Jedro

Tožnik je zahtevo za priznanje starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji vložil 24.10.2001, ko je bil star 45 let. Ker določba 1. odstavka 87. člena ZPol takrat ni več veljala, bi tožnik za priznanje pravice moral izpolnjevati starostni pogoj, določen v 404. členu ZPIZ-1, t. j. 49 let.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke št. P-6.512.904 z dne 4. 6. 2002 in za priznanje pravice do pokojnine po 404. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ugotovilo je, da je tožnik zahtevek za priznanje starostne pokojnine vložil 24.10.2001. Tožena stranka je pravilno zavrnila njegov zahtevek, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev, predpisanih s 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1). Ne glede na določbo 154. člena ZPIZ-1 in ne glede na določbo 87. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 - ZPol) bi moral dopolniti starost najmanj 49 let, tožnik pa je bil v letu 2001 star šele 45 let. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP" in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložil zahtevo za pokojnino dne 24.10.2001. Tožena stranka pa izpolnjevanja pogojev ni presojala na ta dan, temveč na podlagi novele ZPIZ-1C, ki je stopila v veljavo s 1.1.2002, torej tri mesece po vložitvi tožnikovega zahtevka. S tem je kršila načelo zakonitosti in retroaktivno uporabila zakon. Sodišči sta kot pravno podlago za odločitev upoštevali zakon, ki je veljal na dan vložitve tožbe, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo v škodo tožniku. Določba 404. člena ZPIZ-1 za konkretno zadevo tudi sploh ni relevantna. Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine po prvem odstavku 154. člena ZPIZ-1 in po Zakonu o policiji, katerega pogoje za pridobitev pokojnine je izpolnjeval. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka z ničemer ne utemelji in tudi iz revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, katero od kršitev utegne imeti v mislih. Jasno in obrazloženo navajanje revizijskih razlogov je stvar revidenta, ne pa ugibanja revizijskega sodišča. Pri materialno pravni presoji pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je za svojo odločitev ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev bistvene okoliščine niti niso sporne: kdaj je tožnik kot delavec MNZ oziroma Policije uveljavljal pravico do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji in kakšna je njegova starost. Tožnik uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava le, da tako tožena stranka kot sodišče nista uporabila zakona, ki bi ga morala uporabiti. Vendar so njegove navedbe zmotne in zato neutemeljene.

ZPol, ki je začel veljati 18.7.1998, je v prvem odstavku 87. člena omogočal delavcem policije pod določenimi pogoji upokojitev pod ugodnejšimi pogoji (kot je to veljalo po splošnih predpisih). Med temi blažjimi pogoji je bila tudi nižja upokojitvena starost: 45 let. S 1.1.2000 je začel veljati ZPIZ-1, ki je v osnovnem besedilu v 404. členu določil, kako se od dneva njegove uveljavitve dalje zvišuje minimalna starost in minimalna pokojninska doba za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne glede na določbe (tudi) ZPol. Taka določba je bila v zakon vnešena v drugi obravnavi z utemeljitvijo, da se odpravljajo možnosti izjemnega upokojevanja posameznih kategorij zavarovancev po posebnih predpisih. Zato so v ZPIZ-1 določeni minimalni pogoji, ki jih je možno določiti v posebnih zakonih, v prehodnih določbah pa je določen način postopnega višanja starostnih pogojev, ki so jih za posamezne kategorije zavarovancev določali posebni predpisi (zakoni), veljavni zanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (Poročevalec Državnega zbora št. 48/99).

Že iz zgoraj navedenega besedila je dovolj jasno razvidna povezanost te določbe z določbo 154. člena ZPIZ-1, ki je določala minimalne pogoje za upokojitev pod ugodnejšimi pogoji. Člen 404 je določil le prehodni čas oziroma postopno zviševanje teh pogojev od prej še ugodnejše določenih, na minimalne pogoje po 154. členu ZPIZ-1. Ne glede na to, je bilo z novelo v letu 2001 besedilo prvega odstavka 404. člena spremenjeno tako, da je bilo popolnoma jasno. Tudi iz obrazložitve te spremembe (Poročevalec Državnega zbora št. 90/2001) izhaja, da gre le za preoblikovanje besedila, da bi bilo bolj jasno, ne pa za spremembo določbe same ali njenega namena.

Z uveljavitvijo ZPIZ-1 so določbe prvega odstavka 87. člena ZPol, kolikor določajo starost in pokojninsko dobo za pridobitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, prenehale veljati. Od 1.1.2000 dalje veljajo pogoji, določeni v ZPIZ-1, določneje 154. in 404. člen. Tako razlago je nenazadnje sprejelo tudi Ustavno sodišče, ko je presojalo pobudo za presojo ustavnosti prvega odstavka 87. člena ZPol: pobudo je zavrglo, ker zakonska določba ne velja več (sklep Ustavnega sodišča U-I-219/06 z dne 13.4.2006).

Tožnik je zahtevo za priznanje starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji vložil 24.10.2001, ko je bil star 45 let. Ker določba prvega odstavka 87. člena ZPol takrat ni več veljala, bi za priznanje pravice moral izpolnjevati starostni pogoj, določen v 404. členu ZPIZ-1: 49 let. Ker tega pogoja ni izpolnjeval, je bil njegov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).