Jedro

Dogovor o razdelitvi solastne stvari v naravi (tj. posesti stvari) nima učinka razdelitve solastnine in ne zavezuje pravna naslednika skleniteljev, torej ne učinkuje extra partes.

Vsebina zatrjevanih motilnih ravnanj (tj. toženčevo kajenje in sedenje na klopci na betonskem pločniku ob južnem delu stanovanjske hiše ter njegovo prehajanje do betonskega pločnika ob prizidku po parceli, ki je v izključni posesti tožnika) ne presega standarda obzirne souporabe stvari oziroma takšne uporabe, ki bi drugega solastnika izključevala ali omejevala od souporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožben zahtevek, da mora toženec opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 2442/32 in parc. št. 2442/15, k.o. X, ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče, sadovnjak in dvorišče, še posebej pa hojo preko navedenega zemljišča, prenašanje klopi na navedeno zemljišče in kajenje na navedenem zemljišču, ter da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na istih nepremičninah tako, da je dolžan opustiti hojo preko nepremičnine parc. št. 2442/32, k.o. X, prinašati klop na zemljišče parc. št. 2442/15, k.o. X, in sicer na južni del te parcele, ki v naravi predstavlja betoniran pločnik med vrtom in hišo, in opustiti kajenje na parc. št. 2442/15, k.o. X, in sicer na južnem delu te parcele, ki v naravi predstavlja betoniran pločnik med vrtom in hišo (I. točka izrek izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo plačilo 969,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožnik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ponavlja, da je polovični solastniški delež na obravnavani nepremičnini pridobil na dražbi v okviru izvršilnega postopka. Njegov pravni prednik R. B. je postal solastnik nepremičnine na podlagi dedovanja, pri čemer so bile v sklepu o dedovanju navedene natančne izmere obeh parcel ter njihov natančen opis in razdelitev. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ima dedni dogovor učinke dogovora o ureditvi razmerij med solastniki, s katerimi je bila dogovorjena (so)posest in souporaba solastne stvari in da zavezuje tako pogodbenike kot njihove pravne naslednike. Poudarja, da je bil toženec ob sklepanju kupoprodajne pogodbe z D. J. nedvomno seznanjen z dejstvom, da je solastnina v naravi že razdeljena in na kakšen način. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da kmetijsko zemljišče v izmeri 287 m2 predstavlja celotno parc. št. 2442/32, ki je v naravi posest tožnika. Pravilno je ugotovilo tudi, da je R. B. pridobil posest tudi na dvorišču brez dovoza (sadovnjak) v izmeri 71,21 m2, medtem ko naj bi dovoz do stanovanjske hiše in tlakovani del okoli hiše v izmeri 45,88 m2 ostal v souporabi solastnikov, kar skupaj znaša 117 m2 in kar nedvomno predstavlja dvorišče na parc št. 2442/15. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da je poleg dovoza in tlakovanega dela dvorišča v skupni rabi tudi betonirani del dvorišča. To je tudi nelogično glede na točne izmere sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke v cenitvenem poročilu, iz katerega so povzete izmere v dednem dogovoru. Elektronskemu sporočilu J. D. z dne 11. 6. 2009 je priložen sklep o dedovanju z dednim dogovorom in cenitveno poročilo. Podatki iz cenitvenega poročila so enaki kot v dednem dogovoru ter v prvi in drugi prodajni ponudbi, poslani po elektronski pošti ter v pisni ponudbi. D. J. v nobenem od teh dokumentov ni omenjala katerega koli drugega funkcionalnega zemljišča. To tudi ne more obstajati, ker seštevek vseh delov razdeljenih zemljišč, last posameznega lastnika, in vseh delov v skupni rabi, predstavlja točno celotno kvadraturo obeh parcel. Navedek „funkcionalne zemljišče“ v dednem dogovoru predstavlja skupen dostop do vseh treh stanovanjskih enot, ki pa je v razdelitvi in kvadraturi že naveden. Med njim in J. D. to nikdar ni bilo sporno, ni pa želela imeti stroškov, zato mu je odvrnila, da ima on itak v posesti skladno z dednim dogovorom parc. št. 2442/32 in betoniran del dvorišča, vključno s sadovnjakom. Takšno delitev je v začetku v celoti priznaval tudi novi solastnik tj. toženec. V 1. členu kupoprodajne pogodbe je sicer spremenjena izmera površine stanovanja v I. nadstropju in dodano funkcionalno zemljišče, ki pa posebej ne obstaja. V tej kupoprodajni pogodbi je vsebovano tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa ne govori o dodatnem funkcionalnem zemljišču, ki ne obstaja. Je pa v zemljiškoknjižnem dovolilu zmotno navedena parc. št. 2442/32, ker se v zemljiškoknjižnem dovolilu navedeni deli nepremičnin nahajajo na parc. št. 2442/15. Za D. J. je bilo pomembno le, da ima dostop do obeh njenih stanovanj po tlakovanem dovozu in tlakovanem delu dvorišča na vzhodni strani hiše do vrat stopnišča v prizidku. Betoniran del pred garažo, je ni zanimal. Prav tako je ni zanimal betoniran pločnik na južni strani hiše ob vrtu, ki sta ga obdelovala R. B. in njegova žena. Njena garsonjera ima samo eno okno obrnjeno na vrt in nima nobenih vrat na vrt. Vrt je imel R. B. zgrajen pri prizidku pred svojo vrtno uto. Na ta način pa je bil onemogočen dostop po parc. št. 2442/32 med prizidkom na vzhodni strani hiše in nasproti nje stoječo vrtno uto do betoniranega pločnika na južni stani hiše. Ta pločnik predstavlja del dvorišča, ki je bil v lasti in posesti R. B. in kasneje tožnika. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je toženec skupaj s partnerko kljub izrecni prepovedi hodil kadit in nosil klop med prizidkom in novo vrtno uto, kar pomeni, da je nedvomno hodil po parc. št. 2442/32, ki je tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje v izključni posesti tožnika. Zato je njegov zahtevek utemeljen. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi zasledoval varstvo pred zatrjevanim vznemirjanjem svoje (so)lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi negatornega zahtevka sprejelo na podlagi naslednjih odločilnih ugotovitev: - da sta pravdni stranki vpisani v zemljiško knjigo kot solastnika nepremičnin parc. št. 2442/15 in 2442/32, obe k.o. X, in sicer vsaka do ½, - da sta prejšnja solastnika navedenih nepremičnin v zapuščinskem postopku 29. 3. 1996 sklenila dedni dogovor, da si stanovanjsko hišo in navedeni parceli razdelita tako, da pravni prednik tožnika prejme v last in posest garažo s shrambo v izmeri 21,90m2, stanovanje v prvem nadstropju v izmeri 68,87 m2, kmetijsko zemljišče v izmeri 287 m2 in dvorišče brez dovoza (sadovnjak) v izmeri 19,14 m2 in stanovanje v mansardi v izmeri 68,45 m2; da predstavljajo kurilnica in spodnji hodnik z vetrolovom v izmeri 22,00 m2 ter dovoza do stanovanjske hiše in tlakovani del hiše v izmeri 45,88 m2 skupne prostore v skupni uporabi; da se pri nepremičnini vl. št. 1588, k.o. X, vknjižita kot solastnika oziroma imetnika pravice uporabe z deležem vsak do ½, da pa sta si nepremičnine dejansko v naravi razdelila na gornji način in bosta glede odmere zemljišča in funkcionalnega zemljišča predlagala ustrezen postopek pri geodetski upravi, kot tudi, da bosta nosila vsak do ½ stroškov za izgradnjo posebnega zunanjega stopnišča pravni prednici toženca, ki sta jih dolžna plačati in izvesti do 31. 8. 1996, - da je tožnik pridobil svojo solastninsko pravico na navedenih nepremičninah na podlagi nakupa solastninskega deleža na javni dražbi v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper R. B., - da je toženec svoj solastninski delež na parc. št. 2442/15 in 2442/32 pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z D. J. 1. 12. 2010, - da dogovor o razdelitvi navedenih nepremičnin z dne 29. 3. 1996 ne učinkuje v smislu razdružitve solastninske skupnosti, - da naveden dogovor učinkuje kot dogovor o razdelitvi solastne stvari v naravi, - da takšen dogovor učinkuje tudi extra partes in torej zavezuje tudi pravdni stranki, - da je bil v skladu z dogovorom z dne 29. 3. 1996 betonski pločnik na južni strani stanovanjske stavbe na parc. št. 2442/15 v skupni uporabi, - da toženec s kajenjem in prinašanjem klopi na betonski pločnik na južnem delu stanovanjske hiše posledično ni vznemirjal tožnikove (so)lastninske pravice, ker takšno ravnanje tudi sicer ne onemogoča souporabe nepremičnine, - da dejanja vznemirjanja ne pomeni niti dejstvo, da mora toženec zato, da prinese klop na južni betonski pločnik, deloma čez parcelo 2442/32, ki jo ima v izključni posesti tožnik - navedeno je namreč po naravi stvari potrebno zaradi sporazumne postavitve prizidka na vzhodnem delu hiše. 6. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom, da dedni dogovor o razdelitvi nepremičnin nima učinka razdelitve solastnine. Predstavlja namreč iustus titulus za razdelitev nepremičnine. Za pridobitev izključne lastninske pravice na dogovorjenih posameznih delih razdeljenih nepremičnin, pa morajo solastniki zagotoviti še razpolagalni pravni posel ter njegovo pravno tehnično izvedbo v smislu vpisa v zemljiško knjigo, tj. modus aquirendi (49. člen SPZ). Na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da sta si pravna prednika pravdnih strank obravnavani nepremičnini dogovorno razdelila v naravi skladno s sklenjeno pogodbo o delitvi solastnine, pa je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno sklepalo, da takšen dogovor o razdelitvi solastne stvari v naravi (tj. posesti stvari) zavezuje tudi pravna naslednika skleniteljev in da torej učinkuje extra partes.

7. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ),(1) kot sistemski zakon na področju obligacijskih razmerij, uzakonja načelo relativnosti pogodb (125. člen OZ). Izjeme od takšnega načela pa so posebej urejene. Takšno izjemo predstavljajo npr. pogodba v korist tretjega (126. člen OZ) ali vstop novega pridobitelja v zakup ali najem dane nepremičnine v položaj najemodajalca oziroma zakupodajalca (610. člen OZ). Tretji odstavek 1004. člena OZ sicer določa, da avtonomna pravila pravne skupnosti učinkujejo tudi za poznejšega pridobitelja deleža, čeprav ni sodeloval pri njihovem sprejetju. Vendar so obligacijska pravila o premoženjskih skupnostih uporabna zgolj v primeru, ko posamezna vrsta skupnosti ni posebej urejena v posebnih (področnih) zakonih (takšna pravila so torej uporabna zgolj subsidiarno glede na posebno ureditev skupnosti).(2) Posebna ureditev velja tudi za solastniško skupnost. To namreč ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ),(3) ki v sedmem odstavku 67. člena predvideva posebno izjemo od načela relativnosti (zgolj) za sklepe o upravljanju s solastno stvarjo. Določeno je namreč, da sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in v breme pravnih naslednikov posameznega solastnika.

8. Takšna določba je razumljiva, ker upravljanje s stvarjo omogoča, da stvar čim bolje služi svojemu namenu in je torej vstop novih pridobiteljev v pravni položaj predhodnikov glede upravljanja s solastno stvarjo potrebna za zagotovitev normalnega funkcioniranja solastne stvari oziroma zaradi preprečitve, da bi razpolaganje enega izmed solastnikov s svojim deležem na stvari preprečilo njeno učinkovito upravljanje. Navedenega smotra pa ni mogoče pripisati dogovoru o goli razdelitvi solastne stvari v naravi. Učinkovanje takšnega dogovora, za katerega je sicer potrebno soglasje vseh solastnikov, tudi na pravne naslednike njegovih skleniteljev, bi zato ob odsotnosti legitimnega cilja poseganja v solastninska upravičenja novega pridobitelja brez njegovega soglasja prekomerno poseglo v samo vsebino solastniških upravičenj. Takšen zaključek narekuje tudi upoštevanje dejstva, da dogovor o razdelitvi posesti ni vedno oziroma nujno zaznaven navzven, ter upoštevanje načela, da je izjeme (v obravnavanem primeru od načela relativnosti pogodb) treba razlagati restriktivno. Tudi teorija (4) pojasnjuje, da je dogovorov o izvrševanju (so)lastninskih upravičenj med solastniki več vrst (tj. o uporabi, o upravljanju in o razdelitvi solastne stvari v naravi oziroma o razdelitvi posesti), pri čemer se ti v praksi pogosto med seboj mešajo. Vendar vsebina dogovora, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo na 5. in 6. strani svoje obrazložitve, ne daje podlage za zaključek, da predstavlja takšen dogovor soglasje o upravljanju s stvarjo v smislu odločitve o organiziranem delovanju na način, da bo solastna stvar čim bolje služila svojemu namenu. Posledično ne more učinkovati tudi v razmerju do tistih oseb, ki niso bile njegove skleniteljice. Na takšen zaključek ne vpliva niti dejstvo, da sta bili pravdni stranki ob pridobitvi solastniških deležev na obravnavanih nepremičninah z dogovorom o razdelitvi stvari, sklenjenim med njunima pravnima prednikoma, seznanjeni.

9. Dejstvo, da sta pravdni stranki po pridobitvi solastniških deležev takšen dogovor - s katerim sta bili tudi seznanjeni - spoštovali, pa je relevantno, upoštevajoč, da obličnost za sklenitev tovrstnih pogodb ni predpisana. Solastnika lahko izrazita soglasje k takšni razdelitvi solastne stvari v naravi tudi s konkludentnimi ravnanji. To sta pravdni stranki storili v obravnavanem primeru, ko sta po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje spoštovala oziroma izvajala dogovor svojih pravnih prednikov v smislu razdelitve solastne stvari v naravi v delu, ki se nanaša na stanovanjsko hišo, toženec pa je podpisal tudi prodajno pogodbo, v kateri je bil vsebovan opis razdelitve stvari v naravi (glede stanovanjske stavbe in zemljišč okoli nje) tako, kot v dednem dogovoru. Na podlagi takšnih dejstev je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec s podpisom prodajne pogodbe izrazil soglasje k dogovoru o razdelitvi solastne stvari v naravi, na katerega se v tem postopku sklicuje tožnik. Takšen zaključek v pritožbenem postopku ni izpodbijan.

10. Sodišče prve stopnje se je posledično glede na vsebino prepovednega zahtevka tožnika pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšen je bil med pravdnima strankama dogovor o uporabi betonskega pločnika na južnem delu zgradbe. Pri tem je po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je bil betonski pločnik v souporabi pravdnih strank, ne pa v tožnikovi izključni posesti. Tožnikovo pritožbeno sklicevanje na kvadraturo posameznih delov parcel 2442/15 in 2442/32 ne omaja pravilnosti takšnega dejanskega zaključka, temveč ga celo potrjuje. Vsota neizpodbijane kvadrature dvorišča (sadovnjaka) ter dovoza in tlakovanega dela okoli hiše je namreč enaka površini celotnega dvorišča okrog stanovanjske stavbe, kakor izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska v prilogi A 18. To pa pomeni, da je vanj nujno vključen tudi enometrski betonski pločnik na južnem delu stanovanjske stavbe. Glede na to, da kvadratura dvorišča (sadovnjaka) in njegova dejanska prostorska lokacija na nepremičnini parc. št. 2442/15, kot jo je ugotovilo sodišča prve stopnje, v pritožbi ni izpodbijana (pritožbeno opozarjanje, da se sadovnjak nahaja na levi in ne na desni strani dovoza do severnega dela hiše, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje na 9 strani svoje obrazložitve, očitno zanemarja, da se je sodišče prve stopnje pri opisu orientiralo v obratni smeri – torej v smeri proti vhodu hiše – kot pa tožnik, ki se v pritožbi orientira upoštevajoč pogled na skico; navedeno je jasno razvidno iz sklicevanja sodišča prve stopnje na označbo sadovnjaka s strani pravdnih strank v prilogi C1 in C2, iz katerih izhaja, da se sadovnjak nahaja na desni strani, gledano z južne strani stanovanjske hiše proti njeni severni strani), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v dogovoru imenovan „dovoz do stanovanjske hiše in tlakovani del okoli hiše„ obsega tudi enometrski pas betonskega pločnika na južni strani stanovanjske hiše ter da označba „tlakovani“ predstavlja kvečjemu nedoslednost pogodbenih strank pri opisovanju stanja nepremičnine in nima posebnega (izključujočega) pomena.

11. Tožnik se sicer v potrditev svojih zavzemanj sklicuje tudi na dokazne listine, ki jih je predložil sodišču prve stopnje s pripravljalno vlogo dne 27. 2. 2013, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da takšni dokazi niso pravočasni. Tožnik jih je namreč predložil po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), pri čemer razlog, ki ga je navedel za takšno prepozno predložitev, ni opravičljiv. Tožnik navaja zgolj, da z naslovom podjetja, ki je sestavilo predloženo cenilno poročilo, predhodno ni bil seznanjen, ter da je pisno ponudbo D. J. založil. Zgolj na podlagi takšnih dejstev pa sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo sklepati o njegovi zadostni skrbnosti pri zbiranju dokaznega gradiva. Posledično takšnih dokaznih listin ne more upoštevati niti pritožbeno sodišče. Tudi sicer tožnik sam poudarja, da je vsebina cenitvenega poročila, na katerega se sklicuje, identična vsebini dednega dogovora in ponudb za sklenitev prodajne pogodbe, ki jih je že predložil kot dokaz pravočasno tekom postopka. Navedena vsebina (kvadrature posameznih delov parc. št. 2442/15) pa glede na pojasnjeno v predhodni točki obrazložitve ne potrjuje stališča tožnika o načinu razdelitve stvari v naravi.

12. Sodišče druge stopnje prav tako ni moglo upoštevati pritožbenih navedb, da je bilo za D.J. pomembno le, da ima dostop do obeh njenih stanovanj, ter da je betoniran del pred garažo, katere dvojna vrata se odpirajo navzven, ter betoniran pločnik na južni strani hiše ob vrtu, ki sta ga obdelovala R. B. in njegova žena, nista zanimala. Tožnik namreč takšne navedbe prvič podaja v pritožbi brez da bi opravičil zamudo roka iz 286. člena ZPP (337. člen ZPP).

13. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da vsebina zatrjevanih motilnih ravnanj (tj. toženčevo kajenje in sedenje na klopci na betonskem pločniku ob južnem delu stanovanjske hiše ter njegovo prehajanje do betonskega pločnika ob prizidku po parc. št. 2442/32, ki je v izključni posesti tožnika), ne presega standarda obzirne souporabe stvari oziroma takšne uporabe, ki bi drugega solastnika izključevala ali omejevala od souporabe (za prizidek je namreč ugotovilo, da je bil postavljen po sklenitvi dogovora pravnih prednikov pravdnih strank, po katerem sta slednji povzeli razdelitev stvari v naravi, zato prehajanje toženca mimo prizidka na betonski pločnik ob južnem delu hiše po parc. št. 2442/32 ni v neskladju s sklenjenim dogovorom o razdelitvi stvari v naravi), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik stroškov s pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(2) Primerjaj B. Zabel, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem – 4. knjiga: posebni del, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1001; avtor izpostavlja subsidiarnost določb OZ o skupnosti zlasti v primerjavi z ureditvijo solastnine v SPZ ter poudarja, da se subsidiarnost kaže tudi v tem, da je treba tudi v primerih, ki niso posebej urejeni z zakonom, uporabljati določbe OZ o premoženjskih skupnostih v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično; smiselno enako tudi dr. T. K.eresteš, Skupnosti v civilnem pravu, Podjetje in delo št. 2 z dne 22. 4. 2005, GV Založba, str. 334 (dosegljivo na spletni bazi www.iusinfo.si.)

(3) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(4) Primerjaj V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik: s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 335.