Jedro

Če po določilu drugega odstavka 608. člena ZOR prevzemnik dela ne izpolni naročnikove zahteve do izteka dogovorjenega roka, lahko le-ta pogodbo razdre in zahteva povrnitev škode. V primeru razdrtja pogodbe nastopijo za pogodbenika učinki razdrte pogodbe iz 132. člena ZOR, ki določa v drugem odstavku, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku tolarsko protivrednost 3.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je tožnik utemeljeno razdrl s toženko sklenjeno pogodbo in da mu mora zato ta vrniti sporni znesek kot vnaprejšnje plačilo naročenega dela.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, s katero je uveljavljala revizijske razloge iz 385. člena ZPP in predlagala, da se naj sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita ali razveljavita. V reviziji navaja, da je sodnik, ki je dvakrat odločal na prvi stopnji v njeno škodo, sodeloval tudi v pritožbenem postopku, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena. Ker je navedeni sodnik sodeloval v pritožbenem postopku kljub izključitvenemu razlogu iz 5. točke 71. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kar je revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Postopek pa je nadalje kršen tudi zaradi tega, ker se je sodišče druge stopnje sklicevalo v razlogih svoje sodbe na razloge sodbe sodišča prve stopnje in tako na kratko zavrnilo njena obsežna pritožbena izvajanja ter tudi napačno presodilo izvedeniško mnenje izvedenca N. S. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Dogovorjena je bila le izdelava projektne dokumentacije. V sporazumu dogovorjeni pregled inšpekcijskih služb pa je bil nemogoč, sicer pa so bili korekturni pregledi po P. H. opravljeni. Zakonitega inšpekcijskega pregleda ob zapisu dogovora ni bilo možno dogovoriti. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi pri presoji zahtevka za izročitev projektov po 613/1 členu ZOR in odstopne pravice po 608/2 členu ZOR. V celoti napačno pa je ocenjeno vprašanje krivde za nastali spor med pravdnima strankama. Toženka je v okviru možnosti svoje delo opravila v celoti in zato ne pride v poštev 608. člen ZOR. Ker je delo opravila, je smela zahtevati preostanek plačila po določilu 122. člena ZOR. Sodišči sta očitno spregledali določili 622. in 629. člena ZOR. Končno je sama vložila tožbo zoper tožnika na prevzem naročenega dela, vendar ta postopek še ni končan. Prezrti pa sta tudi določbi 10. in 12. člena ZOR.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Prva kršitev naj bi bila podana zato, ker da je v pritožbenem postopku sodeloval sodnik, ki je dvakrat razsodil kot sodnik prve stopnje v njeno škodo. Podana naj bi bila tako bistvena kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena, ki določa, da je postopek bistveno kršen, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 71. člena) oziroma, ki je bil s sklepom sodišča izločen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena kršitev postopka ni bila zagrešena. Namreč v reviziji omenjeni sodnik ni sodeloval pri izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila predmet postopka oziroma pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, zoper katero je toženka vložila revizijo in zato ni bil izločen iz razlogov 5. točke 71. člena ZPP kot neutemeljeno meni toženka. Kolikor pa revidentka misli, da bi bil moral biti navedeni sodnik izločen zato, ker je v prejšnjih postopkih sodil na prvi stopnji in sta bili po njem izdani sodbi razveljavljeni, pa je ugotoviti, da bi morda šlo za izločitveni razlog iz 6. točke ter bi morala toženka zahtevati izločitev sodnika že v pravnem sredstvu to je pritožbi (tretji odstavek 73. člena ZPP). Toženka pa v pritožbi ni izločala nobenega sodnika. Zato navedena kršitev postopka ni mogla biti zagrešena. Kršitev postopkovne narave uveljavlja revidentka tudi z očitkom, češ da je sodišče druge stopnje le v par stavkih odgovorilo na njena obširna pritožbena izvajanja, sklicujoč se pri tem tudi na razloge sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ta revizijski očitek ni utemeljen. Namreč sodišče mora zavzeti svoja stališča le o tistih strankinih izvajanjih, ki so pravno relevantna za odločitev o sporu (bodisi dejanske ali pravne narave). To pa je pritožbeno sodišče v tem primeru storilo s tem, ko je ocenilo in presodilo ugotovljene odločilne okolnosti spora ter svoje stališče tudi v luči pritožbenih izvajanj pojasnilo v razlogih svoje sodbe. Zavzeta dokazna ocena spora, s katero se revidentka očitno ne strinja, pa ne more biti predmet revizijskega oporekanja in revizijskega ugotavljanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa v tem postopku ni bila ugotovljena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da toženkina revizija ni utemeljena v smeri postopkovnih kršitev.

Predmet materialnopravne presoje spora, ki je po revizijskih izvajanjih prav tako nepravilna, je lahko le v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta se pravdni stranki 4.9. in 24.9.1990 dogovorili, da bo toženka izdelala projektno dokumentacijo za obnovo P. K. do konca novembra 1990; da je od dogovorjene nagrade 8.000 DEM prejela 4.000 DEM, preostanek pa bi ji moral tožnik izročiti ob prejemu projekta in predhodnem pregledu tega projekta po sanitarnem in požarnem inšpektorju; da toženka projektne dokumentacije ni izročila v dogovorjenem roku in tudi ne po dodatnih zahtevah tožnika 10.12.1990, 14.3.1991 in 26.6.1991, ko je toženki zapretil tudi z odstopom od pogodbe, če mu dokumentacije ne izroči v 3 dneh; da toženka projekta ni hotela izročiti brez istočasnega plačila preostanka nagrade in da je zato tožnik pogodbo razdrl ter v tej pravdi zahteval vrnitev plačanega dela nagrade (4.000 DEM). Dalje sta sodišči nižjih stopenj še ugotovili, da je sporna le še vrnitev tolarske protivrednosti 3.000 DEM (glede razlike 1.000 DEM je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen) in zaključili, da je toženka dolžna vrniti ta znesek, ker je tožnik v skladu z določilom 608. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogodbo razdrl, ker mu toženka projektov ni izročila niti v dodatnem roku. Pri tem sta še zaključili, da toženka izročitve projekta ni mogla pogojevati z istočasnim plačilom preostalega dela nagrade, ker je bil tožnik dolžan plačati nagrado šele po predhodnem pregledu projekta s strani P. H. ter sanitarnega in požarnega inšpektorja.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Stranki sta sklenili pogodbo o delu (600. in naslednji členi ZOR). Če po določilu drugega odstavka 608. člena ZOR prevzemnik dela ne izpolni naročnikove zahteve do izteka dogovorjenega roka, lahko le-ta pogodbo razdre in zahteva povrnitev škode. V primeru razdrtja pogodbe nastopijo za pogodbenika učinki razdrte pogodbe iz 132. člena ZOR, ki določa v drugem odstavku, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo odločitev o sporu na podlagi navedenih pravnih norm, ki sta bili tudi pravilno uporabljeni. Za sprejeto pravno presojo spora, ki jo utemeljuje ugotovljeno dejansko stanje, je odveč (in v reviziji nedopustno) razpravljanje o možnostih vnaprejšnjih inšpekcijskih pregledov (ki so kot možni potrjeni tudi z izvedeniškim mnenjem), dalje o tem, kakšen projekt je mogla izdelati glede na pomanjkljivo dokumentacijo (ugotovljeno je bilo, da bi morala izdelati to, kar je bilo možno in to tožniku tudi izročiti brez pogojevanja vnaprejšnjega plačila drugega dela nagrade) in ali je bil sploh možen dogovor o vnaprejšnjem pregledu inšpekcijskih služb. Ključnega pomena za odločitev je bila ugotovitev, da toženka projektne dokumentacije ni izročila tožniku niti v dodatnih rokih. Ob takem stanju se toženka ne more sklicevati na določilo 622. člena ZOR (ki določa, da je naročnik dolžan prevzeti naročeno delo), ker toženka dokumentacije ni hotela izročiti (kar bi morala na podlagi 613. člena ZOR in na katerega se prav tako sklicuje v reviziji). V tej zadevi ni bilo sporno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 10. člena ZOR, ki ga revizija omenja, niti ne načelo vestnosti in poštenja tako pri sklepanju obligacijskih razmerij kot pri uveljavljanju pravic oziroma izpolnjevanju obveznosti (12. člen ZOR).

Ker v skladu z zgoraj obrazloženim stanjem revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZOR).