Jedro

Če delodajalec delavcu poda odpoved PZ s ponudbo nove ustrezne zaposlitve, delavec, ki sprejeme ponudbo za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri istem delodajalcu, pa tudi delavec, ki takšne ustezne zaposlitve za nedoločen čas ne sprejme, nima pravice do odpravnine po 1. odstavku 109. člena ZDR. Če pa delodajalec delavcu zagotovi ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu in delavec to zaposlitev sprejme, pravice do odpravnine po 1. odstavku 109. člena ZDR ne izgubi.

Ne gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu URS, če so različno urejeni pravni položaji delavcev, ki jim delodajalec zagotovi drugo ustrezno delo pri sebi po

90. členu ZDR, oz. jim zagotovi drugo ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu oz. jim ponudi neustrezno zaposlitev pri sebi. Te razlike utemeljujejo tudi razlikovanje v zvezi s pravico do odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici 1.053.777,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2004 do plačila, ter da ji povrne stroške postopka v znesku 121.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2005 do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prav, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da iz 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ne izhaja eksplicitno, da se določba tega člena nanaša izključno le za primere, ko delodajalec ponudi delavcu novo pogodbo o zaposlitvi pri sebi.

Tudi namen odpravnine ob prenehanju pogodbe se ne sklada z zaključkom sodišča v izpodbijani sodbi. Ta namen je v tem, da se prepreči negativne posledice, ki prizadenejo delavce zaradi izgube zaposlitve in prenehanja delovnega razmerja ter v tem, da se na ta način zagotovi tudi njihova socialna varnost. Takšno stališče je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi Up 63/2003 z dne 27.1.2005, ko je zapisalo, da odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v nezaposlenost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Socialna varnost tožeče stranke kot delavke se zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni poslabšala, saj le-ta ni postala brezposelna, temveč ji je bila s posredovanjem tožene stranke ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu, ta zaposlitev pa je bila ustrezna. Stališče sodišča prve stopnje, po katerem odpravnina pripada le delavcem, ki jim je ponujena ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu, pri istem delodajalcu pa ne, je tudi v nasprotju s 14. čl. Ustave RS. Takšno stališče namreč postavlja delavce, ki jim je ponujena ustrezna zaposlitev pri istem delodajalcu, v neenakopraven položaj. Ustrezna zaposlitev in s tem socialna varnost je zagotovljena tako delavcem, ki jim delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zagotovi zaposlitev pri sebi ali pri drugem delodajalcu. Stališče, da tožeča stranka ni upravičena do odpravnine tudi ne krši ustavnih pravic do socialne varnosti, do varstva pri delu in načel socialne države. Edina razlika med tem, ali je bila tožeči stranki ponujena ustrezna zaposlitev pri toženi stranki ali pri drugem delodajalcu je lahko v tem, da bo tožeča stranka v primeru bodočega prenehanja delovnega razmerja iz poslovnega razloga pri novem delodajalcu upravičena do odpravnine, v kateri se bo upoštevala le delovna doba pri novem delodajalcu. Tožena stranka vseeno meni, da bi bilo v takšnem primeru mogoče sprejeti tudi stališče, da se drugi delodajalec šteje za pravnega naslednika in se zato lahko uporabi 3. odst. 109. čl. ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Konkretni spor predstavlja enega od množičnih sporov med delavci in isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v teh sporih že odločalo. V zadevi opr. št. Pd 245/2004 z dne 10.9.2004 je toženi stranki z zamudno sodbo naložilo, da tožnici izplača odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na pritožbo tožene stranke pa je takšno sodbo potrdilo tudi pritožbeno sodišče (sodba Pdp 1495/2004 z dne 23.9.2005). V enaki zadevi je sodišče prve stopnje odločilo tudi s sodbo opr. št. Pd 253/2004 z dne

25.10.2004, vendar je v tem sporu zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 1.393.044,00 SIT, pritožbeno sodišče pa je s sodbo opr. št. Pdp 1795/2004 z dne 10.11.2005 pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki odpravnino priznalo. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje povzema zaključke pritožbenega sodišča v obeh navedenih zadevah. Pri tem pravilno izhaja iz tega, da je dolžnost delodajalca po 3. odst. 88. čl. ZDR le v tem, da delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe (pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, itd.) le v primeru, ko takšna možnost obstaja pri samem delodajalcu in ne tudi v primerih, ko takšna možnost obstaja pri drugem delodajalcu. Takšna dolžnost obstaja le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj 99. čl. ZDR predvideva, da mora program razreševanja presežnih delavcev vsebovati tudi ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, kot je med drugim tudi ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu. Vendar pa v primeru, če delodajalec v skladu z 99. čl. ZDR oz. v primeru t.i. individualnih odpustov iz poslovnega razloga (torej odpovedi v skladu z 88. čl. ZDR) ponudi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu, takšen primer odpovedi ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. čl. ZDR. Tožena stranka je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, napačno uporabila institut odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj tožnici ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90. čl. ZDR.

Le če delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi in mu istočasno ponudi sklenitev nove ustrezne zaposlitve pri sebi, delavec nima pravice do odpravnine po 1. odst. 109. čl. ZDR, kar izhaja iz 3. odst. 90. čl. ZDR. Če pa delodajalec zagotovi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu, delavec, ki je takšno zaposlitev sprejel in sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, pravice do odpravnine po 1. odst. 109. čl. ZDR ne izgubi. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93) je v 3. odst. 36.f čl. sicer določal drugače, novi ZDR pa ne. Zakonodajalec je v novem ZDR pravico do odpravnine delavcem izključil le v primerih, ko po 90. čl. ZDR delodajalec delavcu ponudi ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri sebi, ne pa pri drugem delodajalcu. Glede na to jasno opredelitev zakona ni pomembno in potrebno razpravljati o namenu odpravnine.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z razlogovanjem pritožbe, da naj bi s tem prišlo do tolmačenja, ki je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave RS. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh.

To načelo torej ne pomeni, da bi predpis ne smel različno urejati položaja pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. V sodnih postopkih pa načelo enakosti zagotavlja nearbitrarno uporabo predpisov v odnosu do vsakega posameznika. Enake pravno odločilne okoliščine oz. situacije je potrebno obravnavati enako, različne pa različno.

Kot navedeno novi ZDR pravico do odpravnine izključuje le v primeru odpovedi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve za nedoločen čas pri istem delodajalcu (3. odst. 90. čl. ZDR), ne pa v primerih ponudbe neustrezne nove zaposlitve pri istem delodajalcu ali v primerih ponudbe zaposlitve pri drugem delodajalcu. Določbe o tem so jasne. Tožena stranka v pritožbi že sama delno pravilno ugotavlja, da pravice in obveznosti iz delovnega razmerja delavcev, ki jim je ponujena ustrezna zaposlitev pri istem delodajalcu, delavcev, ki jim je pri istem delodajalcu ponujena neustrezna zaposlitev in delavcev, ki jim je zaposlitev (ustrezna ali neustrezna) ponujena pri drugem delodajalcu in to zaposlitev sprejmejo (sicer izven okvira 90. čl. ZDR), niso enake. Prvi in drugi delodajalec v zadnjem primeru tudi nista pravna prednika, torej se po ZDR pri odmeri odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga tudi pri novem delodajalcu ne bo mogel upoštevati čas njegove zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu (3. odst. 109. čl. ZDR). Različna bo tudi dolžina minimalnega odpovednega roka (glede na določbo 5. odst. 92. čl.), pravica do jubilejne nagrade in upravičenja, ki se vežejo na stalnost zaposlitve delavca pri nekem delodajalcu.

Glede na to nekoliko različni položaji delavcev, ki jim delodajalec zagotovi ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri sebi po 90. čl. ZDR, delavcev, ki jim zagotovi neustrezno pri sebi in delavcev, ki jim zagotovi zaposlitev pri drugem delodajalcu, utemeljujejo tudi razlikovanje teh delavcev v zvezi z njihovo pravico do izplačila odpravnine. To pa pomeni, da navedena ureditev oz. tolmačenje te ureditve ne predstavlja posega v pravico do enakosti pred zakonom po 14. čl. Ustave RS.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).