primere, ko je v istem poslu sodelovalo več oseb z istim imenom. Rojstni datum tudi ni bil potrebna sestavina predloga za vknjižbo (pravno pravilo paragrafa 94), prav tako tega podatka ni predvideval paragraf 109. Pravilnika za voditev zemljiških knjig iz leta 1931, ki je opredeljeval sestavine sklepa zemljiškoknjižnega sodnika, na katere je bil vodja zemljiške knjige vezan pri vpisu (paragraf 125). Rojstne podatke je omenjal le v povezavi s situacijo, ko bi lahko prišlo do neskladja med osebami, ki jih je bilo treba vpisati. Tako so pravilne odločitve sodišč prve in druge stopnje, da tudi o pomanjkanju skrbnosti sodišča zaradi opustitve vpisa rojstnih podatkov pri dolžniku, kot vzroku nastale škode, ni mogoče govoriti.

Glede revizijskih trditev, da se mora na naroku in nato v samem sporazumu ugotoviti, ali sta dolžnik in zastavitelj ena in ista oseba, ali pa v postopku sodelujeta dolžnik in zastavni dolžnik, to v primeru, ko uvedbo postopka predlagata le upnik in dolžnik, ne drži. Kasneje uveljavljeni Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, 72/98, 11/99, 89/99, 11/01, 75/02 - v nadaljevanju ZIZ) je v 3. odstavku 250. člena določil za postopek, v katerem se terjatev zavaruje z zastavno pravico na premičnini ali nepremičnini, ki je last tretjega, da mora biti v tem primeru stranka sporazuma tudi tretja oseba kot zastavitelj in enako tudi ZIP tem osebam ni jemal pravice nastopati kot stranka v sodnem postopku. Proti tretjim se torej je lahko, in se še sedaj lahko zavaruje terjatev, vendar le, če je podan predlog za zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, ki je last tretje osebe in mora biti v tem primeru stranka sporazuma tudi tretja oseba kot zastavitelj. Sicer pa po načelu dispozitivnosti sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in ne more prisoditi več ali drugače, kot je predlagano (2. člen ZPP 1977), stranke pa so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke oziroma predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP 1977).

Glede očitka, da bi sodišče moralo vedeti, da 9-letni otrok ni bil ne delavec, ne uslužbenec rudnika ..., kar bi moralo sodišče ugotoviti na naroku, če bi ravnalo z zadostno skrbnostjo, ki bi bila v tem, da bi le prebralo zemljiškoknjižni izpisek, se revizijsko sodišče sklicuje na odgovorjeno v odločbi drugostopenjskega sodišča, da ni bilo nikjer prepovedano, da otrok v takšni starosti ne bi mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičninah in enako velja glede vknjižbe predkupne pravice v korist tretjega na teh nepremičninah. Prav tako tudi glede zatrjevane kršitve prvostopenjskega sodišča, ko naj bi v razlogih sodbe prihajalo samo s seboj v nasprotje, ko je ugotavljalo, da se je zemljiškoknjižno stanje dejansko ujemalo z listinami v spisu, zaradi česar izvršilno sodišče ni imelo razlogov za upravičen dvom o lastništvu zastavljene nepremičnine, nato pa očitalo tožniku lahkomiselno ravnanje, ker ni izkoristil načela javnosti zemljiške knjige in se ob tako velikem posojilu ustrezno pozanimal o lastništvu, revizijsko sodišče sklicuje na obrazložitev pritožbenega sodišča, ki je na navedeno že v celoti odgovorilo.

Ob ugotovljenem, da postopku sklepanja sporazuma o zastavni pravici kot tudi izdaje sklepa o vknjižbi zastavne pravice ni mogoče očitati, da ne bi bil voden s tisto skrbnostjo, ki se v danem primeru zahteva, je pravilna ugotovitev sodišč, da tudi okoliščina, da je narok vodila strokovna sodelavka namesto sodnika, ni v vzročni zvezi s kasnejšo škodo pri tožniku, ki se je izkazala v neplačanem in nezavarovanem posojilu.

Glede na vse navedeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).