Jedro

V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi volje glede na njen namen, t.j. začasni odvrnitvi upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vso) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je bila dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da pripozna dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi vojo izjavo, temveč, kako je izjava objektivno videti. Tudi, če gre slediti pritožbi, da se sporna listina (pa čeprav računi za opravljeno delo in dobavljen material v njej niso izrecno zajeti) nanaša na konkretno pravno razmerje in da se za pripoznavo dolga ne zahteva posebna oblika, ni dvoma, da po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točka 35 obrazložitve, zadnji stavek) zapisi na Listini z dne 13. 5. 2015 niso dovolj določ(e)ni in jasni, tako da objektivno niso videti kot izjava dolžnika, da pripozna dolg v določeni višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119905/2017 z dne 13. 12. 2017 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Iz točke II izreka izhaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženki) izvršilne stroške v znesku 491,98 EUR in stroške pravdnega postopka v znesku 2.930,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Ponovno poudarja, da sta se pravdni stranki 22. 5. 2015 sestali z namenom, da uskladita medsebojne odprte postavke oziroma ugotovita višino obveznosti toženke po računih, ki se nanašajo na dobavljeno opremo in izvedbo instalacij na objektih Čistilne naprave S. in F.. Na podlagi tega sestanka sta obveznost znižali na 26.488,10 EUR. Listino, ki je bila podlaga njunega usklajevanja (Zavrnitev opomina in izpiska odprtih postavk z dne 13. 5. 2015), sta podpisali, to pa pomeni, da je toženka v navedeni višini dolg do tožnice pripoznala.

Pritožnica z nasprotnimi zaključki izpodbijane sodbe ne soglaša. Ne drži, da zapis na listini z dne 13. 5. 2015 ni jasen in določ(e)n. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali, tako da se sporna listina nanaša na konkretno pravno razmerje. Za veljavnost pripoznave se ne zahteva posebna obličnost, za njeno veljavnost ni odločilno dejstvo, ali je listina zapisana računalniško ali lastnoročno, odločilno tudi ni, ali je zapis na listini od tožnice ali toženke. Navzven je bistvena objektivnost izjave. V tem kontekstu se sodišče prve stopnje o vseh okoliščin, ki so v zadevi odločilne, ni ustrezno izreklo.

Pritožnica je med postopkom utemeljila posamezne postavke na sporni listini, še zlasti v vlogi z dne 6. 3. 2019, svoje trditve pa je podkrepila s predlaganimi in izvedenimi dokazi. Glede na to ne drži, da obstoji dvom, ali so bila dela dejansko izvedena in oprema dobavljena in da sporočilnost izjave ne dosega zadostne jasnosti (točka 37 obrazložitve). Sodišče prve stopnje se do takšnih trditev tožnice ni opredelilo, pa čeprav je so za presojo jasnosti in določnosti pripoznave ključnega pomena. Okoliščine primera objektivno gledano tako ne vzbujajo dvoma, da je toženka svojo obveznost pripoznala, in to ne glede na to, da posamezni računi v listini niso zavedeni. Namen, ki sta ga pravdni stranki zasledovali, je bil prav v medsebojni uskladitvi višine dolga.

Pritožnica nasprotuje tudi zaključkom izpodbijane sodbe v zvezi s presojo, ali je bil A.P. pooblaščen za podpis sporne listine (točke 39, 40 in 41 obrazložitve) in poudarja, da sporna listina vsebuje izjavo o pripoznavi dolga.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 559. člena ZPP), zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na takšni dejanski podlagi pa sprejelo zmotno materialno pravno odločitev (364. in 349. člen člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo v njeno korist spremeni.

3. Toženka pritožbenim ugovorom nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem skrbnem preizkusu zadeve najprej ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena procesna kršitev.

7. Ne drži očitek pritožbe, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena. Glede na jasna teoretična stališča in stališča sodne prakse v zvezi z institutom pripoznave dolga (nanje se sklicuje že sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve), ni dvoma, da po pravilni razlagi izpodbijane sodbe (točka 36 obrazložitve) listina toženke z dne 13. 5. 2015 (Zavrnitev opomina in izpiska odprtih postavk, v nadaljevanju Listina z dne 13. 5. 2015), ki je bila predmet usklajevalnega sestanka dne 22. 5. 2015, z ročnimi zapisi in pripisi, podpisana s strani obeh pravdnih strank, (že) po objektivnih kriterijih ne ustreza institutu pripoznave dolga iz drugega odstavka 364. člena OZ1. Glede na zavzeto stališče izpodbijana sodba vsebuje povsem zadostne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti in ni podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je (glede na pravno naravo spora in trditveno ter dokazno podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki) tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, na takšni podlagi pa je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Sodišče druge stopnje z razlogi izpodbijane sodbe soglaša, glede na pritožbene ugovore pa še dodaja oziroma (ponovno) poudarja:

9. V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi volje glede na njen namen, t.j. začasni odvrnitvi upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vso) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je bila dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da pripozna dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi vojo izjavo, temveč, kako je izjava objektivno videti2. 10. Tudi, če gre slediti pritožbi, da se sporna listina (pa čeprav računi za opravljeno delo in dobavljen material v njej niso izrecno zajeti) nanaša na konkretno pravno razmerje in da se za pripoznavo dolga ne zahteva posebna oblika, ni dvoma, da po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točka 35 obrazložitve, zadnji stavek) zapisi na Listini z dne 13. 5. 2015 niso dovolj določ(e)ni in jasni, tako da objektivno niso videti kot izjava dolžnika, da pripozna dolg v določeni višini.

11. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (točka 33 obrazložitve), iz sporne listine sicer jasno izhaja višina dolga toženke na dan 13. 5. 2015 (38.706,46 EUR), ki naj bi bila potrditvah tožnice predmet usklajevanja, ovrednotena je tudi postavka nedokončana dela in nedobavljena oprema (15.522,00 EUR), vendar pa izjava dolžnika (toženke) oziroma njena sporočilnost, da pripozna dolg v višini 26.488,10 EUR, po pravilni presoji izpodbijane sodbe, upoštevajoč njene slabo vidne ročne zapise in pripise, odkljukane in prečrtane zneske na sporni listini, ni dovolj jasna in določna (točki 35 in 37 obrazložitve). Na njej tudi ni izračuna končne (usklajene) znižane višine dolga (26.488,10 EUR), kar bi moral biti interes upnika (točka 38 obrazložitve), tako da za pripoznavo dolga po pravilni presoji izpodbijane sodbe niso podani objektivni (navzven vidni) pogoji (točka 41 obrazložitve).

12. V tem kontekstu ni odveč pripomniti, da so zapisi in pripisi na L. z dne 13. 5. 2015 tožničini, slednja pa bi morala imeti interes (če njene trditve, da je šlo 22. 5. 2015 med sedanjima pravdnima strankama za „usklajevanje odprtih postavk“, držijo) zadostiti sporočilnosti izjave dolžnice (toženke).

13. Glede na navedeno so vsi nasprotni pritožbeni ugovori, da je zadoščeno zahtevi po jasnosti in določ(e)nosti izjave o pripoznavi dolga, neutemeljeni.

14. O vseh ostalih pritožbenih ugovorih se sodišču druge stopnje glede na zgoraj sprejeta stališča v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni bilo treba izrekati.

15. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Tudi toženka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve pritožbenega sodišča. Tako nastale stroške ni mogoče opredeliti za potrebne (155. člen ZPP).

1 Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr., da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. 2 Tako že v odločbah VS RS II Ips 1048/2008 z dne 25. 3. 2010 in VSL I Cp 681/2017 z dne 27. 9. 2017