Jedro

To, ali vozniki tovornjakov na splošno opravljajo delo preko polnega delovnega časa, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni bistveno, niti to ni splošno znano dejstvo (samo opravljanje nadurnega dela in obseg le-tega sploh ne more biti splošno znano dejstvo, da ne bi bilo predmet dokazovanja).

Sodišče prve stopnje je v okviru trditev tožnika, potrjenih z njegovo izpovedjo, da je na potnih nalogih natančno naveden obseg dela, pravilno njegove navedbe o (nad)urah presojalo glede na predložene listine (potne naloge). Na ta način je ugotovilo, da število ur ne presega tistega, za katerega je toženka že obračunala plačo, ter tako utemeljeno presodilo, da mu je vse opravljeno delo plačala (in da tožnik dela preko polnega delovnega časa v zatrjevanem obsegu ni opravil).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nadur v ustreznih neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih dni, ki so prav tako razvidni iz izreka. Zavrnilo je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka in odločilo, da je dolžan toženki povrniti stroške v višini 1.818,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Z dopolnilnim sklepom je odločilo, da je dolžan toženki povrniti še stroške v višini 574,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, zoper dopolnilni sklep pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju štelo, da tožba ni sklepčna, v ponovljenem sojenju pa je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Zadevo je obravnavalo pod drugo opravilno številko, kar sicer ni bistveno. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov. Tožba je sklepčna; iz tega razloga je bila sodba, izdana v prvem sojenju, razveljavljena. Toženka je predložila „izračun“, iz katerega ni razbrati, v kakšnem obsegu je tožnik delo opravljal. Izračun je nerazumljiv. Če bi navedbe toženke držale, bi bil tožnik edini voznik v Republiki Sloveniji, ki ni imel nadur. Nadure pri voznikih so notorično dejstvo. Tožnik sam je povedal, da na potnih nalogih ni navedenega konca delovnika. Katere podatke je toženka upoštevala, ni jasno. Šlo je za popolno potvorbo dejanskih podatkov. Ravno zaradi tega je tožnik predlagal dokaz s sodnim izvedencem prometne stroke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam toženke; na podlagi predloženih potnih nalogov ni moglo preveriti pravilnosti njenih izračunov. Na primer za 18. 11. 2019 toženka šteje konec delovnika ob 19.40 uri, čeprav je tožnik takrat odšel proti Nürnbergu. Enako velja za številne druge dni. V sporih voznikov gre za specifiko, ker je delovni čas mobilnega delavca drugače opredeljen. Delodajalec je dolžan hraniti verodostojno evidenco. Če se navedbe o obsegu dela razlikujejo, poda mnenje o tem sodni izvedenec prometne stroke, in sicer na podlagi listin v spisu ali z izračunom na podlagi prevoženih kilometrov. V zvezi z dopolnilnim sklepom navaja, da stroški za sestavo odgovora na pritožbo niso za pravdo potrebni stroški. V pritožbenem postopku toženka ni uspela. Prav tako nepotrebni so stroški za poročilo stranki. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter izpodbijani dopolnilni sklep spremeni in zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrne. Priglaša stroške pritožbe zoper dopolnilni sklep.

3. V odgovoru na pritožbi toženka prereka tožnikove navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dopolnilnega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani dopolnilni sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik je opravljal delo voznika tovornjaka. Za opredelitev delovnega časa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.), ki v 1. točki prvega odstavka 3. člena definira delovni čas in v prvem odstavku 4. člena določa najdaljši tedenski delovni čas oziroma njegovo štirimesečno povprečje.

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju po delni razveljavitvi sodbe in sklepa Pd 165/2020 z dne 10. 3. 2022 s (sodbo in) sklepom Pdp 403/2022 z dne 18. 8. 2022 opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov; prebralo je predložene listine, vključno s potnimi nalogi (A4, B8) in zaslišalo stranki; je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal preko polnega delovnega časa oziroma da je za delo, ki ga je v spornem obdobju opravil, prejel plačilo.

8. Za odločitev so nebistvene pritožbene navedbe o opravilni številki zadeve. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se zadeva, ki je v vpisniku odčrtana kot končana (kot je bila zadeva Pd 165/2020 z izdajo sodbe in sklepa z dne 10. 3. 2022) in je bila odločba naknadno v celoti ali delno razveljavljena (sodba in sklep Pdp 403/2022 z dne 18. 8. 2022) vpiše z novo opravilno številko (prvi odstavek 16. člena Pravilnika o obliki in vsebini posameznih sodnih vpisnikov, imenikov, pomožnih knjig in tipiziranih obrazcev, ki ga je sprejel predsednik Vrhovnega sodišča RS na podlagi četrtega odstavka 82. člena Zakona o sodiščih – ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.).

9. Neutemeljene in nebistvene so pritožbene navedbe, da so nadure pri voznikih notorično dejstvo; to, ali vozniki tovornjakov na splošno opravljajo delo preko polnega delovnega časa, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni bistveno, niti to ni splošno znano dejstvo (samo opravljanje nadurnega dela in obseg le-tega sploh ne more biti splošno znano dejstvo, da skladno z določbo petega odstavka 214. člena ZPP ne bi bilo predmet dokazovanja).

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2023, pravilno zavrnilo predlagani dokaz s sodnim izvedencem prometne stroke in navedlo razloge za takšno odločitev. Tožnik je na naroku neobrazloženo uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka, njegove s tem povezane navedbe v pritožbi so prepozne. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče dodaja, da so tudi neutemeljene. Dokaz s sodnim izvedencem prometne stroke je tožnik predlagal na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 3. 2022, da bi na podlagi predloženih listin opredelil število ur opravljanega dela, upoštevaje vožnje in ostala opravila, ki izhajajo iz potnih nalogov in tožnikove evidence (tožnik svoje evidence ni predložil). V pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2022 je v novem sojenju v zvezi s predlaganim dokazom navedel še, da bi sodni izvedenec potrdil, da se tožnikovi podatki o opravljenih (nad)urah skladajo s podatki, ki izhajajo iz potnih nalogov, na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2023 pa je na vprašanje sodišča, kaj bi sodni izvedenec ugotovil na podlagi predloženih potnih nalogov (v nasprotju z navedbami toženke, ki je v svojih navedbah povzela podatke o opravljenih urah), navedel, da bi sodni izvedenec potrdil navedbe ene ali druge stranke; podal bi verodostojno oceno o delovnem času. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, zakaj izvedba dokaza ni bila potrebna oziroma zakaj sploh ne gre za primeren dokaz; za ugotavljanje podatkov o opravljenih urah dela na podlagi potnih nalogov ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, seštevek ur, ki jih je tožnik porabil za posamezno opravilo, pa zahteva le enostavno računsko operacijo.

11. Tožnik dokaza s sodnim izvedencem prometne stroke pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, da bi podal mnenje o številu opravljenih (nad)ur na kakšen drugačen način, kot ga omenja v pritožbi (da bi upošteval prevožene kilometre in povprečen čas, ki ga zahteva določeno opravilo, kot je naklad ali razklad, posprava in priprava vozila). Že v tožbi je tožnik navedel, da je število opravljenih (nad)ur razvidno iz potnih nalogov (podal je navedbe tudi o svoji evidenci, ki jih je nato spremenil), v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2022 pa celo izrecno, da je iz potnih nalogov razviden tudi zaključek delovnika in da so njegove navedbe o (nad)urah skladne s potnimi nalogi.

12. Navedba, da na predloženih potnih nalogih ni navedenega konca delovnika, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik tega pred sodiščem prve stopnje ni navedel, niti ni (izven trditvene podlage) o tem izpovedal, ko je bil na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2023 zaslišan kot stranka; nasprotno, na vprašanje sodnika, ali pravilno razume, da je v potnih nalogih natančno naveden obseg dela, je odgovoril, kot je razvidno iz zapisnika, da je vse razvidno: koliko časa je nalagal in razkladal oziroma koliko kilometrov je prevozil. 13. Sodišče prve stopnje je v okviru trditev tožnika, potrjenih z njegovo izpovedjo, da je na potnih nalogih natančno naveden obseg dela, pravilno njegove navedbe o (nad)urah presojalo glede na predložene listine (potne naloge). Na ta način je ugotovilo, da število ur ne presega tistega, za katerega je toženka že obračunala plačo, ter tako utemeljeno presodilo, da mu je vse opravljeno delo plačala (in da tožnik dela preko polnega delovnega časa v zatrjevanem obsegu ni opravil).

14. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje podal konkretne navedbe le glede dela v obdobju od 14. 4. 2020 do 17. 4. 2020, pri čemer je za dan 17. 4. 2020 sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delo opravljal od 8.28 ure do 16.57 ure, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Navedb za 18. 11. 2019 ni podal; tozadevne pritožbene navedbe so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP; pa tudi sicer neutemeljene; iz predložene listine je razvidno, da je tega dne kot zadnja oznaka navedeno ob 19.40 uri A.).

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadalj.) oziroma ureditev, po kateri se evidence delovnega časa hranijo kot listina trajne vrednosti (drugi odstavek 19. člena ZEPDSV), saj pred sodiščem prve stopnje ni podal navedb (niti jih ne podaja v pritožbi), da bi obstajale evidence, iz katerih bi bilo razvidno opravljeno delo, ki bi jih toženka morala trajno hraniti, pa jih sodišču ne bi predložila.

16. Sodišče prve stopnje je zahtevek utemeljeno zavrnilo; pravilno je odločilo o stroških postopka, tako v izpodbijani sodbi kot izpodbijanem dopolnilnem sklepu. Toženki je kot za pravdo potreben strošek upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP priznalo strošek odgovora na pritožbo zoper sodbo in sklep Pd 165/2020 z dne 10. 3. 2022 (pritožba ji je bila na podlagi prvega odstavka 344. člena ZPP poslana v odgovor; toženka se je v odgovoru opredelila do pritožbenih navedb); te stroške je naložilo v plačilo tožniku, ki v sporu ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer se upošteva končni uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje toženki ni priznalo stroškov za končno poročilo stranki, kot neresnično navaja tožnik v pritožbi.

17. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki v okviru priglašenih stroškov upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 625 točk, kot jih je utemeljeno priglasila glede na vrednost izpodbijane sodbe (14.563,80 EUR; ne pa višjih stroškov, četudi je tožnik s pritožbo izpodbijal tudi dopolnilni sklep; glede tega ne gre za potreben strošek kot ni potreben strošek za poročilo stranki oziroma je ta že zajet v priznani postavki). Skupaj z materialnimi stroški (2 odstotka) in davkom na dodano vrednost je toženka upravičena do stroškov v višini 466,65 EUR. Stroške v tej višini ji je dolžan plačati tožnik po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje stroške pritožbe pa krije sam.