Jedro

Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. P35602-510/2005-75 z dne 10. 12. 2021, se zavrže.

II.Tožba zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-162/2019/11 z dne 23. 3. 2022, se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep prvostopenjskega organa

1.Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je s sklepom, št. P35602-510/2005-75 z dne 10. 12. 2021 (v nadaljevanju: prvostopenjski sklep ali sklep z dne 10. 12. 2021), izdanim po uradni dolžnosti, sklenila, da se ustavi inšpekcijski postopek št. P35602-510/2005, voden zoper inšpekcijskega zavezanca A. A., ... (to je stranko z interesom v tem upravnem sporu) v zadevi gradnje na zemljišču s parc. št. 000, 111 in 222, vse k.o. 1994 Dobrova (1. točka izreka), in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti začel inšpekcijski postopek v zadevi nelegalne gradnje objekta (pritlični jekleni objekt nepravilnega tlorisa) na navedenem (v nadaljevanju tudi: predmetnem) zemljišču. Stranki z interesom kot investitorju je bila izdana odločba, št. 356.2-1270/98 z dne 4. 12. 1998. Za legalizacijo objekta na predmetnem zemljišču je nato pridobila odločbo o priglasitvi del, št. 351-1546/98 z dne 24. 12. 1998. V okviru inšpekcijskega nadzora nad gradnjo objekta je prvostopenjski organ 14. 10. 2021 po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled ob prisotnosti stranke z interesom kot zavezanca in tožnice kot stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku. Zapisniško je bilo dogovorjeno (dokument št. P35602-510/2005-67), da predlagani priči izpovesta o drugačnem stanju domnevno nelegalne gradnje in pričetku gradnje, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ. Priči, ki sta bili pravilno vabljeni (skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), se na vabilo nista odzvali. Prvostopenjski organ je na podlagi dokumentacije ugotovil, da predmetna gradnja objekta ne predstavlja več kršitve predpisov, nad katerimi se izvaja inšpekcijski nadzor, in tako ni razlogov za nadaljnje vodenje inšpekcijskega postopka. Zato je postopek v zadevi št. P35602-510/2005 ustavil na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP, kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa z dne 10. 12. 2021. Glede 2. točke izreka sklepa se prvostopenjski organ sklicuje na tretji odstavek 118. člena ZUP in dodaja, da organu niso nastali posebni stroški. Pojasni še, da se po prvem odstavku 106. člena Gradbenega zakona (GZ) postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), končajo po določbah ZGO-1.

Izpodbijani sklep drugostopenjskega organa

3.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je s sklepom, št. 0612-162/2019/11 z dne 23. 3. 2022 (v nadaljevanju: drugostopenjski sklep ali sklep z dne 23. 3. 2022), zavrglo tožničino pritožbo zoper prvostopenjski sklep (1. točka izreka) in njen predlog za povračilo stroškov zastopanja, ki jih je priglasila v pritožbi: priprava vloge - 250 točk po tar. št. 28/5 OT, 2 % materialni stroški, z 22% DDV, ter upravna taksa (2. točka izreka).

4.Drugostopenjski organ povzame vsebino tožničine pritožbe ter obrazloži, zakaj jo je zavrgel. Kot pojasnjuje, v skladu s posebnimi postopkovnimi določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) pristojni organ inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Glede ustavitve postopka 28. člen ZIN določa, da v primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, inšpektor ustavi postopek. Postopek se ustavi s sklepom ali v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika o inšpekcijskem pregledu, v primeru vzorčenja pa se to navede na spremni dopis, ko je zavezancu poslan izvid analize. V obrazložitvi sklepa oziroma v zapisniku inšpektor navede obseg opravljenega nadzora in razloge za ustavitev postopka. ZUP pa v četrtem odstavku 135. člena določa: "Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi. Če pa bi se postopek v isti zadevi lahko začel tudi na zahtevo stranke, se postopek nadaljuje, kadar stranka to zahteva."

5.Po navedenem drugostopenjski organ obrazloži, da je sklep o ustavitvi upravnega inšpekcijskega postopka procesni sklep, ni torej odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke ter ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb in ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ustavitev postopka, ki se je vodil po uradni dolžnosti, pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila. Sklep o ustavitvi postopka po zakonski ureditvi temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni več potrebno. Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom tako ni bilo odločeno o zahtevi ali interesu tožnice kot stranske udeleženke inšpekcijskega postopka, zato ta z odločitvijo o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Takšno je glede ustavitve inšpekcijskega postopka tudi stališče sodne prakse, razvidno iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepa Upravnega sodišča III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020.

6.Drugostopenjski organ dalje pojasnjuje, da mora vsakdo, ki v upravnem postopku zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar na podlagi drugega odstavka 43. člena ZUP pomeni neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist. Tožnica, ki je kot stranska udeleženka sicer upravičena do vložitve pritožbe, svojega pravnega interesa v predmetnem inšpekcijskem postopku ne more več uveljaviti. V inšpekcijskem postopku ji je bila priznana udeležba, ker bi izrečeni ukrepi lahko posegali v njene pravice oziroma pravne koristi. Z ustavitvijo tega postopka, ki poteka v javnem interesu, pa ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju, zato v obravnavanem primeru tudi ne more izkazati pravnega interesa za pritožbo. Kot določa 246. člen ZUP, če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že prvostopenjski organ, to stori drugostopenjski organ. Ta se iz opisanih razlogov ni spuščal v vsebinsko obravnavanje pritožbe, ampak jo je zaradi neizkazanega pravnega interesa kot nedovoljeno zavrgel.

7.Kot doda, pa v odgovor pritožbenim navedbam še pojasnjuje, da se s strani tožnice predlagani priči zaslišanja nista udeležili kljub opozorilom na denarno kazen, niti nista predložili dokazov v opravičilo za svojo odsotnost. Prav tako v zadevi niso bili predloženi drugi dokazi, iz katerih bi po presoji inšpekcijskega organa zaradi javnega interesa izhajala obveznost nadaljevati predmetni postopek zaradi ugotovitve, da je zavezanec kršil zakon ali drug predpis, zaradi česar je inšpekcijski organ postopek na podlagi določb 28. člena ZIN ustavil.

8.Drugostopenjski organ obrazloži, da sta, kot je razvidno iz 2. točke izreka njegovega sklepa, predmet zavrženja tudi nedovoljeni pritožbi akcesorna zahtevka za povračilo stroškov zastopanja in pritožbene takse. O navedenih stroških je odločil v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZUP, ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZUP, ki določa, da gredo, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal zanjo neugodno ali če se v postopku izkaže, da jih je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem.

Tožba

9.Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) izpodbija prvostopenjski sklep z dne 10. 12. 2021 in drugostopenjski sklep z dne 23. 3. 2022 ter predlaga, da ju sodišče odpravi in zadevo vrne v novo odločanje pristojnemu organu. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.V obširni tožbi povzema izpodbijana sklepa ter uvodoma pojasnjuje, da gre za inšpekcijski postopek glede nelegalne gradnje stranke z interesom na predmetnem zemljišču, ki se je začel leta 1995 in nerazumno dolgo v nasprotju z javnim interesom trajal do konca leta 2021, ko se je končal na podlagi prvostopenjskega sklepa. Tožnica je z več vlogami zahtevala vstop v inšpekcijski postopek in to dosegla potem, ko je najprej Upravno sodišče s sodbo U 1235/2008 z dne 16. 4. 2009 ugodilo njeni tožbi in odpravilo prvostopenjski zavrnilni sklep z dne 5. 11. 2007, ponovni zavrnilni sklep z dne 18. 10. 2019 pa je na njeno pritožbo odpravil drugostopenjski organ, nakar ji je prvostopenjski organ s sklepom, št. P35602-510/2005-51 z dne 16. 7. 2021, priznal položaj stranske udeleženke. V postopku je izvedel ogled gradnje, nato pa izdal sklep o ustavitvi postopka z dne 23. 12. 2021. Tožničina pritožba zoper ta sklep je bila zavržena s sklepom z dne 23. 3. 2022, vendar sta oba izpodbijana sklepa nepravilna in nezakonita.

11.Glede drugostopenjskega sklepa o zavrženju pritožbe tožnica navaja, da je stališče drugostopenjskega organa materialnopravno zmotno. Poudarja, da je Ustavno sodišče v odločbi Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008 navedlo, da tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, ki lahko poseže v pravice, dolžnosti ali pravne koristi posameznika. Takšni razlagi je sledila tudi sodna praksa, saj je Upravno sodišče večkrat zavzelo stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni ugotovitev, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, torej vsebinsko odločitev, in da taka odločitev lahko poseže tudi v pravice in koristi osebe, ki je le-te v inšpekcijskem postopku varovala (ali bi jih morala varovati) kot stranski udeleženec (sodbi I U 18/2015 z dne 12. 11. 2015 in I U 1751/2015 z dne 29. 9. 2016). Navedeno stališče je mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Molk organa, s katerim se je Ustavno sodišče ukvarjalo v omenjeni odločbi, predstavlja fiktivno negativno, torej za stranko neugodno odločbo. V konkretnem primeru pa je prvostopenjski organ ustavil postopek, kar predstavlja za tožnico neugodno odločitev, s katero je posegel v položaj tožnice, ki je v postopku imela položaj stranskega udeleženca. Slednji ima v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP enake pravice in dolžnosti kot stranka. Po tretjem odstavku 3. člena ZIN se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, ki ureja delovanje inšpekcije, uporablja ZUP. Ker položaj stranskih udeležencev v ZIN ni urejen, je treba uporabiti ZUP in tožnici kot stranski udeleženki v inšpekcijskem postopku zagotoviti enake pravice in dolžnosti kot stranki, kar vključuje priznanje pravnega interesa za vložitev pritožbe v primeru ustavitve postopka, ki pomeni za tožnico neugodno odločbo, saj posega v njeno izvrševanje lastninske pravice in hkrati v javni interes. Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 40/2016, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, obravnava drugačno situacijo, saj je tam šlo za tožbo osebe, ki ji položaj stranskega udeleženca v postopku še ni bil priznan. Tožnica izpostavlja še, da je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 892/2009 navedlo, da postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti, vendar pa tega pravila o nemožnosti obnove v primeru s sklepom končanega inšpekcijskega postopka ni mogoče upoštevati, saj glede na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2411/06-12 tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, ki lahko poseže v pravice, dolžnosti ali pravno koristi posameznika, torej akt, glede katerega je mogoče predlagati obnovo.

12.Kot nadaljuje tožnica, je razlaga drugostopenjskega organa zmotna, saj se ob takšnem stališču pomen udeležbe oziroma priznanja položaja stranskega udeleženca (ki je izenačen s položajem stranke) izniči. Tožnica poudarja, da ni bistveno poimenovanje akta, pač pa, kaj je z njim odločeno (ali je odločitev vsebinska ali procesna). Pravni interes za vložitev pravnega sredstva se ugotavlja skladno s 43. členom ZUP v vsakem konkretnem primeru posebej, vendar se v predmetni zadevi ta okoliščina sploh ni raziskovala, kar je rezultiralo v kršitvi 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ker sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka oblikuje ali spreminja pravni položaj tožnice, prav tako ugotavlja pravna razmerja in pravna dejstva ter zato po vsebini predstavlja odločbo v smislu ZUP, bi ji bilo treba zagotoviti možnost, da s pravnim sredstvom zoper ta sklep brani svoje pravne interese. Tožnica svoj pravni interes v inšpekcijskem postopku, čeprav ta poteka zaradi javnega interesa, lahko uveljavlja. Sicer ni jasno, kako bi kot stranska udeleženka lahko varovala svoje pravice in pravne koristi v postopku. Dejstvo je, da prvostopenjski organ ni izvajal dokazov, ki jih je predlagala, posledično je zmotno ugotovil dejansko stanje in tožnico onemogočil v učinkovitem uveljavljanju njenih pravic in pravnih koristi. Pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka bi moral obravnavati tožničine navedbe in presoditi, ali odločitev o zaključku inšpekcijskega postopka lahko prizadene njene pravne koristi, česar pa iz pavšalne obrazložitve prvostopenjskega sklepa ni zaslediti. Poleg tega je drugostopenjski organ v svojem sklepu podal tudi vsebinske razloge glede neizvedbe zaslišanja prič. S tem se je dejansko spustil v vsebinsko presojo pritožbe, torej je smatral, da so predpostavke za takšno presojo pritožbe, med katere spada tudi pravni interes, izpolnjene. V primeru vsebinske presoje pa drugostopenjski organ pritožbe ne zavrže, temveč jo zavrne. Tudi iz tega razloga je njegova odločitev napačna.

13.Glede izpodbijanja prvostopenjske odločitve o ustavitvi postopka tožnica v nadaljevanju tožbe navaja, da je lastnica nepremičnine s parc. št. 000 k.o. Dobrova, ki meji na parceli št. 111 in 222 iste k.o., kjer stranka z interesom od leta 1995 izvaja nelegalno gradnjo prizidka, ki sega čez mejo tožničine nepremičnine, in to brez soglasja tožnice in brez gradbene odločbe. Prvostopenjski organ ni izvedel vseh dokazov ter ni spoštoval 9. člena ZUP, zato je zagrešil bistvene kršitve določb postopka, zmotno je uporabil materialno pravo in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Da je na parcelah št. 111 in 222 nelegalen objekt (prizidek), izhaja iz tožnici poslanega odgovora Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, št. 351-228/2005-2 z dne 13. 4. 2005, da zemljiškoknjižni lastniki niso vložili vloge za gradbeno dovoljenje na omenjenih parcelah. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-162/2019/8 z dne 15. 3. 2021, ter iz izvedenskega mnenja B. B. z dne 8. 11. 2019. Tožnica poudarja, da nelegalno zgrajen objekt stranke z interesom trajno posega v izvrševanje njene lastninske pravice, ker sega 20 cm v njen zračni prostor, moti normalno uporabo njenega objekta, mu jemlje svetlobo in z neurejenim odvodnjavanjem povzroča prekomerno vlago na njeni nepremičnini. Stavba na tožničinem zemljišču je tako manj vredna, okna so na strani, ki meji na parcelo stranke z interesom, v celoti zasenčena, iz stavbe stranke z interesom teče meteorna voda na parcelo tožnice. Vsled navedenega ji je bil tudi priznan pravni interes v inšpekcijskem postopku. Tožnica ni podala soglasja za odmik stavbe, manjši od 4 m od parcelne meje, objekt stranke z interesom pa je zgrajen povsem na meji s tožničino parcelo, pri čemer kap strehe sega celo čez mejo parcele. Zato gre tudi za nasprotje z določili OPN Mestne občine Ljubljana in torej za kršitev predpisov. Stranka z interesom ne le posega v pravno varovane interese tožnice, temveč ravna tudi v nasprotju z javnim interesom, na kar je prvostopenjski organ dolžan po uradni dolžnosti paziti v inšpekcijskem postopku. Da mu gradbeno dovoljenje za objekt ni bilo predloženo, niti ni sporno. Prvostopenjski organ se z vprašanjem nelegalnosti prizidka ni ukvarjal, temveč je presojal le ograjo, ki naj bi bila zgrajena na prizidku. Iz obrazložitve izpodbijanega prvostopenjskega sklepa izhaja, da je stranka z interesom pridobila odločbo o priglasitvi del z dne 24. 12. 1998 in da naj gradnja objekta ne bi več predstavljala kršitve predpisov. Vendar omenjena odločba ne more pomeniti legalizacije celotnega objekta (prizidka oziroma garaže), saj se je nanašala na obnovo fasade, izolacijo strehe in popravilo obstoječe gradnje na terasi. Ker se je prvostopenjski organ ukvarjal le z ograjo, ni ugotavljal dejanskega stanja v celoti.

14.Tožnica navaja, da je predlagala zaslišanje prič, ki bi izpovedale o poteku gradnje objekta stranke z interesom, ter predložila tudi listinske in slikovne dokaze, da se je gradnja pričela šele v letu 1995, ko se je vselila v stavbo na svoji nepremičnini. Prvostopenjski organ predlaganih prič C. C. in Č. Č. ni zaslišal. Glede na razloge, ki jih je v tej zvezi navedel v svoji obrazložitvi, tožnica izpostavlja, da ZUP (187. člen) za primer, ko se priča ne odzove, predvideva ustrezne ukrepe zoper pričo z namenom, da se v postopku ugotovi pravilno dejansko stanje, k čemur je upravni organ zavezan v skladu z 8. členom ZUP. Z neizvedbo zaslišanja prič je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, posledično pa je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Prvostopenjski organ bi se moral opredeliti do vseh tožničinih dokazov ter obrazložiti, kako jih je presodil oziroma zakaj jih ni izvedel. Prepovedana mu je namreč vnaprejšnja dokazna ocena, kar izhaja iz določb 22. člena Ustave in 10. člena ZUP. Prav tako se ni opredelil do fotografije, ki je bila vložena v spis ob ogledu 14. 10. 2021 in potrjuje, da se je stanje objekta po letu 1995 spreminjalo. Tožnica je pritožbi zoper prvostopenjski sklep priložila skico zakoličenja objekta, iz katere izhaja, da leta 1998 prizidka - garaže na parceli stranke z interesom še ni bilo. Upravni organ se do njenih dokazov ni opredelil.

15.Tožnica ugovarja, da obrazložitev sklepa o ustavitvi postopka ni celovita in jasna, saj ne vsebuje v celoti resničnih in vsebinskih razlogov za odločitev. Prav tako ne daje podlage, iz katere bi bila razvidna nepristranskost in objektivnost odločanja. Obrazložitev odločitve pa je bistvena, saj pomeni implementacijo načela pravne države v smislu omejevanja oblasti in njene zlorabe. Pravico do obrazložitve je šteti kot sestavni del pravice do poštenega postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), kršitev obveznosti obrazložitve pa pomeni tudi kršitev določb Ustave o pravni državi (2. člen), enakem varstvu pravic (22. člen) ter pravici do pravnega sredstva in pravici do sodnega varstva (25. in 23. člen). Prvostopenjski organ se pred izdajo izpodbijanega sklepa ni dovolj poglobil v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja, zato so ključna dejstva ostala neugotovljena, obrazložitev sklepa pa pomanjkljiva. Posledično je tožnica prikrajšana v pravici do seznanitve z odločitvijo in njenimi razlogi, kar terja odpravo odločbe.

16.Kot predlagane dokaze je v tožbi navedla vpogled v spis prvostopenjskega organa št. P35602-510/2005, njegov sklep, št. P35602-510/2005-51 z dne 16. 7. 2021, prvostopenjski sklep z dne 10. 12. 2021, svojo pritožbo zoper ta sklep, drugostopenjski sklep z dne 23. 3. 2022, fotografije 1-4, akt prvostopenjskega organa, št. 356.2-1270/98 z dne 21. 1. 1999, dopis Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, št. 351-228/2005-2 z dne 13. 4. 2005, zapisnik prvostopenjskega organa z dne 11. 11. 1998, odločbo prvostopenjskega organa, št. 356.2-1270/98 z dne 4. 12. 1998, sodbo Upravnega sodišča I U 1235/2008-5 z dne 16. 4. 2009, odločbo drugostopenjskega organa, št. 0612-162/2019/8 z dne 15. 3. 2021, izvedensko mnenje B. B. z dne 8. 11. 2019 ter zapisnik prvostopenjskega organa, št. P35602-510/2005-67 z dne 14. 10. 2021.

Nadaljnji potek upravnega spora

17.Toženka je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

18.Sodišče je tožbo vročilo tudi A. A. kot inšpekcijskemu zavezancu, zoper katerega se je vodil ustavljeni inšpekcijski postopek, ki je glede na določbe 19. člena ZUS-1 stranka z interesom v tem upravnem sporu. Ta v podanem odgovoru na tožbo pritrjuje razlogom obeh izpodbijanih sklepov ter predlaga, da se tožba zavrne, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov stranke z interesom.

19.Stranka z interesom v zvezi z drugostopenjskim sklepom pojasnjuje, da ima v skladu s prvim odstavkom 229. člena ZUP pravico do pritožbe stranka in tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Stranski udeleženec ima v upravnem postopku enake pravice in dolžnosti, kot jih ima stranka, posledično pa mora, enako kot stranka postopka, za pritožbo izkazati pravni interes. Po ustaljeni sodni praksi je namreč treba prvi odstavek 229. člena ZUP razlagati tako, da ima tudi stranka (in ne samo druga oseba) pravico do pritožbe le v primeru, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. Glede na povedano bi bila zavržena tudi morebitna pritožba inšpekcijskega zavezanca (torej stranke inšpekcijskega postopka) zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka. S takšnim sklepom, kot je bilo pravilno obrazloženo, namreč pravni položaj stranke ali stranskega udeleženca ni prizadet. Navedeni sklep ne posega v izvrševanje lastninske pravice tožnice, kot ta zmotno zatrjuje. Stranka z interesom pri tem dodaja, da bo glede njenega domnevnega vznemirjanja lastninske pravice tožnice odločeno v pravdnem postopku, ki se pod št. II P 346/2021 vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

20.Sicer pa stranka z interesom pojasnjuje, da ne drži, da naj bi se gradnja spornega objekta pričela šele po letu 1995, ko se je tožnica vselila v svojo stavbo. Sporni objekt je v enakih gabaritih kot sedaj obstajal, še preden je tožnica z gradnjo na svoji parceli sploh pričela. Na parceli, ki je sedaj označena z ID znakom ..., je stal že pred letom 1983, ko je to parcelo stranka z interesom skupaj z očetom D. D. in bratom E. E. kupila od tedanjih lastnikov, F. F. in Č. Č. Da je bil tam poleg starega gospodarskega poslopja tedaj že prizidan tudi novi del, torej sporni objekt, izhaja iz 2. člena kupne pogodbe z dne 12. 12. 1983. Adaptacijska dela na objektu stranke z interesom pa so bila, čeprav je dokumentacijo pridobila deset let kasneje, izvedena že leta 1989, torej še preden je tožnica zgradila svoj stanovanjski objekt, in sicer je tako adaptacijska dela na objektu stranke z interesom kot tudi gradbena dela na tožničinem objektu opravil isti zidar.

21.Kot še navaja stranka z interesom, se je inšpekcijski postopek res pričel že leta 1995, ne drži pa tožničina navedba, da v njem ni bilo nikoli ugotovljeno, da je objekt zgrajen legalno. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil prvi inšpekcijski pregled opravljen 11. 11. 1998. Tedaj je bilo ugotovljeno, da so vsi objekti "starejšega datuma in da jih je šteti za legalno zgrajene" ter da "parcelna meja med zemljišči ni urejena, kar pomeni, da ni določena in natančnih oddaljenosti od parcelne meje niti ni mogoče določiti". Da je objekt, kakršen je sedaj, na parceli stal že pred prvim inšpekcijskim nadzorom, kaže letalski posnetek z dne 8. 4. 1997. Ob pregledu je bilo tudi ugotovljeno, da gre za objekt v enakih gabaritih, kot je bil leta 1998, ko je bila stranki z interesom izdana odločba o dovolitvi priglašenih del. Zato zaslišanje predlaganih prič za ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno. Stranka z interesom dodaja, da objekt ne sega preko parcelne meje, kar je ob ogledu ugotovil tudi prvostopenjski organ. Preko meje malenkost sega le žleb, tudi ta pa je bil postavljen, še preden je bila meja določena. Od adaptacije strehe in žleba pa je imela korist tudi tožnica, saj ima svoj odtok speljan v žleb stranke z interesom. Slednja je v odgovoru na tožbo kot dokaze predlagala svoje zaslišanje, kupno pogodbo z dne 12. 12. 1983, letalski posnetek z dne 8. 4. 1997 ter dokumentacijo o inšpekcijskem pregledu z dne 11. 11. 1998 in odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 24. 12. 1998.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

22.Tožbo zoper prvostopenjski sklep z dne 10. 12. 2021 je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

23.Sodišče lahko o tožbi v upravnem sporu vsebinsko odloča le, če so izpolnjene vse procesne predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. ZUS-1 v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

24.Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Iz vsega navedenega sledi, da je pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu treba izkoristiti pritožbeno pot v upravnem postopku, če je ta predvidena. Tožbo zoper akt prvostopenjskega organa je mogoče vsebinsko obravnavati šele, ko je drugostopenjski organ o pritožbi zoper ta akt odločil vsebinsko. Šele takrat postane prvostopenjski akt tudi materialno, torej po vsebini, dokončen. Če je drugostopenjski organ pritožbo zavrgel, je predmet sodne presoje lahko le drugostopenjski sklep o zavrženju pritožbe, ne pa prvostopenjski akt, zoper katerega vložena pritožba je bila zavržena.

25.Dalje je treba upoštevati, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo za uveljavljano sodno varstvo. To pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez tega ne bi mogel doseči.

26.Če zakonsko predpisane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi niso izpolnjene, to je med drugim: če izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, če izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (torej če ni izkazan pravni interes) ali če ni bila izčrpana pritožbena pot v upravnem postopku in zato izpodbijani akt ni dokončen, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (glej 4., 6. in 7. alinejo prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na obstoj navedenih procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na navedeno torej sodišče v upravnem sporu ne more vsebinsko odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, kot tudi ne o zakonitosti tistih aktov, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo.

27.Z izpodbijanim sklepom z dne 10. 12. 2021 je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti sklenil, da se ustavi inšpekcijski postopek, ki se je pred tem po uradni dolžnosti začel in vodil zoper stranko z interesom kot inšpekcijskega zavezanca zaradi njegove gradnje na predmetnem zemljišču. Tožnica je v inšpekcijskem postopku (kot izhaja iz njenih tožbenih navedb, ki jih nobena druga stranka niti ne prereka) imela priznan položaj stranske udeleženke. Ne glede na to pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje njene tožbe zoper izpodbijani sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka niso izpolnjene.

28.Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.

29.V tej zvezi sodišče najprej pojasnjuje, da sklep o ustavitvi postopka v zadevi, ko se postopek začne in vodi na podlagi zahteve stranke, pomeni, da o njeni zahtevi ne bo odločeno. V takem primeru ima ta oseba pravni interes za izpodbijanje procesne odločitve o ustavitvi postopka s ciljem, da doseže vsebinsko odločanje o svoji zahtevi. Drugačna je situacija, če se postopek začne in vodi po uradni dolžnosti. Tedaj stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka, saj ta odločitev pomeni, da se pravna situacija zanjo ne spreminja in torej ne posega v njen pravni položaj. Ta je po izdaji sklepa o ustavitvi postopka enak kot pred uvedbo postopka.

30.V luči povedanega sodišče dalje pojasnjuje, da je namen inšpekcijskega nadzorstva, skladno s prvim odstavkom 2. člena ZIN, nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Inšpekcijski postopek se lahko začne le po uradni dolžnosti, in sicer le takrat, kadar to terja domnevno ogrožena javna korist. Po določbi četrtega odstavka 24. člena ZIN ima položaj stranke v inšpekcijskem postopku le zavezanec, ne pa tudi prijavitelj oziroma vlagatelj pobude. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP v zvezi s 5. členom ZIN pa ima pravico udeleževati se inšpekcijskega postopka tudi oseba, ki izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih interesov, torej oseba, ki izkaže, da so z ukrepom inšpekcijskega nadzorstva prizadete njene pravice ali pravne koristi. Pri tem pa je treba upoštevati, da se inšpekcijski postopek ne začne in ne vodi zaradi varstva zasebnega interesa, ampak se lahko tovrsten postopek začne in vodi le zaradi potrebe po varstvu javnega interesa. Zato se tudi že uveden inšpekcijski postopek, ne glede na v njem uveljavljano zahtevo po varstvu zasebnega interesa, ustavi, če ni več podan javni interes za vodenje postopka. V skladu s 5. členom ZIN sicer inšpektorji opravljajo naloge nadzora tudi z namenom varovanja interesov pravnih in fizičnih oseb, vendar le ob predpostavki, da je hkrati podan tudi javni interes. Inšpekcijskega postopka torej samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti ne voditi. Ali je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes, pa je v presoji inšpekcijskega organa.

31.Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po določbah četrtega odstavka 135. člena ZUP in 28. člena ZIN temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka zaradi odsotnosti javnega interesa ni (več) potrebno. Ta sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevi stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji sklepa o ustavitvi postopka ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca ali drugih oseb ter v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.

32.Že omenjena določba 5. člena ZIN omogoča stransko udeležbo oseb, da v inšpekcijskem postopku, ki teče zaradi varovanja javnega interesa, lahko varujejo tudi svoje pravne koristi (te bi z ukrepom lahko bile prizadete), ne morejo pa s svojimi predlogi oziroma vlogami varovati javne koristi ali uveljavljati drugačno vsebino te javne koristi. Ocena javnega interesa za nadaljevanje inšpekcijskega postopka je pridržana izključno inšpekcijskemu organu, ki postopek začne in ga ustavi po uradni dolžnosti (28. člen ZIN), medtem ko posameznik javnega interesa ne more uveljavljati in varovati. Inšpekcijski postopek, ki se vodi v javnem interesu, po svoji temeljni naravi tudi ni namenjen razreševanju sporov med različnimi subjekti.

33.Kot izhaja iz obrazloženega, s tem, ko je gradbena inšpektorica z izpodbijanim prvostopenjskim procesnim sklepom ustavila inšpekcijski postopek, ki se je po uradni dolžnosti vodil zoper inšpekcijskega zavezanca, ker je ocenila, da ni javnega interesa za vodenje oziroma nadaljevanje tega postopka, torej ni bilo odločeno o zahtevi (ali pravni koristi) stranke (inšpekcijskega zavezanca) ali stranskega udeleženca (tožnice). Zato tožnica kot stranska udeleženka v inšpekcijskem postopku z odločitvijo o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju (posledično pa tudi ni upravičena vložiti pritožbe zoper tak sklep). Zgolj zasebni interes tožnice, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti inšpekcijskemu zavezancu, za drugačno odločitev ne zadošča. Do drugačne presoje tudi ne vodi okoliščina, da je imela tožnica priznan položaj stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku. Takšno stališče izhaja tudi iz že oblikovane sodne prakse (prim. sodbo I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023 in sklep III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020). Položaj stranske udeleženke je bil namreč tožnici priznan, da bi lahko varovala svoje pravice oziroma pravne koristi v primeru, če bi bila v inšpekcijskem postopku sprejeta drugačna odločitev - v primeru izrečenega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu bi bile namreč lahko prizadete tudi pravne koristi tožnice.

34.Po navedenem sodišče ugotavlja, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008. V njej je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da če je z odločitvami upravnih organov in sodišč posamezniku onemogočeno, da bi sodeloval v postopku, v katerem bi se lahko odločalo o njegovih pravicah ali pravnih koristih, je kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Vendar je bila ta odločitev Ustavnega sodišča vezana na specifično dejansko stanje tam presojanega primera, ki pa ni primerljivo z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi. V omenjenem primeru, ki ga je presojalo Ustavno sodišče, namreč prvostopenjski inšpekcijski organ v postopku sploh ni ugotavljal, ali je pritožnik izpolnjeval pogoje za stranskega udeleženca v postopku inšpekcijskega nadzorstva. Posledično je bila z zavrženjem pritožnikove pritožbe zaradi molka organa in odločbami, ki so to odločitev potrdile, ter v odsotnosti izdaje sklepa o ustavitvi postopka pritožniku odvzeta možnost, da bi sodeloval v postopku, in zato kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega se je od izdaje navedene odločbe Ustavnega sodišča sodna praksa nadgradila ter iz novejše ustaljene sodne prakse izhajajo predhodno opisana stališča, po katerih sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni upravni akt, ki bi oblikoval ali spreminjal pravni položaj oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato tak sklep v skladu z zakonsko ureditvijo niti ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti.

35.Poudariti je treba še, da tožnica tudi ne bo ostala brez pravnega varstva svojega zasebnega interesa, saj lahko zahtevek za varstvo svojega pravnega položaja, ki se nanaša na posege v njeno lastninsko pravico, uveljavlja v za to predvidenem sodnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti (tak postopek je bil, kot izhaja iz neprerekane navedbe stranke z interesom v njenem odgovoru na tožbo, tudi že sprožen).

36.Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da tožnica za upravni spor zoper izpodbijani prvostopenjski sklep, s katerim je inšpekcijski organ ustavil inšpekcijski postopek, ki je bil po uradni dolžnosti začet in voden zoper stranko z interesom kot inšpekcijskega zavezanca, ni izkazala pravnega interesa. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijani prvostopenjski sklep na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

37.Takšna odločitev pomeni, da se sodišče v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, in presojo s tem povezanih dokazov ni moglo spuščati, ker za takšno presojo niso izpolnjene procesne predpostavke.

K II. točki izreka:

38.O tožbi tožnice zoper drugostopenjski sklep z dne 23. 3. 2022, s katerim je bila zavržena njena pritožba zoper prvostopenjski sklep in akcesorni predlog za povrnitev s pritožbo povezanih stroškov postopka, pa je sodišče sprejelo vsebinsko odločitev. Pri tem je sledilo stališčem iz sodbe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, v kateri je Upravno sodišče obrazložilo, da je tovrsten sklep šteti kot sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta za tožnika končan. Namen določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 je namreč v tem, da zagotavlja možnost samostojnega sodnega varstva predvsem tedaj, kadar v postopku ne bo izdan upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati. Izpodbijani drugostopenjski sklep je torej akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče je štelo, da tožnica izkazuje pravni interes za njegovo vsebinsko presojo, glede na že omenjeno stališče, da kadar o pritožbi zoper prvostopenjski akt ni bilo vsebinsko odločeno, že zato oziroma tudi zato vsebinsko obravnavanje tožbe zoper prvostopenjski akt ni mogoče.

39.Za presojo z drugostopenjskim sklepom sprejete odločitve o zavrženju tožničine pritožbe pa je pravno odločilno prav to, da je tožnica pritožbo vložila zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti. Tudi po presoji sodišča glede na vse predhodno obrazloženo ni mogoče zaključiti, da s pritožbo izpodbijani sklep o ustavitvi postopka posega v tožničine pravice ali pravne koristi, zato je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko je njeno pritožbo na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP zavrgel. Sodišče se pri tem sklicuje na vse, kar je bilo navedeno že v zvezi z odločitvijo iz I. točke izreka te sodne odločbe. Tako zgolj povzema, da tudi v konkretnem primeru sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne pomeni meritorne odločitve o zahtevi stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji sklepa o ustavitvi postopka ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca ali drugih oseb ter v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Samo zaradi tožničinega zasebnega interesa inšpekcijskega postopka ni mogoče ne začeti in ne voditi. S pravnim sredstvom zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka bi tako lahko tožnica zgolj postavljala trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka - v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja - utemeljeno v javnem interesu. Vendar, kot je bilo že obrazloženo, javnega interesa stranski udeleženci v upravnem postopku niso legitimirani uveljavljati in varovati. Ocena obstoja javnega interesa za začetek in za nadaljevanje inšpekcijskega postopka je pridržana izključno inšpekcijskemu organu, ki postopek začne in tudi ustavi po uradni dolžnosti (28. člen ZIN).

40.Predmet presoje v izpodbijanem drugostopenjskem sklepu je bil torej ustrezno zamejen na dovoljenost tožničine pritožbe. Ker je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ pritožbo pravilno zavrgel in takšno odločitev ustrezno obrazložil, je ravnal pravilno, ko se ni vsebinsko opredeljeval do pritožbenih ugovorov, s katerimi je tožnica ob sklicevanju na svoj zasebni in na javni interes utemeljevala nezakonitost prvostopenjskega sklepa, ter dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagala. S tem povezani tožbeni očitki torej na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče dodaja, da iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa dovolj jasno izhaja, da se drugostopenjski organ zaradi odločitve o zavrženju pritožbe v vsebinsko obravnavanje le-te ni spuščal in da je tako njegove navedbe, ki se navezujejo na neizvedbo zaslišanja s strani tožnice predlaganih prič, razumeti zgolj kot tožnici podano pojasnilo.

41.Glede na izid postopka tožnica do povrnitve s pritožbo povezanih stroškov in upravne takse ni upravičena (prim. določbe 113. in 114. člena ZUP ter prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnih taksah, ZUT). V vprašanje, ali bi organ njen zahtevek za povrnitev stroškov moral zavrniti ali ga je lahko zavrgel, se sodišče ni spuščalo, saj to za tožnico nima bistvenega vpliva. Pri tem sodišče izpostavlja, da tožnica v tožbi ni podala nobenih konkretiziranih ugovorov glede odločanja o stroških postopka in da tako tudi s tega vidika sodišče podlage za drugačno presojo in odločitev ni imelo.

42.Tožbo zoper izpodbijani drugostopenjski sklep je zato sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

43.Sodišče tako le še pripominja, da so iz obeh izpodbijanih sklepov razvidni tisti razlogi, ki so ključni za pravni položaj tožnice in njeno uveljavljanje pravnih sredstev. Glede na vse navedeno torej sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene očitke o kršitvah pravice iz 6. člena EKČP ter kršitvah pravic iz 2., 22., 23. in 25. člena Ustave, pri čemer ugotavlja, da so ti očitki v ostalem vsebinsko nekonkretizirani in se zato sodišče do njih niti ne more dalje opredeliti.

44.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Pod I. točko izreka je namreč ob presoji procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper izpodbijani prvostopenjski sklep moralo sprejeti procesno odločitev o zavrženju tožbe in o njej ni vsebinsko odločalo. V prvem odstavku 59. člena ZUS-1 pa je imelo tudi podlago za odločitev o tožbi zoper izpodbijani drugostopenjski sklep brez izvedbe glavne obravnave, ker tisto dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo tega sklepa, ni sporno, saj ni sporno, da je tožnica pritožbo vložila zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Poleg tega pa so vse stranke tega upravnega spora (tožnica, toženka in stranka z interesom) podale izrecno pisno izjavo, da se glavni obravnavi odpovedujejo (glej prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 25. člena ZUS-1C).

K III. točki izreka:

45.Odločitev o stroških tega postopka, kolikor se nanaša na tožnico in toženko, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

46.Povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, v konkretnem primeru torej stranka z interesom, pa ZUS-1 ne ureja. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, pa upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po povedanem sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom v tem upravnem sporu podala odgovor na tožbo, v katerem se je zavzemala za njeno zavrnitev, in nato še pisno soglasje za odločanje brez glavne obravnave. Ker s tem glede na predstavljeno vsebino vlog in obrazložitev sodišča ni prispevala k rešitvi tega upravnega spora, ji sodišče povrnitve uveljavljalnih stroškov glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni priznalo, kar pomeni, da tudi stranka z interesom sama trpi svoje stroške tega postopka.

Zveza: