Jedro

Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe je moralo sodišče za določitev denarne odškodnine, torej za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO, ugotoviti in upoštevati še obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu naj toženka plača odškodnino v znesku 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 dalje do plačila in povrne pravdne stroške (točka I izreka) in odločilo, da je dolžan tožnik v roku 8 dni toženki povrniti 275,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotna uporaba materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženki pa naložijo v plačilo tožnikovi stroški prvostopnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpolnil vse procesne predpostavke za uveljavitev odškodnine za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, upravičen je do odškodnine za nastalo škodo mu pripada po samem zakonu, prvostopno sodišče je bilo upravičeno odločati na podlagi meril iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) zgolj še o določitvi višine odškodnine skladno z določili 16. člena ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, na podlagi določb 4. člena ZVPSBNO v točkah 16 obrazložitve izpodbijane sodbe izvaja analizo izvršilnega postopka I 668/2017, ki je izvedena napačno, v 17. točki obrazložitve pa napravi napačen zaključek, da tožnik ni izkazal kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in nastanka pravno priznane škode. S takšnim načinom odločanja si je prvostopno sodišče prilastilo pravice, ki jih nima, postavilo se je nad zakon, ki tožniku daje pravico do pravičnega zadoščenja oziroma odškodnine in je pravico, ki jo daje zakon v 16. členu ZVPSBNO, da odloča o višini denarne odškodnine, do katere je tožnik upravičen, materialnopravno nepravilno uporabilo, ko je to pravico tožniku odreklo v celoti. Odločitev prvostopnega sodišča je arbitrarna, tožniku je odreklo pravico, ki jo je pridobil že po samem zakonu v predhodnem postopku na podlagi vložene nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno z obvestilom iz četrtega odstavka 6. člena ZVPSBNO in skladno z določili prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, zaradi česar je prvostopno sodišče bilo upravičeno temelj tožnikovega odškodninskega zahtevka presojati zgolj še z vidika, ali je oziroma ni tožnik izpolnil vseh procesnih predpostavk za uveljavljanje odškodnine. Prvostopno sodišče ugotavlja, da odločanje sodišča v ugovornem postopku ni bilo zahtevno, da je obdobje dobrih osem mesecev odločanja dolgo, vendar pa to navedeni nesporni dejstvi, ki dokazujeta s strani tožnika zatrjevano nerazumno dolgo odločanje v ugovornem postopku, poskuša upravičiti z navedbo, da zadeva ni bila prednostna ter da tožnik ni izkazal posebnega pomena zadeve zanj, zaradi česar neutemeljeno nadaljevanje rubeža njegove pokojnine zanj naj ne bi bilo posebej moteče. Ob tem sodišče prezre, da so neutemeljeni odtegljaji od tožnikove minimalne pokojnine po tem, ko je ravno zato, da bi bil zanj obremenjujoči izvršilni postopek čim prej zaključen, kljub skromnim denarnim sredstvom, s katerimi razpolaga, sam poravnal zatrjevano obveznost, bili zanj močno obremenjujoči, tako finančno kot tudi psihično. Prezrlo je tudi dejstvo, da tožnik ni takoj vložil nadzorstvene pritožbe, da je najprej izvršilno sodišče obvestil o neutemeljenem nadaljevanju izvršilnega postopka ter predlagal, da o dne 7. 1. 2019 vloženemu ugovoru po izteku roka nemudoma odloči, ker bo sicer prisiljen zahtevati pospešitev odločanja s sredstvi po ZVPSBNO, česar ne želi storiti. Kljub takšnemu spravljivemu postopanju tožnika je izvršilno sodišče reagiralo šele na vloženo nadzorstveno pritožbo po tem, ko je tožnik 9. 9. 2019 le to vložil, s sklepom izdanim dne 16. 9. 2020 ugodilo njegovemu ugovoru po izteku roka z dne 7. 1. 2019 in je izvršilni postopek ustavilo. To jasno dokazuje, da je šele vložitev nadzorstvene pritožbe izvršilno sodišče pripravilo k odločitvi, njegova predhodna prizadevanja za pospešitev postopka odločanja z milejšimi sredstvi pa ignoriralo, ter da je bila zato nadzorstvena pritožba potrebna. Nerazumljivo je utemeljevanje zavrnitve zahtevka v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je do prisilne izterjave prišlo zaradi tožnikovega neupoštevanja roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ter da je moral računati, da bo upnica začela prisilno izterjavo. Tožnik je že pojasnil, da je do sprožitve izvršilnega postopka zoper njega prišlo zaradi nejasnega obsega njegove obveznosti iz izvršilnega naslova – pritožnikova obveznost iz izvršilnega naslova z več dolžniki je bila razdelna – izvršba pa je bila sprožena, kot da je nerazdelna. Pomembno dejstvo je, da tožnik plačila pravičnega zadoščenja zaradi nerazumno dolgega odločanja sodišča v izvršilnem postopku ne zahteva zaradi tega, ker je bil zoper njega sprožen izvršilni postopek, ampak zato, ker je prvostopno sodišče po prostovoljni poravnavi izterjevane obveznosti z njegove strani za odločitev o vloženem ugovoru po izteku roka potrebovalo več kot osem, oziroma skoraj devet mesecev, pri čemer je zaradi počasnega odločanja sodišča bil tožnik deležen še dodatnih nevšečnosti v obliki nadaljevanje rubeža njegove že tako nizke pokojnine. Sodišče prve stopnje je tudi povsem prezrlo določbe 323. člena v povezavi s 332. členom ZPP, ki se skladno z določili 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) uporabljajo tudi v izvršilnem postopku. Skladno z določbami 323. člena in 332. člena ZPP, ki se uporabljajo tudi za sklepe, s katerimi v izvršilnem postopku odloča sodišče, mora biti sodba pisno izdelana najpozneje v 30-dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana, kar za obravnavani ugovor po izteku roka pomeni, da bi moralo izvršilno sodišče o njem odločiti v roku 30 dni. Naveden rok je sicer instrukcijski in ga je zato mogoče zaradi utemeljenih razlogov v razumnem obsegu podaljšati, vendar kot razumno podaljšanje tega instrukcijskega roka ni mogoče opredeliti več kot 8-mesečnega odločanja. Odločanje izvršilnega sodišča v ugovornem postopku je dejansko nerazumno dolgotrajno, tožniku je povzročilo resne nevšečnosti, zaradi česar je zavrnitev njegovega že tako nizko postavljenega odškodninskega zahtevka nerazumljivo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o teh navedenih dejstvih, ki dokazujejo nerazumno dolgo odločanje izvršilnega sodišča, v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je podana tudi bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je nedvomno pravno napačna in tudi nepravična, pooblaščenec pritožnika pripominja, da načelo pravičnosti zahteva enakopravno obravnavanje vseh udeležencev v sodnih postopkih. V zvezi s tem ni potrebno posebej navajati, kakšne so posledice za stranko, če prekorači v zakonu določen rok, celo v primeru, če le ta ni prekluziven in pred iztekom roka, z navajanjem utemeljenih razlogov ne zaprosi za podaljšanje roka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker je predmet tožbenega zahtevka denarna odškodnina na podlagi določb ZVPSBNO, se v tem postopku uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti (šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO).

Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke za tožbo, nato pa ugotovilo, da so med strankama nesporna dejstva o poteku izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, ki je bil začet na predlog tožnikove upnice z dne 23. 10. 2017 v zadevi I 668/2017, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožbene trditve, da je sporno obdobje za presojo v konkretni zadevi čas od vložitve ugovora po izteku roka z dne 7. 1. 2019 do izdaje sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 16. 9. 2019, s katerim je ugovoru po izteku roka ugodilo in izvršbo ustavilo, to je čas 8 mesecev in 19 dni.

5. Na podlagi v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe navedenih nespornih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da konkretna izvršilna zadeva v fazi odločanja o ugovoru po izteku roka iz razloga poplačila dolga v dejanskem in pravnem pogledu ni bila zahtevna in da je dolgo obdobje dobrih osem mesecev, v katerem je tožnik čakal na odločitev o ugovoru po izteku roka. Upoštevalo je še naslednja ugotovljena dejstva: - izvršilna zadeva po vsebini ni bila prednostna, zato je sodišče ni bilo dolžno obravnavati prednostno, postopek pa je tekel v običajnih okvirih glede na prakso sodišč, - tožnik ni zatrjeval, da bi sodišče kršilo pravila o vrstnem redu obravnavanja zadev, - tožnik ni zatrjeval ne v tožbi ne v prvi pripravljalni vlogi in tudi ne v dopolnitvi ugovora po izteku roka v izvršilni zadevi z dne 22. 8. 2019, niti v nadzorstveni pritožbi z dne 9. 9. 2019, da je bil v času do odločitve o njegovem ugovoru po izteku roka njegov položaj negotovo, ogrožen ali poslabšan zaradi dveh odtegnjenih zneskov pod 50,00 EUR (31. 7. 2019 in 28. 8. 2019), ki sta predstavlja preplačilo njegove obveznosti, - tožnik je uspešno uveljavil vračilo obeh zneskov preplačila in strah pred preplačilom obeh zneskov ne predstavlja pravno priznano škodo in tudi ni izkazana nobena škoda, saj mu je upnica vrnila znesek, ki je presegel njegovo obveznost, - tožnik se je ves čas zavedal, da lahko pride do rubeža, saj je bil sklep o izvršbi izdan 29. 11. 2017, pravnomočen in se je postopek izvršbe še vedno vodil, tožnik pa je svojo obveznost plačal šele 4. 1. 2019, - uporaba pravnih sredstev (predloga za nasprotno izvršbo), ki so bila uspešna, tudi ne predstavlja pravno priznane škode, - pomembna je okoliščina, da je do prisilne izterjave prišlo zaradi neupoštevanja roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki je bila pravnomočno ugotovljena, da pred začetkom izvršilnega postopka ni plačal ničesar, niti razdelnega dela pravnomočno ugotovljene obveznosti, da ni prepričal sodišča, da se izvršbi ni mogel izogniti, ker je upnica zahtevala previsok znesek v izvršilnem postopku.

Na podlagi med strankama nespornih in zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev je presodilo, da tožnik ni izkazal kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna, očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen.

Poleg izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe je moralo sodišče za določitev denarne odškodnine, torej za pravilno uporabo 16. člena ZVPSBNO, ugotoviti in upoštevati še obstoj okoliščin iz 4. člena ZVPSBNO. Glede na v 3. alineji zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje prezrlo pomen neutemeljenih dveh odtegnjenih zneskov po vloženem ugovoru po izteku roka, zato je ta očitek neutemeljen. V svoji trditveni podlagi pa tožnik ni zatrjeval pomena teh odtegljajev zanj, kot ga zatrjuje sedaj v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in navedlo materialnopravno pravilne razloge za sprejeto odločitev.

Nelogična in sama s seboj v nasprotju je pritožba v delu, ko trdi, da tožnik ni izpolnil obveznosti v roku za prostovoljno izpolnitev zaradi nejasnega obsega njegove obveznosti po izvršilnem naslovu, saj sam trdi, čemur je v ugovornem in nato v pritožbenem postopku izvršilnega postopka pritrdilo tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje. Tožnik je torej vedel, da je njegova obveznost po izvršilnem naslovu razdelna, zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je ta okoliščina odločilna in bi s pravočasno prostovoljno izpolnitvijo preprečil prisilno izvršbo.

7. Določbe ZPP se v postopku izvršbe in zavarovanja uporabljajo le smiselno, če določbe ZIZ ali drug zakon ne določa drugače (15. člen ZIZ). Po določbi 29.a člena ZIZ (izvršilno) sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno ali kadar tako določa zakon.

Za odločitev v izvršilnem postopku o ugovoru po izteku roka veljajo pravila ZIZ. Po določbi 57. člena ZIZ je moralo sodišče prve stopnje izvod ugovora po izteku roka vročiti upniku z rokom 8 dni za odgovor, prav tako mu je moralo vročiti izvod dopolnitve ugovora po izteku roka, ki ga je tožnik vložil po lastnih trditvah po 31. 7. 2019, pri tem pa ni navedel točnega dneva vložitve.

Drugi odstavek 58. člena ZIZ določa, da če upnik nasprotuje ugovoru, pa sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ali pa izda sklep brez naroka.

8. Glede na zgoraj obrazloženo narok za odločanje ni obvezen in v predmetni izvršilni zadevi glede na trditve ni bil opravljen. Zato določbi 323. in 332. člena ZPP, ki določata instrukcijski rok 30 dni po opravljenem naroku za izdelavo sodbe ali sklepa, nista upoštevni in je nasprotno stališče pritožbe neutemeljeno. Ob obrazloženem za izdajo odločbe v izvršilnem postopku niso upoštevne določbe 323. in 332. člen ZPP, zato izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni podalo razlogov.

Načelo enakopravnega obravnavanja pred sodiščem pa pomeni, da mora sodišče v postopku enako obravnavati stranke postopka.

Pritožbeno sodišče tako tudi ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da po določbi 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) v času med 15. 7. in 15. 8. v letu sodišča poslujejo omejeno (poletno poslovanje), v tem času odločajo v nujnih zadevah (prvi in drugi odstavek 83. člena ZS). Upoštevaje to zakonsko določbo se izkaže, da izvršilno sodišče o tožnikovem ugovoru po izteku roka z dne 7. 1. 2019, ki je bil po 31. 7. 2019 še dopolnjen, odločilo dejansko v času dobrih sedem mesecev.

10. Glede na vse obrazloženo je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je odločitev obrazložena v točkah 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je uradni preizkus pokazal, da izpodbijana sodba tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).