Jedro

Sodišče mora popolno ugotoviti vsa dejstva, pomembna za nastanek - dokazanost nastanka škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z vmesno sodbo opr. št. P 31/2021 z dne 4. 4. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji odškodninska obveznost tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 22. 9. 2020 in le ta znaša 80 %, tožnikov soprispevek pa znaša 20 %. Odločitev o stroških postopka, je pridržana za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je sprejelo predmetno odločitev po izvedenem dokaznem postopku, pri čemer pa je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za angažiranje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod. Ta naj bi sicer pojasnil, kakšne so bile sile, ki so lahko delovale ob manevriranju traktorja in zdrsu prečke z vilic in kako daleč bi slednjo lahko odneslo. Sodišče prve stopnje pa je prepričano, da tudi brez tega dokaza, dosedanji dokazni postopek zadostuje za prepričanje sodišča o načinu nastanka škodnega dogodka, za katerega sodišče ne dvomi, da se je zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik. Kot pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi je sodišče uporabilo zavarovalno polico št. VO 44404674772 in pripadajoče Splošne pogoje PG– AOD/17-6. Pri odločanju o temelju zahtevka je sodišče upoštevalo tudi relevantno sodno prakso Evropskega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je prepričano, da se je škodni dogodek zgodil tako kot je zatrjeval tožnik, ker je njegova izpoved prepričljiva in logična, sodišče pa tudi ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožniku, kar velja tudi za pričo A.A, ki je traktor vozil. Glede zdravniškega potrdila je sodišče prve stopnje presodilo, da za zdravnika, ki je pisal izvid zanj ni bilo relevantno, kako natančno je tožniku na nogo padel težak predmet. Prav tako ni moglo omajati zaključka sodišča prve stopnje o nastanku škodnega dogodka dejstvo, da tožnik niti priča policije nista poklicala in je obvestila o poškodbi tožnika. Sodišče je zato verjelo izpovedi tožnika, da se je škodni dogodek zgodil na ta način, kot ga je opisal tožnik in sicer, da je tožnika poškodovala železna prečka, ki je zato, ker je voznik traktor na ozki dovozni cesti nenadoma zavrl, zdrsnila iz paletnih vilic, ki so bile priklopljene na traktor in na katerih se je ta železna prečka prevažala in je padla tožniku na nogo. Tožena stranka s svojimi ugovori o dvomih v sam način nastanka dogodka tako ni uspela. Sodišče je še zaključilo, da škoda, ki jo je utrpel tožnik izvira iz uporabe traktorja. Uporaba traktorja, ki je motorno vozilo, je nevarna dejavnost, odgovornost za škodo, ki izvira iz njegovega obratovanja je zato objektivna. Zaključilo pa je še, da je traktorjevo delovanje, v posledici katerega je prišlo do tožnikovega poškodovanja bilo premikanje pri opravljanju funkcije prevoznega sredstva, saj se je s tem premikom zagotovil premik paletnih vilic, na katerih je bila naložena železna prečka. Sodišče je še zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni šlo za uporabo traktorja kot motornega vozila, ker se škodni dogodek ni zgodil na javni površini. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo soprispevek samega tožnika k nastanku škodnega dogodka, ki ga vidi v tem, da je v trenutku škodnega dogodka tožnik stal oziroma hodil preblizu traktorja. Tožniku je zato prisodilo 20 % soprispevek k škodnemu dogodku, v 80 % pa je odgovorna tožena stranka. Izrek o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje utemeljilo na 164. členu ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev glede nastanka škodnega dogodka preuranjeno, saj ni izvedlo vseh dokaznih predlogov tožene stranke. Tožena stranka je tekom postopka predlagala angažiranje izvedenca za raziskave prometnih nezgod, ki bi poleg tega, da bi pojasnil, kakšne so bile sile, ki so lahko delovale ob manevriranju traktorja in zdrsu prečke z vilic, ugotovil kako bi to prečko lahko odneslo ob cuku traktorja. Izvedenec bi lahko ugotovil in tudi pojasnil, ali je bil škodni dogodek posledica delovanja traktorja v prometni funkciji ali kot vozila, ki je želelo prestaviti železno prečko. Sodišče je takšno odločitev sprejelo brez, da bi določilo izvedenca, katerega pa kot dokaz niti ni zavrnilo in je s tem onemogočilo toženi stranki, da bi grajala takšno odločitev sodišča in podala ugovor bistvene kršitve določb ZPP. Tožena stranka se ne strinja, da ji ni uspelo dokazati, da do škodnega dogodka ni prišlo za, s strani tožnika tožbeno zatrjevan način. Sodišče takšno odločitev gradi le na tem, da tožniku v celoti verjame, to njegovo trditev pa omaja že izvid Splošne bolnice Celje, iz katerega izhaja, da ne piše, da mu je predmetni predmet padel z vilic, nameščenih na traktorju. Tožena stranka je še nadalje mnenja, da do poškodovanja tožnika ni prišlo z uporabo traktorja oziroma ob uporabi vozila, saj bi to tožnik zagotovo pojasnil zdravniku in zdravnik bi moral poklicati policijo že po uradni dolžnosti. Tožena stranka meni, da obrazložitev sodišča glede nastanka škodnega dogodka, ne zadošča in njegova utemeljitev ni grajena na trdni podlagi in je tožena stranka zato še nadalje prepričana, da do škodnega dogodka ni prišlo na tožbeno zatrjevan način. Nadalje vztraja, da do škodnega dogodka ni prišlo z uporabo traktorja kot prevoznega sredstva, ker je traktor deloval kot delovni stroj. Sodišče prve stopnje na to vprašanje ni odgovorilo pravilno in bi na to vprašanje lahko odgovorilo le na podlagi mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in ugotovitve relevantnih dejstev, potrebnih za rešitev spornih vprašanj. Navaja, da je pri odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti toženi stranki bila odvzeta možnost grajanja neizvedbe dokaznih predlogov. S tem je sodišče prve stopnje tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka se prav tako ne strinja z odločitvijo sodišča, da je soodgovornost tožnika za nastali škodni dogodek podana zgolj v višini 20 %. Tožnik je vsekakor moral stati preblizu traktorja, ko se mu je bližal, zaradi česar je prišlo do dogodka. Sodišče je prišlo do napačnega zaključka, da tožnik z rokami v prečko ni posegal, tega ni potrdil priča A.A, ki je gledal nazaj in zato ni mogel izpovedati, kako je prišlo do škodnega dogodka. Tožena stranka je mnenja, da obstaja izključna krivda tožnika in bi zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga moralo tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrniti, podredno pa bi moralo zvišati tožnikov soprispevek do višine 80 %. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v ponovno sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje o samem nastanku škodnega dogodka, ki naj bi se zgodil na po tožniku zatrjevan način, je po zaključku sodišča druge stopnje sprejet na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je zato odločitev preuranjena. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da se je škodni dogodek zgodil natančno na tak način kot je trdil tožnik in sicer, da je tožnika poškodovala železna prečka in to zato, ker je voznik traktorja na ozki dovozni cesti nenadoma zavrl. Prečka je takrat zdrsnila iz paletnih vilic, ki so bile priklopljene na traktor in na katerih se je ta železna prečka prevažala in je padla tožniku na nogo. Tožena stranka s svojimi ugovori o dvomih v sam način nastanka dogodka naj ne bi uspela. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek glede neuspeha tožene stranke napravilo pavšalno in preuranjeno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škodnega dogodka in je zato tožba nesklepčna. V nadaljnji vlogi je navedla, da do škodnega dogodka nikakor ni prišlo na način kot to trdi tožnik, da bi naj traktorist začel zaradi velike hitrosti nenadoma zavirati. Voznik traktorja pri vožnji vzvratno zaradi manevriranja in preprečitve trka v hišo, ni mogel voziti prehitro in zato ni moral nenadoma zavirati. Po mnenju tožene stranke bi samo izvedenec za raziskavo prometnih nezgod, na podlagi trditev glede načina nastanka škodnega dogodka, lahko strokovno pojasnil kakšne so bile sile, ki so lahko delovale ob manevriranju traktorja in zdrsu prečke z vilic in bi odgovoril na vprašanje kako daleč bi slednjo lahko odneslo ob cuku traktorja. Izvedenec bi lahko ugotovil, ali bi do škodnega dogodka lahko prišlo na način, kot to zagotavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo v točki 6. obrazložitve sodbe in je tu šele odločilo, da ne bo angažiralo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi ugotovil kakšne so bile sile, ki so delovale ob manevriranju traktorja in kako daleč bi prečko lahko odneslo. Sodišče prve stopnje se je namreč po izvedenih dokazih, v zadostni meri prepričalo o načinu nastanka škodnega dogodka v zvezi s čemer je tožena stranka predlagala izvedenca. Sodišče prve stopnje ni dvomilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik. Ker je tako sodišče prve stopnje sledilo le navedbam in izpovedbi tožeče stranke, je toženi stranki, ko ni odgovorila na ugovorne trditve, da tožnik ni dokazal načina nastanka škodnega dogodka, tej stranki odvzelo možnost pristopa na sodišče (kršitev iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovorne trditve, da bi le izvedenec za raziskavo prometnih nesreč lahko pojasnil ali so dejansko lahko delovale takšne sile ob manevriranju traktorja, ki so vplivale na zdrs prečke z vilic in kako daleč bi to prečko lahko odneslo, da bi ta poškodovala tožnikovo nogo in sicer ob cuku traktorja kot je to navedel tožnik. Sodišče prve stopnje je brez uporabe strokovnega znanja verjelo izpovedi priče, da je pri manevriranju moral zavreti in takrat je traktor cuknil, kar naj bi povzročilo zdrs prečke z vilic traktorja. Priča je še izpovedal, da ni gledala natančno na prečko v tistem trenutku, ko naj bi prečka zdrsnila. Priča je namreč izpovedala, da je gledal nazaj med vožnjo, da je čutil nek upor, malo je tudi zaviral in takrat je padla prečka s traktorja. Ta priča tako ni potrdila izpovedi tožnika, da je prečka padla takrat, ko je voznik nenadoma zavrl. Tako se izkaže, da je na podlagi odgovornih trditev tožene stranke in pritožbenih navedb tožene stranke, sodišče prve stopnje sam nastanek škodnega dogodka ugotovilo nepopolno, ker ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po postavitvi izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi odgovoril na ključne odgovorne navedbe tožene stranke, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot to zatrjuje tožnik. S pomočjo tega izvedenca bi sodišče prve stopnje moralo popolno ugotoviti dejansko stanje in sicer bi moralo ugotoviti, kakšne so bile sile, ki so lahko delovale ob manevriranju traktorja, da je prečka z vilic lahko padla ter, kako daleč bi to prečko lahko odneslo ob cuku traktorja. Sodišče prve stopnje bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje samega nastanka škodnega dogodka, kot bistveno predpostavko za nadaljnjo odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot zavarovanca lastnika vozila traktorja, po prej omenjeni pogodbi za odgovornost po polici avtomobilskega zavarovanja, le s strokovno pomočjo izvedenca. Sodišče prve stopnje, na kar opozarja pritožba je šele v sodbi, v točki 6. pojasnilo, da je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za angažiranje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, kot ga je predlagala tožena stranka. Glede tega dokaza je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo dokazni sklep, da odločanje o ostalih dokaznih predlogih sodišče pridrži, nato pa je izdalo sedaj izpodbijano vmesno sodbo glede podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke in soprispevka tožnika. Tožena stranka zato v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog storitve relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje s takšnim procesni sklepom onemogočilo toženi stranki, da bi grajala takšno odločitev sodišča prve stopnje, je utmeljen ugovor storitve bistvene kršitve določb ZPP. Toženi stranki je bila tako odvzeta možnost podati pripombo na dokazni sklep sodišča prve stopnje, kar je povzročilo, da je sodišče izdalo sedaj izpodbijano sodbo, ki je zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja postala takšna, da onemogoča preizkus pritožbenih navedb tožene stranke.

6. Sodišče druge stopnje je na seji senata spoznalo, da je treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja nastanka škodnega dogodka, ugotoviti vsa dejstva katera sta navedli tožeča in tožena stranka in v tej zvezi izvesti vse dokaze, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje predlagale, vendar jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, kar velja zlasti glede predlaganega dokaza z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč. Sodišče druge stopnje ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti te pomanjkljivosti, ker gre za cel sklop dejstev za popolno ugotavljanje dejanskega stanja glede nastanka škodnega dogodka, ki po zaključku sodišča druge stopnje ni bil popolno ugotovljen in če bi vsa dejstva v zvezi z nastankom škodnega dogodka prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe (prvi in drugi odstavek 355. člena ZPP).

7. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo s postavitvijo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod odgovoriti na odgovorne trditve tožene stranke, da se škodni dogodek ni zgodil na način kot ga zatrjuje tožnik in kateri izpovedi je v celoti sledilo sodišče prve stopnje. Le na podlagi izvedbe predlaganih dokazov bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je v konkretnem primeru prišlo do škodnega dogodka kot ga v tožbi zatrjuje tožnik. Takšna odločitev sodišča druge stopnje sledi dosedanji sodni praksi VS RS v zvezi z obravnavanjem pritožb, v zvezi s sklepi sodišč druge stopnje o razveljavitvi sodb sodišča prve stopnje1. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP), ustrezno dopolniti dokazni postopek in tudi sprejeti ustrezni dokazni sklep o eventualni zavrnitvi dokazov na naroku za glavno obravnavo, da toženi stranki ne bo odvzeta pravica do grajanja in do uveljavljenja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da s ponovnim sojenjem sodišča prve stopnje, pravdnim strankam ne bo odvzeta pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kajti tožba je v predmetni zadevi bila vložena dne 25. 2. 2021, vmesna sodba pa je bila sprejeta že dne 4. 4. 2023 in sicer na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje pa bo lahko s pomočjo izvedenca za raziskavo prometnih nesreč odgovorilo na, s strani tožene stranke izpostavljeno vprašanje, ali je do nezgode, če je do nje prišlo na opisan način, prišlo v posledici delovanja traktorja kot prometnega sredstva ali kot delovnega stroja.

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi sklep VS RS Cp 13/2023 z dne 5. 4. 2023, sklep VS RS Cp 33/2022 z dne 11. 1. 2023.