Jedro

Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo, da sta tožnik in prva toženka denarno in z delom približno enako prispevala za skupne potrebe in k pridobitvi skupnega premoženja. Odveč je zato tožnikovo sklicevanje na njegov višji zaslužek. Ni bistveno, kolikšen je dohodek zakoncev ali partnerjev, pač pa kolikšen del svojega dohodka namenita za ustvarjanje, vzdrževanje in ohranitev skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo premičnine, naštete v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, in da je solastninski delež tožnika in prve toženke na teh stvareh enak. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da v skupno premoženje spadajo tudi diamantni uhani, sistemske antene na strehi ter osebni avto X. Toženkama je naložilo, da morata tožniku za vlaganja v nepremičnino solidarno plačati 1.686,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2014 dalje, medtem ko je zahtevek za povračilo preostalih 6.763,24 EUR zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek zoper prvo toženko za plačilo 28.007,20 EUR z obrestmi iz naslova privarčevanih sredstev ter zahtevek za ugotovitev tožnikovega deleža na skupnem premoženju nad 50 %. Nazadnje je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge in predlagata ustrezno spremembo prve sodbe.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je brez trditev in brez dokazov zaključilo, da so bila privarčevana sredstva v višini 31.088,00 EUR, ki so bila februarja 2006 nakazana na TRR prve toženke, kasneje porabljena ali prenakazana na tožnikov račun. Zmotno je štelo, da sredstva na računu L. T. ne morejo biti skupni prihranki. Zatrjevani dogovor ne pomeni prisvajanja preživnine, saj sta tožnik in prva toženka otrokove potrebe krila iz skupnih sredstev, prejeto preživnino pa hranila. Sicer pa se račun L. T. ni uporabljal samo za nakazovanje preživnine, ampak tudi za druge transakcije. Sodišče bi moralo strožje presojati trditve prve toženke, da si je pretežni del sredstev za nakup vozila X. izposodila od očeta in druge toženke. V času nakupa tega vozila je namreč razpolagala s kupnino od avtomobila Y., ki jo je zadrževala več kot leto dni, preden jo je nakazala tožniku. Tožnik meni, da je prva toženka dvignila privarčevana sredstva z računa L. T., saj je bilo stanje na dan 31. 12. 2008 na tem računu zgolj 0,56 EUR. Poleg tega prva toženka ni predložila bančnih izpisov za obdobje po razpadu zunajzakonske zveze, s čimer je onemogočila dokazovanje virov sredstev za nakup vozila. Dejansko stanje glede nadstrešnice je bilo napačno ugotovljeno. Sodišče je spregledalo zapis v pogodbi, da imata toženki parkirišče na svojem delu zemljišča. Iz izpovedi priče M. T. jasno izhaja, da s toženkama ni imel skupnega parkirišča, pač pa le skupen vrt. Tožnik je imel v času zunajzakonske skupnosti bistveno višje prihodke od prve toženke. Poleg tega je svoj višji delež na skupnem premoženju utemeljeval tudi z vložkom posebnega premoženja, ki ga je ocenil na 15.000,00 EUR. Sodišče je zmotno sklepalo, da je tožnik vse svoje posebno premoženje porabil za trgovanje z vrednostnimi papirji, čeprav prva toženka tega ni trdila. Tudi izpoved tožnikove matere, priče M. K., je v sodbi povsem prezrlo, čeprav je priča potrdila, da je tožniku v času zunajzakonske skupnosti s prvo toženko posodila 15.000,00 EUR zaradi posegov v stanovanje. Sodišče je pri dokazovanju neenako obravnavalo pravdni stranki. Izpovedim prve toženke in njenih sorodnikov je preprosto verjelo, češ da so prepričljive, medtem ko je od tožnika pričakovalo, da bo predložil vso dokumentacijo v zvezi s trgovanjem z vrednostnimi papirji. Izpovedi tožnikove matere sploh ni upoštevalo, očetu toženk pa je v celoti sledilo. Dokazna ocena glede diamantnih uhanov je neprepričljiva, glede investicijskih vlaganj v stanovanje pa neobrazložena. Sodišče je sledilo pavšalni oceni izvedenca, da se kot povečanje vrednosti nepremičnine upošteva le 50 % vrednosti investicijskih vlaganj. Do tožnikovega očitka, da bi moralo upoštevati tudi 22 % DDV, ki bi ga bilo treba plačati za investicijska vlaganja, pa se v sodbi sploh ni opredelilo.

4. Toženki v svoji pritožbi ponavljata, da so premičnine, ki predstavljajo skupno premoženje, stare od osem do dvanajst let in več, dotrajane in amortizirane. Sodišče ni pojasnilo, zakaj mora prisojeni znesek iz naslova vlaganj v nepremičnino plačati tudi druga toženka. Za povrh je ta zahtevek zastaran, vendar se sodišče o tem ugovoru ni izjasnilo. Kupnino za prodano vozilo Y. v višini 13.000,00 EUR, ki predstavlja skupno premoženje partnerjev in jo je prva toženka po dogovoru izročila tožniku, bi sodišče moralo pobotati z njegovo terjatvijo. Pravdne stroške bi moralo naložiti v breme tožniku. Prav zaradi njegovih trditev je bilo potrebno dokazovanje z izvedenci, nazadnje pa je bil njegov zahtevek pretežno zavrnjen.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženk predlaga njeno zavrnitev. Zahtevek za izplačilo sorazmernega dela vlaganj v stanovanje je po svoji vsebini zahtevek za delitev skupnega premoženja. Ker ima prva toženka stanovanje še vedno v svoji posesti, zastaranje še ni začelo teči. Vozilo Y. je bilo tožnikovo posebno premoženje, zato ni pogojev za pobotanje. Stroški za dokazovanje z izvedenci pa bi bili enaki tudi v primeru, če bi tožnik v celoti uspel s svojim zahtevkom za povračilo vlaganj.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na trditveno gradivo pravdnih strank in njuno dokazno ponudbo pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Za svojo presojo je izbralo ustrezno materialnopravno podlago. Pri obravnavanju in odločanju ni zagrešilo zatrjevanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

O tožnikovi pritožbi:

8. Tožnik prvenstveno oporeka dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe in dokazni oceni; ta naj bi bila pomanjkljiva, neobrazložena, neprepričljiva in v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče naj bi pri ugotavljanju odločilnih dejstev uporabilo bodisi previsok bodisi prenizek dokazni standard, za povrh pa naj bi kršilo tudi razpravno načelo iz 7. člena ZPP, s čimer naj bi tožnika prikrajšalo za ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku. Po presoji pritožbenega sodišča so ti tožnikovi očitki pretirani in neutemeljeni, kršitev njegovih ustavnih procesnih jamstev pa zgolj navidezna.

9. Zneska 31.088,00 EUR, ki ga izpostavlja pritožba, sodišče prve stopnje v nasprotju s tožnikovo pritožbeno trditvijo ni obravnavalo kot vložek tožnikovega posebnega premoženja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (40. točka) je namreč korektno povzelo tožnikovo trditev, da so se na varčevalni račun sina prve toženke L. T. ("Toli račun") poleg preživnine, ki jo je plačeval otrokov oče, nakazovali tudi drugi prihranki pravdnih strank (tožnika in prve toženke). V nadaljevanju je nato izčrpno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da tožnik ni dokazal, da bi sredstva na tem računu predstavljala skupna privarčevana sredstva prejšnjih izvenzakonskih partnerjev. K temu je treba dodati, da je lahko za to pravdo odločilen le znesek morebitnih prihrankov tožnika in prve toženke na dan razpada njune izvenzakonske skupnosti, do katerega je po ugotovitvi izpodbijane sodbe prišlo 10. 3. 2009. Pritožba se torej brez potrebe ukvarja s tožnikovim nakazilom, ki je bilo na toženkin transakcijski račun izvršeno februarja 2006. Tožnik doslej ni trdil, da si je prva toženka ta sredstva neupravičeno prilastila; nasprotno, celo sam je priznal, da ne ve, kakšna je bila njihova usoda. Res je, da prva toženka ni opredeljeno trdila, da so se (tudi) ta sredstva pozneje vrnila na tožnikov račun, je pa to možnost izrecno omenila v svoji izpovedi. Sodišče prve stopnje, pri katerem je takšna toženkina izpoved poleg drugih izvedenih dokazov očitno vzbudila dvom o tožnikovih trditvah, torej ni kršilo razpravnega načela, kot poskuša prikazati pritožba. Koliko skupnih prihrankov sta imela ob razpadu njune izvenzakonske skupnosti s prvo toženko, bi moral trditi in dokazati tožnik. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek prvi toženki, da ni predložila vseh listin (bančnih izpiskov), ki bi omogočili celovito analizo vseh transakcij na računih prve toženke in L. T. Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da je bil tožnik pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na obeh računih in da je imel dostop do podatkov o stanju na teh računih tudi preko ... Tožnikovo dokazno breme v tej pravdi torej ni bilo pretežko, in za njegovo prevalitev na prvo toženko ni podlage. Pritožbeni očitek o procesni neaktivnosti prve toženke zato ni umesten.1

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo prvi toženki, ki je odločno zanikala zatrjevani dogovor glede preživnine za L. T., ki naj bi jo tožnik in prva toženka hranila kot njuno skupno premoženje. Dejstvo, da se ta račun ni uporabljal le za nakazovanje preživnine, pač pa tudi za transakcije z drugimi denarnimi sredstvi (prilive, odlive oziroma prenakazila), še ni dokaz o obstoju zatrjevanega dogovora. Tožnik, ki se je ukvarjal s trgovanjem z vrednostnimi papirji ter s posojanjem denarja, je namreč priznal, da se je s takšnimi transakcijami izogibal plačilu davka na obresti. Sicer pa je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da preživnina, ki jo je za L. T. plačeval njegov oče, ni mogla postati skupno premoženje tožnika in prve toženke. Takšen dogovor brez soglasja preživninskega zavezanca pač ni mogel biti veljaven, čeprav je tožnik za preživljanje otroka namenjal svoja oziroma skupna sredstva s prvo toženko.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dva dviga denarja, ki ju je prva toženka z otrokovega računa izvršila v juniju 2009. Izvenzakonska skupnost tožnika in prve toženke je prenehala že tri mesece prej, medtem ko pritožbena trditev, da je prva toženka s tem očitno hotela skriti skupne prihranke, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik namreč niti poskuša ne pojasniti, zakaj tega dejstva v postopku na prvi stopnji brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.

12. Tožnik neutemeljeno oporeka tudi presoji, da je vozilo X. posebno premoženje prve toženke. Sodišče se je po zaslišanju toženk in njunega očeta, priče M. T., lahko dovolj zanesljivo prepričalo o viru sredstev, ki so bila uporabljena za nakup navedenega vozila. Dejstvo, da je bilo očetovo in sestrino posojilo drugi toženki izročeno v gotovini, še ni zadosten razlog za dvom o njihovi resnicoljubnosti. Izpovedi priče in toženk so v tem delu dovolj skladne in prepričljive, da jim je sodišče prve stopnje lahko verjelo. Pritožbena zahteva za uporabo strožjega dokaznega standarda ni upravičena.2 Dejstvo, da se je priča M. T. sprva netočno izrazil glede višine posojila, ni razlog za dvom o verodostojnosti njegove izpovedi, saj je na posebno vprašanje pojasnil svojo izpoved. Tožnikov očitek, da prva toženka ni predložila listin, ki bi dokazovale, da je posojilo vrnila, pomeni nedopustno pritožbeno novoto, sicer pa tožnik niti ne trdi, da naj bi bilo očetovo in sestrino posojilo prvi toženki morebiti darilo. Pritožbeni pomisleki glede plačila kupnine za vozilo z gotovino so nedorečeni. Ni bistven način plačila, pač pa vir sredstev, porabljenih za plačilo. Z dejstvom, da je prva toženka v času nakupa vozila X. razpolagala s kupnino za vozilo Y., ki ga je prodala februarja 2009, ni mogoče izpodbiti njene trditve, da si je kupnino za X. izposodila. Navsezadnje je bila kupnina za Y., kot trdi tožnik, skupna. Prva toženka z njo ni smela razpolagati brez tožnikovega soglasja. Za povrh tožnik v pritožbi hkrati zatrjuje, da je prva toženka že pred 31. 12. 2008 dvignila privarčevana sredstva z otrokovega računa, kar nasprotuje tezi o tem, da je za nakup spornega vozila porabila kupnino od vozila Y. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je prva toženka onemogočila dokazovanje vira sredstev za nakup spornega vozila, ker ni predložila bančnih izpiskov za obdobje po razpadu izvenzakonske zveze. Kot že navedeno, je za presojo lahko relevantno le stanje skupnih prihrankov ob razpadu izvenzakonske skupnosti, to dejstvo pa bi tožnik, ki je bil pooblaščen na spornih dveh računih (L. T. in prve toženke), moral in mogel dokazati.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nadstrešnice. Pravilno je sklepalo, da gre za obogatitev skupnih delov in naprav, od katerih imajo korist vsi etažni lastniki. Ker tožnik tožbe ni naperil tudi zoper solastnika M. T., je sodišče povračilo tožniku iz naslova vlaganj v izdelavo nadstrešnice utemeljeno ustrezno znižalo. Pri presoji pasivne legitimacije se je pravilno oprlo na podatke zemljiške knjige in pogodbo z dne 10. 5. 1999 o določitvi solastnih deležev na premoženju v naravi. Res je v pogodbi določeno, da imata toženki "parkirišča na svojem delu zemljišča, po razdelitvi", vendar pa je v istem odstavku II. točke pogodbe določeno tudi, da "tlakovani del dvorišča - ostane v solasti in skupni uporabi vseh pogodbenih strank". Ker nadstrešnica, kot izhaja iz fotografij, na katere se sklicuje tudi pritožba, stoji na tlakovanem delu zemljišča, ima prav sodišče prve stopnje in ne tožnik.3

14. Po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v zvezi z 12. členom istega zakona se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka. Tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča te zakonske domneve ni uspelo izpodbiti. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo, da sta tožnik in prva toženka denarno in z delom približno enako prispevala za skupne potrebe in k pridobitvi skupnega premoženja. Odveč je zato tožnikovo sklicevanje na njegov višji zaslužek. Ni bistveno, kolikšen je dohodek zakoncev ali partnerjev, pač pa kolikšen del svojega dohodka namenita za ustvarjanje, vzdrževanje in ohranitev skupnega premoženja. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe je tako pri tožniku kot pri prvi toženki izkazan ostanek osebnega dohodka oziroma plače, ki ni bil porabljen za skupne potrebe, zato ni utemeljena primerjava z judikatoma, ki ju izpostavlja pritožba.4

15. Tožnik svoj zatrjevani višji delež na skupnem premoženju utemeljuje tudi z vložkom svojega posebnega premoženja. Dejstvo, da naj bi imel tožnik pred začetkom skupnega življenja s prvo toženko na svojem računu več denarja kot po razpadu izvenzakonske skupnosti, samo po sebi ni dokaz o tem, da je razliko namenil za pridobitev skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje si je na podlagi predloženih listin prizadevalo preveriti trditve o tožnikovem trgovanju z vrednostnimi papirji, posojanju denarja in tožnikovih zaslužkih iz tega naslova ter raziskati prelivanje denarnih sredstev med posameznimi računi, vendar je nazadnje ocenilo, da predloženo trditveno in dokazno gradivo ne omogoča zanesljivih zaključkov o spornih dejstvih. Tožnik v pritožbi neupravičeno nasprotuje takšni ugotovitvi. V resnici gre za strokovna vprašanja, na katera bi lahko zanesljivo odgovoril le izvedenec finančne stroke, vendar je tožnik tak dokazni predlog med pravdo umaknil. Če bi bile tožnikove trditve o njegovih vloženih (posebnih) sredstvih v pridobitev skupnega premoženja resnične, bi moralo biti to premoženje obsežnejše in vrednejše. Tako pa je dokazovanje z izvedencema pokazalo, da so bila vlaganja v nepremičnino vredna precej manj od zneska 15.000,00 EUR, ki naj bi ga v ta namen porabil tožnik. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved tožnikove matere, priče M. K., ki je potrdila, da je sinu izročila navedeni znesek, ko sta si s prvo toženko urejala stanovanje. Res je sicer, da sodišče v izpodbijani sodbi ni posebej ocenilo izpovedi navedene priče, vendar s tem ni bistveno poseglo v tožnikovo pravico do obravnavanja, niti v njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku. Prej navedeno tožnikovo trditev je namreč obravnavalo oziroma vključilo v svojo oceno celokupnih tožnikovih trditev o njegovem vložku posebnega premoženja in jo nato prepričljivo zavrnilo.

16. Dodatne pomisleke pa vzbuja tudi dejstvo, da je tožnik svoje trditve o materinem prispevku spreminjal. Tako je v tožbi najprej posplošeno trdil, da mu je mati nakazala 15.605,00 EUR, nato pa, da mu je mati vrnila njegovo poprejšnje posojilo v takšnem znesku.5 Nasprotno pa je tožnik prvič v pritožbi začel trditi, da mu je mati sredstva v navedeni višini posodila, ne da bi hkrati pojasnil, ali je posojilo materi vrnil sam, ali pa sta to storila skupaj s prvo toženko. Toliko bolj sta zato neupravičena pritožbena kritika dokazne ocene, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, in očitek o dvojnih merilih, ki naj bi jih pri tem uporabilo sodišče prve stopnje. V resnici je dovolj razumno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo toženkama in ne tožniku. Končno bi izpoved tožnikove matere lahko potrdila le, da je tožnik z navedenim zneskom res razpolagal, ne pa tudi, kako ga je porabil. Poleg tega tožnik pozablja na prispevek prve toženke, ki je pred začetkom izvenzakonske zveze že bila solastnica stanovanja, kar jima je brez dvoma omogočilo enostavnejši začetek skupnega življenja.

17. Odločitev, da sporni diamantni uhani niso del skupnega premoženja, je pravilna. Nakit je že po naravi stvari namenjen osebni rabi in je zato osebna stvar, ne pa skupna stvar zakoncev ali izvenzakonskih partnerjev. Za skupno premoženje bi morebiti lahko šlo le tedaj, če bi bil nakit tako dragocen, da bi bil v očitnem nesorazmerju z gmotnimi možnostmi zakoncev oziroma partnerjev in njunim ostalim pridobljenim skupnim premoženjem. Tožnik je sicer trdil, da naj bi bili sporni uhani vredni 1.800,00 EUR, vendar te svoje trditve ni dokazal. Sodišče prve stopnje je glede uhanov utemeljeno verjelo toženki ter za takšno svojo presojo navedlo dovolj tehtne in razumne razloge. Dvom o obstoju in vrednosti spornih uhanov bi bilo mogoče enostavno odpraviti, če bi tožnik predlagal, naj jih prva toženka predloži sodišču (227. člen ZPP), njihovo vrednost pa oceni izvedenec (243. člen ZPP). Tožnik te možnosti v dokaznem postopku ni izkoristil, zato pritožba neupravičeno oporeka dokazni oceni.

18. Prav tako neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki glede vrednosti investicijskih vlaganj v stanovanje. Sodišče prve stopnje se je o tem, za koliko se je zaradi vlaganj povečala vrednost nepremičnine, lahko dovolj zanesljivo prepričalo z izvedencem. Njegova ocena, da znaša povečanje le 50 % vrednosti vlaganj, nikakor ni pavšalna, kot meni tožnik, ampak je utemeljena na izvedenčevem strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah. Tožnik ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi ni pojasnil svojega stališča, da bi bil od ugotovljene vrednosti toženki upravičen terjati še za 22 % DDV. Po presoji pritožbenega sodišča takšno stališče nima pravne podlage, zato tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti sodbe v tem delu ni upravičen.

O pritožbi toženk:

19. Toženki v pritožbi znova načenjata vprašanje vrednosti spornih premičnin, ki po izpodbijani sodbi predstavljajo skupno premoženje tožnika in prve toženke (IV. točka izreka). Starost in domnevna iztrošenost teh stvari nima nobenega vpliva na njihov pravni status. Bistveno je, da so bile te stvari kupljene v času izvenzakonske skupnosti tožnika in prve toženke, zato po drugem odstavku 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom istega zakona veljajo za skupne. Njihova vrednost se bo lahko upoštevala šele v postopku razdružitve skupnega premoženja.

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri obravnavanju tožnikovega zahtevka iz naslova vlaganj v nepremičnino prezrlo ugovor zastaranja. Izpodbijana sodba (v 16. točki obrazložitve) izrecno ugotavlja, da je tožnik izgubil soposest stanovanja šele 10. 3. 2009, takrat pa je v skladu z 48. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) začel teči zastaralni rok za njegov povračilni zahtevek zaradi povečanja vrednosti nepremičnine. Tožba je bila tako vložena še pred potekom predpisanega splošnega petletnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta ugotovitev velja tudi za drugo toženko, ki je solastnica spornega dela nepremičnine. Sicer pa pritožbenemu stališču, da je tožnik dejansko izgubil posest že februarja 2009, nasprotuje tudi pravnomočna ugotovitev iz druge, motenjske pravde, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

21. Protispisna je pritožbena trditev, da je prva toženka v pobot ugovarjala terjatev iz naslova tožniku izročene kupnine za prodano vozilo Y. Pobotni ugovor bi moral biti izrecen, takšnega pa prva toženka v pravdi ni postavila. Sklicevala se je sicer na dogovor, ki naj bi ga s tožnikom pred pravdo dosegla glede delitve skupnega premoženja, vendar ta nima pravnega učinka, saj bi moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa (1. točka 47. člena Zakona o notariatu). Poleg tega prva toženka trdi, da je bilo navedeno vozilo skupno, medtem ko tožnik vztraja, da je šlo za njegovo posebno premoženje. Prva toženka bi zato morala postaviti ustrezen nasprotni tožbeni zahtevek, da tudi kupnina za prodano vozilo sodi v skupno premoženje; brez takšne ugotovitve ni pogojev za pobotanje s tožnikovo terjatvijo.

22. Toženki neutemeljeno nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pri tej pravilno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera, poleg ocenjene vrednosti spora tudi njegovo naravo in ravnanje pravdnih strank v sporu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Za svojo odločitev je navedlo izčrpne in dovolj tehtne razloge. Res je tožnikov uspeh v pravdi vrednostno sorazmerno majhen glede na zahtevek, vendar bi bila pravda končana prej, če se toženki ne bi vztrajno upirali vsakršnemu zahtevku. Zaradi tega je bilo med drugim potrebno dokazovanje z izvedenci. Stroške izvedenine je kril sam tožnik in so po višini primerljivi s potnimi stroški druge toženke. Toženki je v pravdi zastopal isti pooblaščenec, ki je za obe priglasil skupne stroške, zato ni potrebe po ločenem vrednotenju uspeha posamezne toženke v pravdi, posebej ker je večina stroškov nastala v zvezi s tožniku prisojeno denarno terjatvijo, kjer sta toženki solidarni zavezanki.

Sklepno:

23. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

24. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbama nista uspeli, tožnikov odgovor pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi toženk (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2015 z dne 10. 3. 2016, vendar zadevi nista primerljivi. Za razliko od obravnavanega primera je šlo v navedenem judikatu za porabo skupnih sredstev, ki je bila posledica zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev s skupnim premoženjem, pri čemer toženka kot imetnica računa ni želela razkriti poslovanja na svojem računu in ni dostavila listin, s katerimi je razpolagala samo ona. 2 Stališče, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 57/2014 z dne 4. 6. 2014, (na katero se sklicuje pritožba), za ta primer ni uporabno. V obravnavanem primeru je prišlo do gotovinskega posojila med bližnjimi sorodniki, medtem ko je v navedeni zadevi toženec posodil denar tožnici, ki jo je prej poznal le nekaj dni. 3 Parcelacija oziroma razdelitev parcele št. 409/3 je bila po podatkih zemljiške knjige izvršena šele po razpadu izvenzakonske skupnosti tožnika in prve toženke (priloga B3). V času, ko je tožnik pridobil svoj povračilni zahtevek, je bil solastnik spornega zemljišča tudi oče toženk M. T. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011 in sodba istega sodišča II Ips 41/2012 z dne 14. 6. 2012. 5 Tako je izpovedala tudi priča M. K. na naroku 20. 8. 2015.