Jedro

K izpolnitvi kupoprodajne pogodbe za avto spada tudi dolžnost, overiti podpis na pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora tožniku izročiti legalizirano (s toženčevim podpisom kot prodajalca) kupoprodajno pogodbo, datirano z dnem 10.8.1992, s katero je kupil tovorni avtomobil znamke mercedes, tip 2632 A K, prekucnik z dvigalom, leto izdelave 1978, 235 KW, št. motorja ....., št. šasije ..... za tolarsko protivrednost 40.000,00 DEM v 15 dneh pod pretnjo izvršbe, ker bo sicer sodba nadomestila citirano kupoprodajno pogodbo. Odločilo je tudi, da mora toženec povrniti tožniku pravdne stroške. Ugotovilo je, da se pravdni stranki nista dogovorili o tem, da naj bi tožnik plačal stroške prepisa, zato je tožbeni zahtevek utemeljen.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka z naslednjimi razlogi: Ugovarja sodbi v imenu ljudstva. Zadostuje mu sodba v imenu pravne države in norme. Sodba je pristranska. Razlaga predpise, ki so se sedaj pojavili. Ni res, da je obljubil overitev, potem pa tega ni storil. Po takratnih predpisih je bila samo občinska taksa. Da overitev ni bila takoj napravljena, je kriv tožnik. Rekel je, da naj toženec registrira vozilo, ker ima 50% popusta pri zavarovalnici.

Potem pa se je pojavila 5% obdavčitev. Takrat pa je tožnik zahteval overitev. Toženec bi to storil, vendar ne nosi stroškov, ker bi ob sklenitvi pogodbe stroškov ne bilo. Pričakuje pravično razsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe še dodaja: Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da se pravdni stranki o plačilu stroškov prepisa avtomobila nista dogovorili. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so izčrpni, pri čemer velja poudariti, da tega niti toženec sam, zaslišan kot stranka, ni trdil. Povedal je, da je tožnik izjavil le, da stroškov ni. Toženec pa niti sam ni vedel, kako je s plačilom davka. Toženec še v pritožbi govori o tem, da naj bi bil razlog za zaplet sprememba davčnih predpisov - torej konkretnega dogovora ob sestavi pogodbe niti ne zatrjuje. Čim pa je ugotovljeno, da nobenega drugega dogovora ni bilo, je toženec dolžan pogodbo izpolniti, kajti glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je tožnik svojo obveznost izpolnil. K toženčevi izpolnitvi pa spada tudi overitev pogodbe. V čl. 124 ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih - je določeno med drugim, da pri dvostranskih obveznostih lahko druga stranka zahteva izpolnitev pogodbe, če ena stranka ne izpolni obveznosti in če ni določeno kaj drugega. V čl. 454/1 ZOR pa je tudi določeno, da se s kupno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Da bo tožnik pridobil pravico razpolaganja, je overitev nujna. Odločitev je zato pravilna.

Glede na to kar je povedano, so torej nebistvene pritožbene trditve, ki zatrjujejo drugačno situacijo. Tudi če bi bile resnične, glede na povedano dolžnost overitve ostaja.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku).