Jedro

Tožnica je od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s KPDU pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv in na uvrstitev v plačilni razred.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 27. 5. 2015 in odločbe tožene stranke, št. ... z dne 15. 4. 2015 ter še na razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 30. 9. 2015 in sklepa tožene stranke, št. ... z dne 8. 7. 2015. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke in odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 20,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Poudarja, da je za odločitev v predmetni zadevi pomembna odločitev v zadevi Pd 209/2013, v kateri je zahtevala ugotovitev ničnosti upravnih aktov vse od leta 1994 dalje. Zato je predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevi Pd 209/2013 ali pa združitev te zadeve s predmetno zadevo. Le tako bi sodišče lahko sprejelo pravilno odločitev glede izpodbijanih odločb v tem sporu. Sodišče bi moralo postopek prekiniti in skleniti, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, tako pa je odločitev oprta na listine, ki so v postopku ugotavljanja ničnosti. Tožnica zato meni, da ji je kršena ustavna pravica do poštenega in nepristranskega sojenja. Ker je napredovala v višji naziv s 1. 7. 2015, je po 7. členu ZUPPJS pridobila pravico do višje plače s 1. 12. 2015, kar v sklepu z dne 8. 7. 2015 ni izrecno opredeljeno. Nadalje tožnica navaja še druga ravnanja tožene stranke, ki jih ocenjuje kot nedopustna. Sprašuje se tudi, na kakšni podlagi je morala plačati sodno takso 41,00 EUR in zahteva vračilo takse. Izrek o stroških, da je dolžna povrniti toženi stranki 20,00 EUR pomeni, da bi morala navedeno plačati še preden bi sodba postala pravnomočna, zato izpodbija tudi stroškovno odločitev. Odmera stroškov je tudi po višini napačna. V zvezi s tem se sklicuje na 24. člen ZOdvT. Ker ni imela pooblaščenca, bi moralo sodišče odločiti, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje po drugemu sodniku oziroma da meritorno reši zadevo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno presojalo zakonitost izpodbijanih sklepov oziroma odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv (z dne 15. 4. 2015 in z dne 27. 5. 2015) ter posledično na razvrstitev v plačilni razred oziroma na določitev plače (z dne 8. 7. 2015 ter z dne 30. 9. 2015). Ugotovilo je, da je tožnica od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive (Ur. l. RS, št. 98/2008 in nasl.). Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (KPDU, Ur. l. RS, št. 60/2008 in nasl.) pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred.

6. Četudi v izreku sklepa tožene stranke z dne 8. 7. 2015 ni naveden datum (1. 12. 2015), od katerega je tožnica upravičena do višje plače, pa je s tem, ko se sklep sklicuje na datum, kot ga določa zakon, ki ureja interventne ukrepe na področju plač v javnem sektorju, vendarle jasno opredeljeno, da je tožnica do višje plače upravičena od 1. 12. 2015. Iz prvega odstavka 7. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (ZUPPJS15, Ur. l. RS, št. 85/2014) jasno izhaja, da gre za datum 1. 12. 2015, kot je pravilno ugotovila tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS v sklepu z dne 30. 9. 2015. Pritožba torej s tem v zvezi ne more biti utemeljena.

7. Predvsem pa ne drži ključna pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno presojo zakonitosti izpodbijanih odločitev v konkretni zadevi Pd 88/2015 počakati na pravnomočno odločitev v zadevi Pd 209/2013 (v kateri je tožnica uveljavljala ničnost upravnih aktov, izdanih od leta 1994 dalje), torej predmetni postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju iz zadeve Pd 209/2013 oziroma navedeni zadevi združiti. Izpodbijane odločbe ter odločitev sodišča prve stopnje namreč pravilno temeljijo na ugotovljenih okoliščinah, ki so obstajale v času izdaje izpodbijanih odločb ter sodbe.

8. Prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem pravnem vprašanju na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP namreč ni obligatorna, ampak je odločitev o tem prepuščena sodišču. Če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče po 21. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Ker je sodišču prepuščena tudi odločitev o tem, ali je zadeve smotrno združiti v skupno obravnavanje (prvi odstavek 300. člena ZPP), sodišču prve stopnje v zvezi z uporabo navedenih določb ni mogoče očitati kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako tudi ne kršitve pravice do poštenega in nepristranskega sojenja.

9. Predmet tega pritožbenega postopka ni odmera sodne takse, ki jo je tožnica plačala za postopek na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče tudi ni pristojno za odločanje o vračilu preveč plačane sodne takse. To je namreč predmet posebnega postopka po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 98/2008 in nasl.). Vseeno pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da se po tem zakonu taksa 41,00 EUR odmerja za t. i. nepremoženjske spore, kot je konkretni.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka - da je dolžna tožnica toženi stranki zaradi neuspeha v pravdi (154. člen ZPP) povrniti 20,00 EUR s pp. Ne drži, da jih mora plačati še pred pravnomočnostjo te odločitve. Prav tako odmera stroškov po višini ni napačna. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo le pavšalno priglašene stroške za poštne storitve v višini 20,00 EUR, kar je skladno s tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). S tem, ko se tožnica zavzema za odmero dodatnih stroškov po 24. členu ZOdvT, ravna v svojo škodo, zato tem njenim navedbam že iz tega razloga pritožbeno sodišče ne more slediti.

11. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker tožnica ni imela pooblaščenca, odločiti tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Po drugem odstavku 38. člena ZDSS-1 bi bila takšna odločitev možna le v primeru vsaj delnega uspeha, tožnica pa v nobenem delu zahtevka ni uspela.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).