Jedro

Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.

Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker sta imela tožnika že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.

Obrazložitev izpodbijanega akta nima nobenega argumenta v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in prvega in drugega odstavka 15. člen ZMZ-1. Upoštevanje določb o spoštovanju največje koristi za otroka v povezavi s sodno prakso ESČP na podlagi pravice do zasebnosti oziroma telesne in duševne integritete, ki ni absolutno zavarovana pravica, tudi v Sloveniji pripelje do tega, da tožena stranka mora uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člen 17(1) Dublinske uredbe.

Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

V nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. št. 2142-1830/2023/13 (1221-11) z dne 17. 4. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka najprej odločila, da se upravni zadevi prosilcev za mednarodno zaščito, ki trdita da sta A. A. in B. B., združita v en postopek. V drugi in tretji točki izreka je odločeno, da se prošnji za priznanje mednarodne zaščite zavržeta in da Republika Slovenija ne bo obravnavala njunih prošenj, saj bosta predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi 604/2103 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da je prosilka dne 27. 9. 2022 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilka se v Republiki Sloveniji nahaja v spremstvu staršev ter mladoletne in polnoletne sestre. Po vloženi prošnji je dne 2. 1. 2023 v Republiki Sloveniji rodila sina z imenom B. B. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je v njegovem imenu vložila dne 11. 1. 2023. 3. Tožen stranka pravi, da so prosilki odvzeli prstne odtise in jih dne 27. 9. 2022 poslali v Centralno bazo EURODAC, od koder je organ isti dan dobil podatek, da je bila prosilka dne 19. 9. 2022 vnesena v Centralno bazo EURODAC kot prosilka za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Dne 27. 10. 2022 je organ v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Dne 10. 11. 2022 je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilke.

4. Prosilka je na osebnem razgovoru v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku in postopku sprejema v Hrvaški povedala, da je ta država negostoljubna. Prisilili so jih, da so zaprosili za mednarodno zaščito. Rekli so jim, da jih bodo vrnili v BiH, če ne bodo podali prošenj za mednarodno zaščito. Uradna oseba je nato prosilko opozorila, da bo na Hrvaško vrnjena v dublinskem postopku in naj se osredotoči na morebitne pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prosilka je odgovorila, da na Hrvaškem grdo ravnajo s temnopoltimi osebami. Uradna oseba je nato prosilko pozvala, naj pojasni, ali je imela v času, ko je bila v Republiki Hrvaški, težave s strani uradnih ali drugih oseb oziroma so z njo ravnali nečloveško oziroma poniževalno. Odgovorila je, da ne, a da so se do nje grdo obnašali, ker je temnopolta. Povedala je, da če želi nekdo v bolnišnico, ga ne sprejmejo in ga ne obravnavajo prednostno oziroma nujno. Njena mati je denimo želela k zdravniku, a je niso takoj sprejeli. Nadalje je pojasnila, da v Republiki Hrvaški niso gostoljubni do temnopoltih oseb, obravnavali so jo drugače kot druge. Z belopoltimi osebami so lepo ravnali. Povedala je, da ji je uspelo v Republiko Hrvaško vstopiti v prvem poskusu. Odpeljani so bili na policijsko postajo, kjer so čakali več ur. Rekli so jim, da imajo na izbiro, ali zaprosijo za mednarodno zaščito, ali pa gredo naprej. Izrazili so žejo, da bi šli naprej. Prav tako so jim rekli, da če ne bodo vložili prošnje za mednarodno zaščito, bodo morali nazaj v BiH. Želeli so naprej v Nemčijo. Dali so jim za podpisati neke papirje, za katere meni, da so bili napisani v hrvaškem jeziku. Na policijski postaji tolmača ni bilo. Prisoten je bil nekdo, ki je govoril angleško. Postopka ni kaj dosti razumela. Prijateljica iz Burundija ji je skušala pojasniti postopek. V Republiki Hrvaški je spala v neki veliki hiši, kjer bi bilo veliko ljudi, a je imela vsaka družina svojo sobo. Obroki so bili redni in hrane je bilo dovolj, a je bila drugačna kot v Sloveniji, ni bila okusna. V času bivanja v Republiki Hrvaški ni imela težav s strani uradnih ali drugih oseb, a tudi ni imela nobenega razgovora. Na vprašanje pooblaščenke je pojasnila, da je bila v Republiki Hrvaški le nekaj dni. Pooblaščenka jo je nato pozvala, naj podrobneje opiše, kako so z njimi ravnali, glede na to, da je navedla, da so z njimi ravnali grdo. Pojasnila je, da so se jim varnostniki smejali in dajali pripombe, medtem, ko so čakali na hrano. Razen tega ni bilo nobenega neprimernega vedenja. Glede mamine poškodbe kolena je povedala, da je najprej niso želeli sprejeti, k zdravniku ni šla, dali pa so ji neka zdravila. Sama hrvaškim oblastem ni povedala, da je noseča, z njimi sploh niso komunicirali. Ni bila deležna zdravniškega pregleda. V sobi jih je bilo pet, zato niso imeli dovolj prostora. Soba je bila ogrevana, umazana in prostor so morali čistiti. Na policijski postaji so čakali več ur, v tem času niso dobili hrane in pijače, razen piškotov in čokolade. Prosilka je dodala, da si želi ostati v Republiki Sloveniji.

5. Pooblaščenka prosilke je pristojnemu organu dne 22. 12. 2022 poslala zaprosilo, da z odločitvijo v predmetni zadevi do nadaljnjega počaka, saj je bila prosilka visoko noseča. Pristojni organ je zaprosilo upošteval. Pristojni organ je s strani pooblaščenca prosilke dne 6. 12. 2022 prejel dokument „informacije o stanju na Hrvaškem“. Pristojni organ je preučil vso zadevno dokumentacijo, vključno z vsemi informacijami, ki jih je v postopek predložil pooblaščenec. Pristojni organ najprej izpostavlja sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022 iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Bistvenega pomena je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je osema imela status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče nadalje izpostavlja, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti. To je tožnica utemeljevala zgolj z opisovanjem težav, ki se pravzaprav ne nanašajo na sam azilni postopek. Na osebnem razgovoru je jasno izjavila, da v azilnem domu ni imela težav z uradnimi osebami. Razgovora z uradnimi osebami niti ni imela. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je v azilnem domu počakala samo nekaj dni. Pristojni organ težko sledi navedbam prosilke in meni, da so te navedbe povsem subjektivne in v nobenem smislu ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku oziroma postopku sprejema v Republiki Hrvaški. Sklicuje se na pravilnik o izvajanju materialnih pogojev in njegov 20. člen Republike Hrvaške. V zvezi s prosilkinimi navedbami, da z materjo nista bili deležni ustrezne zdravstvene oskrbe, pristojni organ najprej izpostavlja, da se je prosilka z družino v azilnem domu v Republiki Hrvaški nahajala izredno malo časa, zgolj nekaj dni, kar je lahko razlog, da nista prejeli zdravstvene oskrbe, saj nanjo nista počakali. Poleg tega je prosilka povedala, da sama pristojnih ni opozorila, da je noseča, njena mati pa je dejansko prejela zdravila. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja določbe pravilnika o izvajanju materialnih pogojev (9. člen) ter 52. člen „_Zakona o međunarodnoj i privremeni zaštiti_“, navaja tudi 57. člen tega zakona.

6.Prosilka je na osebnem razgovoru povedala, da naj bi se jim varnostniki v jedilnici azilnega doma smejali in dajali pripombe. Pristojni organ izpostavlja, da pri tem ni šlo za uradne osebe, saj z njimi niti ni imela stika. Kakorkoli je tovrstno obnašanje neprimerno, po mnenju pristojnega organa, ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Na tem mestu je potrebno omeniti, da prosilkino opisovanje ravnanja hrvaške policije, ne more biti razlog za sklepanje, da bodo prosilcema v primeru predaje kršene človekove pravice oziroma da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Jasno je namreč, da prosilka v azilnem postopku v Republiki Hrvaški ni imela težav. Ob predaji Republiki Hrvaški bodo prosilko in njenega otroka sprejeli predstavniki notranjega ministrstva Republike Hrvaške in ne predstavniki policije.

7. Prosilka je povedala, da v postopku s policijo ni bil prisoten tolmač. Pri sporazumevanju v angleškem jeziku so pomagali drugi prisotni. Pristojni organ ponovno izpostavlja, da bosta prosilca Republiki Hrvaški predana v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, v katerem je pravica do tolmača zagotovljena. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze _Asylum Information Database_ (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice, pri azilnih postopkih prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško. Prosilka je opisovala težave v policijskem postopku, ne pa v azilnem postopku.

8. Pristojni organ je proučil »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki jih je v postopek predložil pravni pooblaščenec prosilcev, in pojasnjuje, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo _Amnesty_ _International_ za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila. Pristojni organ izpostavlja, da je bil prosilki dostop do azilnega postopka v Republiki Hrvaški omogočen, v Republiko Hrvaško pa ji je uspelo vstopiti v prvem poskusu. V zvezi z navedbami prosilke, da je bila na Hrvaškem prisiljena zaprositi za mednarodno zaščito in da je želela v Nemčijo, pristojni organ izpostavlja, da mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III. za to odgovorna.

9. V zvezi s tako imenovanimi »push-backi«, ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, pristojni organ pojasnjuje, da iz poročila AlDA (_Country Report:_ _Dublin_ _Croatia_1 z dne 22 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

10. Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA)2 izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

11. Na strani 7 odločbe se tožena stranka obširno sklicuje na članek, ki navaja, prakso v Švici, sodbo nizozemskega Okrožnega sodišča v Haagu. Pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

12. Pravi, da je pristojni organ od organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejel splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) oziroma v členu 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku. Pristojni organ je prosilca preko pooblaščenca seznanil s tem splošnim zagotovilom. Pooblaščenec je nato v komentarju na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško izjavil da meni, da je to zagotovilo brez dokazne vrednosti. Izpostavlja, da je po njegovem mnenju logično, da bo država zase trdila, da ravna skladno z zakoni in mednarodnimi akti.

13. Nadalje je pooblaščenec tožnic pojasnil, da iz informacij, ki jih je pristojnemu organu v predmetni zadevi že predložil, izhaja, da obstaja nevarnost kršitve 4 člena Listine o temeljnih pravicah in 3. člena ECHR. Kot navaja, dokazano ne drži navedba, da je na hrvaškem prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka, kar utemeljuje s posredovanimi informacijami, iz katerih izhaja, da policisti ignorirajo namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito in ljudi izženejo v BiH ali Srbijo. Vsekakor pa to ne drži v tem konkretnem primeru, saj je prosilki bil omogočen dostop do azilnega postopka, vložila je namreč prošnjo za mednarodno zaščito in če je verjeti njenim navedbam, naj bi to celo storila pod prisilo, da jo niso vrnili nazaj, kar pa samo kaže na to, da ne držijo navedbe in komentarji pooblaščenca, da policisti ignorirajo izrečene namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Pristojni organ ne more slediti navedbam pooblaščenca. Glede na javno dostopna poročila o stanju na Hrvaškem, zagotovo ni razloga za dvom v to splošno zagotovilo.

14. Pristojni organ je prosilca preko pooblaščenca seznanil z zgoraj omenjenimi pridobljenimi informacijami. Pooblaščenec je pristojnemu organu nato dne 12. 4. 2023 posredoval komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško in pristojnemu organu predložil izvleček Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja Hrvaški vladi po obisku na Hrvaškem med 10. in 14 8. 2020. Izvleček poročila se ne nanaša na azilni postopek, ampak na policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato pristojni organ izpostavlja, da navedeni vir v predmetni zadevi ni relevanten.

15. Pooblaščenec prosilcev je za informacije o obravnavi dublinskih povratnikov na Hrvaškem zaprosil Hrvaški pravni center. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Osebe, ki so v dublinskem postopku vrnjene na Hrvaško, so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Hrvaški pravni center novih informacij o situaciji na terenu nima. Kolikor jim je znano iz prejšnjih let, so bile osebe, ki so bile vrnjene v dublinskem postopku nameščene v sprejemne centre. Hrvaški pravni center v sprejemnih centrih ni prisoten skoraj tri leta, zato ne morejo potrditi, ali te informacije še vedno držijo.

16. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra torej ne izhaja, da bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pooblaščenec prosilke je poleg odgovora Hrvaškega pravnega centra pristojnemu organu posredoval še sodbi dveh nemških sodišč. Tožena stranka v odločbi povzema sodbo regionalnega upravne sodišča v Hannovru, vendar o pritožbi še ni bilo odločeno. Zato pristojni organ izpostavlja, da ta vir ne potrjuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Pooblaščenec prosilcev primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v BiH oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna.

17. Pooblaščenec je pristojnemu organu predložil tudi sodbo regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z 2. 9. 2022, ki jo tožena stranka povzema. Šlo je za osebo, ki je na Hrvaškem že zaprosila za mednarodno zaščito, in bi bila njena prošnja na Hrvaškem obravnavana kot ponovna, vlagatelj pa v roku 15 dni po vlogi ne bi imel zaščite pred kršitvami načela nevračanja. V zadevi prosilke gre za povsem druge okoliščine. Pristojni organ izpostavlja, da prosilka prošnje v Republiki Hrvaški še ni podala, zato se njena prošnja zagotovo ne bo obravnavala kot ponovna in ni mogoče sklepati, da bi bila ob čakanju na dovolitev ponovne prošnje kakorkoli izpostavljena morebitnim kršitvam načela nevračanja, ki so bile izpostavljene v sodbi regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu.

18. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave Poleg tega tudi iz poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito.

19. Pristojni organ tudi ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Pristojni organ šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

20. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali OZN. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in ESČP dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IU 1223/2022 s 16. 9. 2022., št. 1566/2022 s 24. 11. 2022 in št. IU 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta v konkretnem primeru prosilca ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem prosilcev in da nista izkazala razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji prosilcev, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Prosilca bosta Republiki Hrvaški predana skupaj z ostalimi družinskimi člani.

21. V tožbi tožeči stranki pravita, da same določbe in preambula Dublinske uredbe niso nikoli tako bile mišljene in zasnovane, da bi se osebo v tako hudi osebni stiski vračalo v prvo državo, kjer so bili tožnici kot nosečnici v rizični nosečnosti pod psihično prisilo3 odvzeti prstni odtisi, sploh v povezavi s temeljnim načelom humanitarnosti in sočutja. Tožnica v celoti stoji pri svoji jasni, iskreni, zelo artikulirani izpovedbi podani na osebnem razgovoru, v kateri je opisala svoje doživljanje dogajanja, tako na policiji kot v hrvaškem azilnem domu; počutila se je kot žrtev, v skrbi za svojega nerojenega otroka. Počutila se je slabo, manjvredno, ponižano zaradi odnosov varnostnikov in ostalih do nje ter članov njene družine (njene mame s poškodovanim kolenom, ki je rabila nujno zdravniško pomoč, niso hoteli odpeljati v bolnišnico, dali so le protibolečinsko zdravilo). Zdi se ji pravno nerelevantno dejstvo, če bi bil odnos uradne osebe hrvaškega migracijskega organa ustrezen, saj bi bila v isti nastanitvi, ki glede na že njej doživete nastanitvene pogoje (nečistoča, neprimerna prehrana, neprimerna zdravstvena oskrba, sploh pa poniževalen odnos zaposlenih glede barve kože) zanjo in za njenega trimesečnega sina, katerega doji, ni ustrezen. Tm je doživela neznosno stisko in sama misel ob vrnitvi nazaj jo travmatizira in se boji posledično za zdravje svojega sina.

22. Tožnica naslovnemu sodišču predlaga izvedbo dokaza za njeno zaslišanje, da podrobneje pojasni njeno videnje tako same obravnave hrvaških varnostnih organov kot njeno videnje bivalnih razmer v hrvaškem azilnem domu. Tovrstnega nespoštljivega in ponižujočega odnosa sploh ni vajena; vzgojena je, da se morajo ljudje medsebojno spoštovati in ne sprejema nobene oblike kakršnegakoli nasilja.

23. Pravi, da tudi ni bila obveščena o vseh pravicah in informacijah, kot to določa prvi odstavek 4. člena Dublinske uredbe. Je pa kljub temu dne 22. 12. 2022 samoiniciativno poslala toženki zaprosilo, da z odločitvijo v predmetni zadevi počaka do nadaljnjega, ker je bila tožnica takrat že v visoki nosečnosti, kar je toženka tudi upoštevala, vendar ne za dolgo, saj je tožnici že dne 17. 4. 2023 izdala izpodbijani sklep. Sicer je v hrvaškem azilnem domu niso fizično maltretirali in pretepali, vendar so jo obravnavali diskriminatorno v primerjavi z drugimi prosilci zgolj zato, ker je druge barve kože. Varnostniki so se njej in ostalim temnopoltim posmehovali in z njimi poniževalno ravnali. Tožnica je tudi poudarila na razgovoru, da želi ostati v Sloveniji, saj se boji vrniti na Hrvaško, ker je noseča, pri čemer je tudi jokala.

24. Pravi, da toženka v izpodbijanem sklepu formalistično ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Tožnica ne razume, kaj in sploh, zakaj bi se ji kot nosečnici, ki spada dejansko v izjemno rizično skupino oseb, smelo kaj sploh hudega zgoditi, da bi bila deležna še mnogo bolj poniževalnega ravnanja in manjka osnovne oskrbe. Vztrajata pri predloženih informacijah, za katere menita, da so relevantne.

25. Nadalje tožnika uveljavljata, da tožena stranka ni podala nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnice, kot tudi njenega dojenčka, do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo niti ne poda dokaza, da je vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja izključena. Poleg tega so se v vmesnem času individualne okoliščine tožnice drastično spremenile, saj je dne 2. 1. 2023 rodila otroka. Odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške z dne 10.- 11. 2022, da je Republika Hrvaška v skladu z prvim odstavkom 13. člena dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito, pa je sedaj brezpredmeten in nerelevanten, saj se nanaša izključno na tožnico in ne tudi na njenega otroka. Tožena stranka bi namreč morala, pa ni, glede na tožničino spremenjeno zdravstveno stanje aktivno preveriti v državi sprejema, kako bo v Republiki Hrvaški tudi z vidika zdravstvenih težav tožnice obravnavana tožnica. Z zdravstvenimi težavami tožnica poudarja to, da je še vedno doječa mati svojega še ne štirimesečnega dojenčka. Že samo dejstvo, da ji je bil vročen sklep o vrnitvi na Hrvaško, jo je spravil v hud stres in strah, kar ji že vpliva na dojenje na ta način, da opaža zmanjšano količino mleka.

26. Za povečanje količine mleka pa je predvsem pomembno, da se otrok pogosto in učinkovito doji. Vsekakor se mora mama izogibati kakršnimkoli stresorjem, pri čemer pa je tožnica že sedaj v hudem stresu samo ob misli, da bo vrnjena, skupaj z dojenčkom, nazaj na Hrvaško, o čemer bo izpovedala tožnica sama na zaslišanju pred naslovnim sodiščem, kamor bo prišla skupaj z dojenčkom (tožnikom). V Sloveniji je celo slovenska delovnopravna zakonodaja zaščitila matere, ki dojijo, v 115. členu ZDR-1. Vedno je namreč potrebno, tudi v postopkih mednarodne zaščite, paziti na najvišjo korist otroka, saj spada otrok, sploh pa še dojenček v starosti štirih mesecev, v posebno ranljivo skupino. Iz navedenega sledi, da bi morala toženka pridobiti posebna zagotovila za specifičen tožničin (kot tudi toženčev) primer, vendar tega ni naredila, s čimer je storila procesno kršitev.

27. Poleg tega dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tožnice še ne pomeni, da bo(sta) tožnica (in sedaj še tožnik) dejansko imela zagotovljen dostop do azilnega postopka, saj v primerih, ko Slovenija vrne migrante preko sporazuma o vračanju, so migranti prav tako uradno predani hrvaškim organom, pa so nato kljub temu nezakonito vrnjeni v BiH. Obstaja torej tudi verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško tožnica s svojim dojenčkom (tožnikom) postala žrtev nezakonitega vračanja v BiH in posledično podvržena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, saj iz številnih pričevanj izhaja, da so bili migranti po predaji s strani slovenske policije na Hrvaško nato takoj deportirani v BiH, pri tem pa še brutalno pretepeni. Zaključek tožene stranke, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, brez da bi se opredelila do splošno znanih javno dostopnih informacij o omejenem dostopu do azilnega postopka zaradi nezakonitih vračanj v BiH ter nasilja policije, je torej nepravilen.

28. Tožena stranka izhaja iz napačne materialno-pravne razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja tožnika Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Gre za istovrstno napako, ki iz tega napačnega izhodišča izvira, in na katero je naslovno sodišče toženko opozorilo že v sodbi I U 136/22-8, z dne 23. 3. 2022. Ponovno tožena stranka ni upoštevala upravno in ustavno-sodne prakse, ki je skladna z evropskim pravom, glede razlage t.i sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja. Poleg navedene sodbe bi namreč morala toženka upoštevati tudi sodbo naslovnega sodišča I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se tudi nanaša na uporabo Dublinske uredbe za Hrvaško in tudi odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.

29. Naslovno sodišče je že v sodbi v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (v razdelku D.2.) obširno razložilo in na splošno opredelilo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče v celoti potrdilo. Zato bi morala tožena stranka tudi v tej zadevi slediti temu načelu, saj gre za povsem primerljivi zadevi, kot je že zgoraj navedena sodba naslovnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022. 30. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče izključiti vsakršne dejanske nevarnosti nečloveškega ravnanja, mora najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujke in tujca do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo, česar pa toženka v konkretnem primeru ni storila. V zvezi s Hrvaško je namreč splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka bi za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov uporabljenih v sodnih postopkih pred naslovnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 in na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil v zvezi z dostopom do azilnega ali postopkov po Direktivi o vračanju 2008/115. 31. Zato je v zvezi s postopki na Hrvaškem, dokler tožena stranka ne pridobi določenih zanesljivih informacij in dodatnih pojasnil, kako Hrvaška ravna s prosilci, ki so ji iz Slovenije predani na podlagi Dublinske uredbe, naslovno sodišče že odločilo, da ni nujno, da tožnik samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila. Ne glede na postopke vračanja po sporazumu o vračanju v zadevi I U 1686/2020 oziroma I Up 23/2021 - uradni postopki vračanja na podlagi bilateralne pogodbe med obema državama in na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 - sta slovenski sodišči vseeno ugotovili kršitev procesne dimenzije pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in kršitev pravice do dostopa do azilnega postopka.

32. Tudi v tem primeru tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po dublinski uredbi. To bi lahko bila zgolj predpostavka, vendar na predpostavki v danih okoliščinah v zvezi s Hrvaško varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne more temeljiti. Kajti tožnica je na osebnem razgovoru povedala, da so z njo v azilnem domu grdo in diskriminatorno ravnali zgolj zato, ker je temnopolta, njeni mami pa niso omogočili nujnega zdravljenja v bolnišnici. Vsekakor tožničine trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje, saj bi se lahko ponovno zgodilo enako oziroma še slabše, saj bi bil poleg nje izpostavljen takšnemu diskriminatornemu ravnanju tudi njen dojenček**.**

33. Toženka, ki dejansko razpolaga z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, mora preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici, česar pa toženka ni storila. Navaja še, da naj bi imel zdravnik v Azilnem domu Porin dvakrat tedensko po 2 uri sprejemno pisarno za tam nastanjene prosilce, iz česar jasno izhaja, da je takšna zdravstvena praksa minimalna in nezadostna glede na veliko število prosilcev. Tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, bi vsekakor morala pred odstranitvijo tožnikov poskrbeti oziroma pridobiti zanju ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila »vsakršen pomislek« o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se »_izključi vsakršna dejanska nevarnost_« nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnikov.

34. Tožena stranka ni upoštevala, da so procesne garancije dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah člen 6. in 8. Procesne direktive 2013/32/EU itd.) in da imajo te »pomanjkljivosti« po navedbah tožnice v upravnem postopku elemente nečloveškega ravnanja s tujci, ki so potencialni prosilci za azil. O novih in novih kršitvah Hrvaške napram potencialnim in tudi že prosilcem za azil, ter brutalnem ravnanju hrvaške policije govori tudi novejši internetni članek: [https://ecre.org/balkan-route-arrivals-to-eu-up-pushbacks-and-](https://ecre.org/balkan-route-arrivals-to-eu-up-pushbacks-and-violations-continue-ecthr-rulings-against-hungary-and-croatia/) [violations-continue-ecthr-rulings-against-hungary-and-croatia/](https://ecre.org/balkan-route-arrivals-to-eu-up-pushbacks-and-violations-continue-ecthr-rulings-against-hungary-and-croatia/), z dne 27.1.2023, z naslovom : »Balkanska pot: Prihodi v EU navzgor - zavračanje in kršitve se nadaljujejo, sodbe ESČP proti Madžarski in Hrvaški«. V opombi se tožnika sklicujeta tudi na internetni članek z naslovom: »Dokazi, da se prosilci za azil soočajo s kršitvami človekovih pravic na Hrvaškem, so zdaj nesporni, pravi nova študija«, z dne 21.7.2022: [https://www.nottingham.ac.uk/news/evidence-asylum-seekers-](https://www.nottingham.ac.uk/news/evidence-asylum-seekers-facing-human-rights-violations-croatia-now-incontestable-says-new-study) [facing-human-rights-violations-croatia-now-incontestable-says-new-study](https://www.nottingham.ac.uk/news/evidence-asylum-seekers-facing-human-rights-violations-croatia-now-incontestable-says-new-study). Govori o neodvisni raziskavi, ki je pokazala, da se vsak teden več sto prosilcev za azil sooči z ekstremnimi oblikami policijske brutalnosti, hrvaške oblasti pa jih prisilno izženejo iz EU ne da bi obravnavale njihove prošnje za azil. 35. Tožnika sta mnenja, da obstaja velika verjetnost, da v primeru vrnitve na Hrvaško, le ta njiju ne bi obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito; to predstavlja za njiju (tožnico sploh) nepojmljivo nevarnost, čeprav je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe to dolžna storiti vsaj za tožnico, za katero je v svojem odgovoru to odgovornost formalno sprejela. Seveda pa se matere ne sme obravnavati ločeno od njenega otroka, saj predstavljata družino, zaradi česar se nikakor ne sme le nje vrniti na Hrvaško.

36. Ker v skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, predlagata izdajo začasne odredbe. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bila izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožnika se glede tega v celoti sklicujeta na zgoraj navedeno tožbeno argumentacijo). V kolikor bi se to zgodilo, bi tožnikoma nastala težko popravljiva škoda (sodba I U 1807/2011 z dne 21. 10. 2011, odločba Ustavnega sodišča U-l-155/11-13 z dne 18. 12. 2013). Tožnika se nahajata v Republiki Sloveniji v spremstvu tožničinih staršev, mladoletne sestre in polnoletne sestre, sta izredno ranljivi osebi in jima bi primeru ločitve z njimi tudi bila kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz člena 8 EKČP. Tožnika z vidika 3. člena EKČP nimata očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. _arguable claim_), zato mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP. 37. Tožnika predlagata, da se izpodbijani sklep odpravi in da se ugodi zahtevi za začasno odredbo tako, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži. 38. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila sodni praksi naslovnega sodišča. Iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 namreč izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi pristojni organ razume stisko tožeče stranke v zvezi z ravnanjem policije, pri tem ne gre za sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. V zvezi s poniževalnim odnosom glede na barvo kože pristojni organ pritrjuje, da je kakršnokoli rasistično obnašanje ali zgolj namigovanje seveda povsem neprimerno in obsojanja vredno. Tožena stranka razume stisko, ki jo je v zvezi s tem doživljala tožeča stranka, a ti dogodki v nobenem smislu ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema.

39. Tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožeča stranka 27. 9. 2022 pred podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informirana o postopku mednarodne zaščite in dublinskem postopku, tako kot vsi prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar je potrdila tudi s podpisom priloženega obrazca. Tožena strankapriznava pomoto pri knjiženju upravne zadeve. Priloženi obrazec je bil namreč po pomoti vstavljen v upravni spis družinskih članov tožeče stranke, zato svetovalka za begunce, ki zastopa tožečo stranko, pri pripravi tožbe žal do njega ni imela dostopa. Tožena stranka se opravičuje za nastalo napako in obrazec prilaga k odgovoru na tožbo.

40. Večina informacij, ki jih je pooblaščenec predložil v postopek se nanašajo na t.i. _pushbacke_ in na policijski postopek, ki pa jepri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema povsem brezpredmeten. Tožena stranka se je do teh informacij opredelila že v izpodbijanem sklepu in pri ugotovitvah vztraja.

41. Tožena stranka pravi, da so določbe s področja delovnega prava v predmetni zadevi povsem brezpredmetne. Tožena stranka razume, da tožeča stranka kot doječa mati potrebuje nekoliko drugačno obravnavo, zato je v postopku tudi preverila, kakšna je oskrba prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Kot izhaja iz 20. člena pravilnika o izvajanju materialnih pogojev ima vsak prosilec, nastanjen v nastanitveni center pravico do treh obrokov dnevno. Isti člen v nadaljevanju določa, da se prosilcu s posebnimi zdravstvenimi težavami zagotovi poseben način prehrane, ki ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju in posebnim potrebam, na podlagi priporočila pristojnega zdravnika. Tožeči stranki bo tako po presoji zdravnika zagotovljen ustrezen način prehrane. Tožena stranka na tem mestu izpostavlja še določbe pravilnika o izvajanju materialnih pogojev (_Pravilnik o ostvariravanju materialnih uvjeta prihvata, broj: 511-01-152-82170/2015_), ki je bil sprejet na podlagi Hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti

42. Iz teh določb jasno izhaja, da je za zdravstveno oskrbo prosilcev za mednarodno zaščito poskrbljeno. Pravilnik v 9. členu določa, da prosilec po prihodu v sprejemni center najprej opravi higienski pregled, zatem pa se ga napoti na zdravniški pregled. Tudi na podlagi 52. člena _Zakona o međunarodnoj in prevremeni zaštiti_ imajo prosilci pravico do zdravstvenega varstva, ki je podrobneje predpisana v 57. členu. Kot izhaja iz dokumenta „Integracija u Hrvatskoj u praksi“, izdanega s strani Centra za mirovne študije v Zagrebu, ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave. Tožeča stranka zaradi vsega navedenega utemeljeno sklepa, da bosta tožeči stranki v Republiki Hrvaški zagotovo lahko prejeli ustrezno zdravstveno oskrbo, če jo bosta potrebovali.

43. Po temeljiti preučitvi vseh informacij, ki sta jih tožeči stranki preko pooblaščenca predložili v postopek je tožeča stranka povsem utemeljeno zaključila, da ni utemeljenega suma, da bi bil dostop tožečih strank do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kakorkoli oviran. Navedbe, da obstaja možnost, da bosta tožeči stranki ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljeni prisilnemu vračanju v BiH, so povsem neutemeljene. Pooblaščenec tožečih strank primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bil celo deportiran v BiH oziroma Srbijo, ni nikjer omenil, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Poleg tega iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

44. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan. Pristojni organ na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1223/2022 s 16. 9. 2022, št. 1566/2022 s 24. 11. 2022 in št. I U 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

45. Tožena stranka pojasnjuje, da načela medsebojnega zaupanja med državami članicami Evropske unije nikakor ni uporabila kot neizpodbitno domnevo. Ugotovila, je, da ni utemeljenega razloga za sum, da bosta tožeči stranki ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli ovirani pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljeni nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kar je obširno obrazložila v izpodbijanem sklepu in ugotovitve tudi podkrepila s številnimi zanesljivimi viri. Poleg tega je tožena stranka od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter je dobila pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

46. Tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bosta tožeči stranki ob vrnitvi v Republiko Hrvaško zagotovo obravnavani kot prosilca za mednarodno zaščito, v to ni nikakršnega dvoma. Iz javno dostopnih poročil je utemeljeno zaključila, da so dublinskim povratnikom osnovni pogoji sprejema zagotovljeni in pri tej ugotovitvi vztraja. Vsekakor ni možnosti, da bi bila v Republiko Hrvaško predana zgolj tožnica, brez njenega sina. Tožena stranka bo namreč sledila načelu zagotavljanja enotnosti družine.

47. Tožena stranka ostale tožbene navedbe prereka in naslovnemu sodišču predlaga, da se tožba ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrneta in potrdi izpodbijani sklep**.** Obrazložitev k prvi točki izreka:

48. Tožba je utemeljena.

49. Sodišče mora v izhodišču te sodbe najprej ugotoviti, da tožnika ne zatrjujeta in ne uveljavljata, da jima je bilo v času bivanja na Hrvaškem že poseženo v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (s strani hrvaških organov) in da jima je bila tam kršena ta pravica v smislu bivanjskih okoliščin, ki bi bile primerljive s standardom in merili nečloveškega ravnanja iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi _M.S.S. v. Belgium and Greece_.4 Tožnika sta slabe izkušnje, ki jih je tožnica doživela na Hrvaškem, povezala s strahom, da bi jima bilo poseženo v njuno pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje na Hrvaško v okoliščinah, ko sta ranljiva oba, tožnica, ker je mati z doječim otrokom, in tožnik, ki je bil v času izdaje izpodbijanega akta star 3 mesece in pol. 50. Zato so v prvem koraku ocene tveganja za obravnavani primer presoje zakonitosti izpodbijanega akta primarno oziroma najprej (ne pa izključno) relevantni standardi varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje prosilcev, pri kateremu so podane določene posebne potrebe zaradi specifične ranljivosti prosilke kot doječe matere trimesečnemu dojenčku in zaradi specifične ranljivosti prosilca, ki je novorojenček, v času izdaje izpodbijanega akta star tri mesece in pol, in bi njuna predaja morebiti lahko bistveno poslabšala njuno psiho-fizično oziroma zdravstveno stanje_.5_

51. Vendar pa je to okoliščino treba (v drugem koraku ocene tveganja) obravnavati tudi v povezavi z določenimi pomanjkljivostmi v vodenju azilnih postopkov in sprejema prosilcev na Hrvaškem v smislu učinkovitega dostopa do azilnega postopka, ki pa bi toženi stranki morale biti znane glede na splošno znane informacije o stanju na Hrvaškem v daljšem časovnem razdobju, in ki jih je tožena stranka na nek način tudi upoštevala v dokazni oceni. V obeh primerih, ko gre za situacijo zatrjevanega strahu pred nečloveškim ravnanjem zaradi specifičnih ranljivosti in posebnih potreb, in ko gre za situacijo, ko so morda prisotne tudi bolj splošne oziroma sistemske pomanjkljivosti glede učinkovitega dostopa do azilnega postopka in sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, pa je treba upoštevati načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz 2. člena Pogodbe o EU (PEU)6 oziroma iz določila člena 4(3) PEU7 tako v povezavi z določbo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe, kot tudi v povezavi z določbo člena 17(1) Dublinske uredbe.8

52. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je torej prvo ključno vprašanje (prvi korak v oceni tveganja) v tem, koliko je tožena stranka že bila seznanjena z ranljivostjo in posebnimi potrebami obeh tožnikov pred izdajo izpodbijane odločbe. To vprašanje je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta zelo pomembno zaradi zakonske obveznosti po čim bolj zgodnjem prepoznavanju (ranljivih) prosilcev s posebnimi potrebami. Brez dvoma je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da je tožnica nosečnica, že dne 27. 9. 2022 in sicer ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj je v rubriko pod točko 34 zapisnika o podaji prošnje navedla, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami, ker je prosilka noseča. Dne 1. 12. 2022 je prosilka tekom osebnega razgovora oziroma na koncu tega razgovora povedala, da jo skrbi glede nosečnosti in glede tega, kje bo rodil; uradna oseba je zabeležila, da je bila tožnica prestrašena in da je jokala. En mesec kasneje je tožnica rodila sina, 9 dni kasneje je zanj podala prošnjo za mednarodno zaščito, na kateri je pod rubriko 34 navedeno: _„ranljiva oseba s posebnimi potrebami - mladoletnik._“9 Dobre tri mesece po rojstvu je tožnica prejela izpodbijani sklep, da bo predana nazaj na Hrvaško in pred izdajo izpodbijanega akta tožena stranka po podatkih v spisu ni s tožnico opravila nobenega posebnega razgovora glede njunih posebnih potreb in zagotovil glede ustreznega sprejema za njo in njenega sina v kontekstu predaje Hrvaški.

53. Ravno nesporno izkazana ranljivost obeh tožnikov in njune posebne potrebe pa je oziroma bi moralo aktivirati obveznost uradne osebe, ki opravlja osebni razgovor s prosilko, da upošteva določbo prvega odstavka 13. člena ZMZ-1, česar pa se tožena stranka v konkretnem primeru ni držala, čeprav je to ključno za prakso zgodnjega identificiranja (ranljivih) oseb s posebnimi potrebami zaradi njihove varne predaje in nastanitve na Hrvaškem. Po določbi prvega odstavka tega člena se v okviru pregleda iz četrtega odstavka 42. člena tega zakona oceni, ali gre za prosilca s posebnimi potrebami glede sprejema oziroma prosilca, ki potrebuje posebna jamstva v postopku, ter se oceni narava teh potreb. Posebne potrebe iz prejšnjega odstavka se lahko ugotovijo tudi kadar koli pozneje v postopku mednarodne zaščite.10 Po določbi prvega odstavka 14. člena ZMZ-1 se prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema prilagodijo materialni pogoji sprejema, zdravstveno in psihološko svetovanje ter nega, kar razumljivo velja tudi za predajo na podlagi Dublinske uredbe. Po stališču Sodišča EU v zadevi CIMADE splošna sistematika in namen pravil iz sekundarnega prava EU o sprejemu prosilcev za azil ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine EU o temeljnih pravicah, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo temu, da bi bil prosilec za azil izključen, „_čeprav le za začasno obdobje iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva_.“11

54. Zato bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega akta, ker je v pravno-formalnem smislu vedela za ranljivost obeh prosilcev in njune posebne potrebe oceniti, kaj njune posebne potrebe v praksi pomnijo z vidika predaje in morebitnega tveganja za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. Tega ni napravila. Njunih posebnih potreb v primeru predaje ni ocenila oziroma preverila drugače, kot da je citirala določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške z vidika pravice do zdravstvenega varstva.

55. Vendar to ni sporno, da ima Hrvaška obveznost zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo za ranljive prosilec, ki imajo posebne potrebe, saj to izhaja že iz same Direktive o sprejemu 2013/33/EU.12 Zato pa bi tožena stranka morala upoštevati nekatere informacije, ki jih je tožena stranka sicer pridobila sama in povzela v izpodbijanem aktu, in ki govorijo nasprotno, kar zagovarja tožena stranka v izpodbijanem aktu v te smislu, da ni dvoma, da bo za tožnika v primeru predaje poskrbljeno v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU. Tožena stranka je tako prišla do informacije, da za ranljive posameznike ni posebne obravnave ali posebnega postopka.13 da imajo dublinski povratniki v splošnem slabšo kvaliteto življenja v primerjavi z ostalimi prosilci;14 da so nacionalna sodišča razvila različne prakse glede na pogoje, s katerimi se soočajo povratniki in da so v tem okviru izdane tudi odločitve o odloženi predaji;15 da je Švicarski svet za begunce v projektu glede izvajanja Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško priporočil izogibanje predaji prosilcev in je poudaril pomen pridobivanja individualnih jamstev pri izvedbi predaje;16 da je švicarsko zvezno upravno sodišče ugotovilo tudi, da je podpora prosilcem s posebnimi potrebami sicer zakonsko predpisana, vendar pa je to sodišče ugotovilo tudi, da podpora tem osebam na splošno ni na voljo.17 Nenazadnje tudi Sodišče EU v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ pravi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje.18 Sodišče EU v isti sodbi navaja, kadar prosilec predloži določena zdravniška potrdila glede njegovega slabega zdravstvenega stanja, mora pristojni organ presoditi nevarnost za nastanek znatnih in nepopravljivih posledic za zdravstveno stanje v primeru predaje,19 pri čemer se mora za predajo odpraviti „_vsakršen resen pomislek_“.20

56. Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.

57. Šele po opravljeni takšni oceni bi tožena stranka lahko izdala akt o predaji ob morebitnem predhodnem individualnem zagotovilu in/ali preventivnih ukrepih, da bosta tožnika dejansko obravnavana po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU zaradi njunih posebnih potreb.21 Splošno zagotovilo, na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, ki datira na dan 6. 12. 2022, in je brez konkretnega podpisa ali žiga, nima zaznavne dokazne vrednosti, na kar je Upravno sodišče že večkrat opozorilo v sodni praksi. V tem odgovoru enote za dublinski postopek iz Hrvaške je namreč navedeno le, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s standardi EU in pravicami iz Listine EU o temeljnih pravicah, kar pa ne prispeva nič k zmanjševanju tveganja, da bi v primeru predaje tožnice in njenega sina prišlo do znatnega poslabšanja njunega psiho-fizičnega zdravja, saj je to zgolj vsebina načela medsebojnega zaupanja med državami članicami, kar pa je v predmetni zadevi sporno.

58. Argument, da gre pri uporabi predmetnega preveč pavšalnega zagotovila, ki niti ni zagotovilo v kontekstu prava o človekovih pravicah, za napako pri uporabi določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe, in ki ima tudi procesne implikacije, je tudi sodba ESČP v zadevi _Tarakhel v. Switzerland._ V tej zadevi je šlo za predajo družine z mladoletnimi otroci in tveganje z vidika 3. člena EKČP v primeru sprejema prosilcev v Italiji. ESČP je postavilo standard, da je potrebno zaradi posebne, to je „_ekstremne_“ ranljivosti otrok, četudi so v spremstvu obeh staršev,22 če se pojavi dvom o primernem sprejemu za družino z otroci, in ne glede na morebiten obstoj sistemskih pomanjkljivosti,23 da morajo biti garancije za ustrezno obravnavo posebej (ekstremno) ranljivih prosilcev zelo konkretne in individualizirane. Italijanska vlada je na obravnavi pred ESČP dne 12. 2. 2014 navedla, da bo prosilcem v okviru sistema SPRAR med drugim zagotovljena nastanitev oziroma pomoč pri iskanju nastanitve, prehrana, zdravstvena oskrba, pravna pomoč, dostop do socialnih storitev.24 Vendar tako posplošeno „zagotovilo“ ni zadoščalo, ker ni bilo konkretiziranih in zanesljivih podrobnosti o tem, da bodo sprejemni pogoji prilagojeni starosti otrok, potrebni zasebnosti in da bo družina ostala skupaj niti kje konkretno bodo nastanjeni.25

59. Ocena o posebnih potrebah ranljivih prosilcev ter preverjanje potrebe za pridobitev individualnega zagotovila za ustrezno obravnavo ob sprejemu mora biti narejena pred izdajo akta o predaji, in ni zadosti, da mora tožena stranka po določbi 32. člena Dublinske uredbe izmenjati oziroma posredovati zdravstvene podatke o telesnem in duševnem zdravju osebe pred izvedbo predaje pristojnim organom iz odgovorne države članice EU. Po interpretaciji Sodišča EU v zadevi _Ghezelbash_ ozka razlaga obsega pravnega sredstva iz člena 27(1) Dublinske uredbe ni dopustna,26 saj je zakonodajalec EU z Dublinsko uredbo 604/2013 v primerjavi s prej veljavno Dublinsko uredbo 343/2003 _„občutno povečal“_ postopkovna jamstva, ki so na voljo prosilcem za azil;27 v besedilu člena 27(1) Dublinske uredbe ni „_nobene omejitve glede trditev“_, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru pravnega sredstva,28 tako da ima _„prosilec zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper morebitno odločitev o predaji, sprejeto ob koncu postopka.“29_ Poleg tega je treba ob tem upoštevati, da Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. 9. 2003, spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 118/2014,30 zgolj služi za uporabo oziroma izvedbo Dublinske uredbe 2604/2013 in nima posebnih določb glede pravice do učinkovitega sodnega varstva prosilca za mednarodno zaščito.

60. Opisana obveznost, ki je tožena stranka ni izpolnila, zaradi česar je izpodbijani akt nezakonit, dobi dodatno težo ob upoštevanju napak tožene stranke tudi pri uporabi materialnega prava v zvezi s t.i. sistemskimi pomanjkljivostmi in na to vezanim dokaznim pravom. Tožena stranka je namreč nepravilno uporabila materialno pravo iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe. V izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo tožena stranka izhaja iz napačne materialno-pravne predpostavke oziroma razlage, da je merilo za odločitev, da se predaja prosilca Republiki Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema.31 Gre v bistvu za istovrstno napako oziroma za istovrstne napake, ki iz tega napačnega izhodišča izvirajo, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v številnih sodbah.32

61. Četudi je morda Sodišče EU šele v sodbi v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ iz februarja 2017_33_ izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,34 da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja.

62. Poleg že omenjene sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanašata na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala namreč tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

63. Veliki senat Sodišča je v zadevi _Jawo_ leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi _C.K. in drugi proti Sloveniji_, s tem, ko je izpeljal naslednje: „_Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C 411/10 in C 493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ 35_

64. Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.36 Zato obstoj oziroma ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne more biti pogoj za to, da lahko tožnika preprečita vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe oziroma da pred tem zavarujeta svoje pravice s tem, da tožena stranka pred izvedbo predaje pridobi dovolj konkretno zagotovilo, da bosta tožnika v primeru predaje Hrvaški sprejeta v azilni postopek in obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in da bo sprejem prilagojen za doječo mater z dojenčkom. Posledično to pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da je izpodbijano odločitev oprla na argumenta, da tožnika nista izkazala obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji z sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogla biti vrnjena na Hrvaško in da samo sistemske pomanjkljivosti lahko povzročijo nečloveško ali poniževalno ravnanje s prosilcem.

65. Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe pa seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale celo sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.37 Za razliko od načina izvrševanja načela zaupanja v pravo na področju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pri izvrševanju načela medsebojnega zaupanja na podlagi Dublinske uredbe ni potrebno, da bi nek organ EU predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe oziroma sama Dublinska uredba nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in na področju evropskega pripornega naloga velja ne samo načelo medsebojnega zaupanja, ampak tudi načelo medsebojnega priznavanja odločb med državami članicami EU. Izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje po omenjenem okvirnem sklepu se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. To pravilo ne velja za izvajanje medsebojnega zaupanja v primeru Dublinske uredbe, ki ima z razliko od omenjenega okvirnega sklepa tudi diskrecijsko klavzulo v 17. členu Dublinske uredbe, ki je okvirni sklep nima.

66. Napačna uporaba pojma „sistemske pomanjkljivosti“ v kombinaciji z dejstvom, da je imela tožena stranka pred izdajo izpodbijanega akta obveznost, ki je ni opravila, s tem ko ni opravila ocene posebnih potreb tožnikov glede njunih posebnih potreb, je razlog, da je treba izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. Ker je bila napaka narejena že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče ni sledilo predlogu tožečih strank za zaslišanje tožnice na glavni obravnavi. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta to ni bilo potrebno.

67. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti _„enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“_38 Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu _z „zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“_ 39

68. Vendar ne gre za »_neizpodbojno domnevo_«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.40 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „_ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“.__41_

69. Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, _„zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“_ in zato Slovenija ne sme _„niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“.__42_ Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.43

70. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »_najmanjša kršitev direktiv_« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.44 Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.45 Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;46 v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.47 Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„_zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../_ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „_including“_ (v angleščini),48 kar ustreza izrazu „_vključno“_, „_notamment_“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „_posebej_“, „_segnatamente_“ (v italijanščini) in _„osobito“_ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „_predvsem_“.49

71. Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak je, kot že rečeno, lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine EU o temeljnih pravicah), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.50

72. Najbolj pogosto je temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (_arguable claim_) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna51 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.52 Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.53

73. Ta pravni standard („_arguable claim“_) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „_razpolaga z elementi,“_ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.54 Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.55

74. Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,56 informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „_razpolaga“_ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.57 V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih _mutatis mutandis_ iz sodbe v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „_vsakršen pomislek“_ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU58 oziroma da se “_izključi vsakršna dejanska nevarnost“_ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.59 V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

75. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „_izključiti vsakršne dejanske nevarnosti_“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.60

76. Ker sta imela tožnika že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.

77. Poleg že navedenega ima izpodbijani akt še eno samostojno nezakonitost tako z vidika materialnega kot tudi procesnega prava, zaradi katere je bilo treba tožbi ugoditi in zaslišanje tožnice na glavni obravnavi ni bilo potrebno. Obrazložitev izpodbijanega akta namreč nima nobenega argumenta v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in prvega in drugega odstavka 15. člen ZMZ-1. Po prvem stavku prvega odstavka 15. člen ZMZ-1 je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov. Po določbi druge in tretje alineje drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 se pri ocenjevanju največje otrokove koristi ustrezno upoštevajo tudi dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja ter vprašanja glede njegove varnosti in zaščite. Obrazložitev upravnega akta v zvezi s predajo mladoletnika, ki je dojenček, z vidika načela največje koristi za otroka, je pomembna tudi iz razloga, ki ga potrjuje interpretacija Sodišča EU v zadevi L.G.61 Sodišče EU v tej zadevi namreč izpeljuje naslednje:

78. „_Res je Sodišče EU v točki 72 sodbe z dne 23. januarja 2019, M. A. in drugi (C 661/17), v bistvu presodilo, da člen 6(1) Uredbe Dublin III državi članici, ki na podlagi meril, opredeljenih v poglavju III te uredbe, ni odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne nalaga, naj upošteva največjo korist otroka in naj to prošnjo na podlagi člena 17(1) navedene uredbe obravnava sama._ _Vendar je treba ugotoviti, da iz te sodbe prav tako izhaja, da državi članici nič ne preprečuje, da obravnava tako prošnjo, ker je taka obravnava v največjo korist otroka._ _Sodišče je namreč v navedeni sodbi presodilo tudi, da je iz samega besedila člena 17(1) Uredbe Dublin III jasno razvidno, da ta določba, katere namen je ohraniti prerogative držav članic pri izvrševanju pravice do priznanja mednarodne zaščite s tem, da vsaki državi članici omogoča, da se na podlagi političnih, humanitarnih ali praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo sprejela obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, tudi če ni odgovorna na podlagi meril, opredeljenih v tej uredbi, odločitev o taki obravnavi prepušča njihovi diskreciji, pri čemer izvrševanje možnosti, ki jo predpisuje ta določba, poleg tega ni pogojena z nobenim posebnim pogojem. Zato mora zadevna država članica glede na obseg diskrecijske pravice, ki jo tako daje ta uredba, določiti okoliščine, v katerih želi uporabiti možnost iz tega člena 17(1), in se odločiti, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, za katero na podlagi meril, opredeljenih v navedeni uredbi, ni odgovorna__._ _V obravnavani zadevi pa je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da po mnenju predložitvenega sodišča določba nizozemskega civilnega zakonika, v skladu s katero je treba za še nerojenega otroka šteti, da je že rojen, kadar to narekuje njegova korist, zaradi posebnega pomena, ki ga ta določba pripisuje največji koristi otroka, nacionalnim organom zgolj iz tega razloga nalaga, naj obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila državljanka tretje države, ko je bila ta ob vložitvi te prošnje noseča, čeprav merila, določena v poglavju III Uredbe Dublin III, določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo._ _To sodišče tako meni, da ta določba nacionalnega prava nizozemskim organom nalaga, da v takih okoliščinah uporabijo možnost, ki jo ponuja diskrecijska klavzula iz člena 17(1) te uredbe._ _Vendar mora predložitveno sodišče preučiti, ali so v zadevi v glavni stvari pristojni nacionalni organi kršili nacionalno pravo s tem, da so zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, čeprav je bila ob vložitvi te prošnje noseča._ _Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zakonodaja države članice pristojnim nacionalnim organom nalaga, da zgolj zaradi največje koristi otroka obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila državljanka tretje države, ko je bila ta ob vložitvi prošnje noseča, čeprav merila iz členov od 7 do 15 te uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo._“62

79. To pomeni, da lahko upoštevanje določb o spoštovanju največje koristi za otroka iz prvega odstavka, druge in tretje alineje drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 ter prvega odstavka 56. člena Ustave63 v povezavi s sodno prakso ESČP na podlagi pravice do zasebnosti oziroma telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP oziroma 34. in 35. člena Ustave, ki ni absolutno zavarovana pravica, ampak zanjo velja določba tretjega odstavka 15. člena Ustave, tudi v Sloveniji pripelje do tega, da tožena stranka mora uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člen 17(1) Dublinske uredbe, če se bo to v ponovljenem postopku izkazalo za potrebno po tem, ko bo tožena stranka ravnala po navodili sodišča v tej sodbi. Ob tem je pomembno opozoriti, da je po stališču Sodišča EU diskrecijska pravica, ki jo priznava državam članicam člen 17(1) Dublinske uredbe, sestavni del sistema določitve odgovorne države članice, ki ga je izdelal zakonodajalec Unije.64

80. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala razčistiti tudi odnos pristojnega organa Republike Hrvaške glede sprejema tožnika, kajti tožena stranka je pozvala pristojni organ Hrvaške na sprejem zgolj tožnice in hrvaški organ je pristal zgolj na sprejem tožnice, ne pa tudi tožnika, čeprav je situacija, ko sta predana oba tožnika skupaj v dejanskem smislu bistveno drugačna.

81. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 13. člena ZMZ-1, četrti odstavek 42. člena ZMZ-1, drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe) ter odsotnosti obrazložitve glede varovanja največjih koristi za otroka iz prvega odstavka 56. člena Ustave, prvega odstavka 15. člena ZMZ-1 in druge in tretje alineje drugega odstavka 15. člena ZMZ-1 (kršitev določb 2., 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 3. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker zaslišanje tožnice ni bilo potrebno, ker se je sodišče oprlo na določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na neposredni učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz določbe člena 27 Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki je pravica prosilca oziroma osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) Dublinske uredbe in ne pravica pristojnega organa (v povezavi z razlago Sodišča EU določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU), saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa.65 Obrazložitev k drugi točki izreka:

82. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 83. Z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.66 z dne 30. 3. 2023 je v Sloveniji nastala nova pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnji za mednarodno zaščito zavržeta, ker bosta tožnika predana drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki.

84. V zadevi E.N., S.S., J.Y. Sodišče EU namreč prvič jasno izpelje,67 da namen določbe člen 27(3) Dublinske uredbe „_ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi._“68 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da „_lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi,“_ in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe_, pomeni „dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji.“69_ Sodišče EU nato nadaljuje, _č_e je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, „_ne obstaja več.70 K__er Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc“_.71

85. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve _Diouf_,72 bi bilo možno narediti sklep, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe namreč izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu oziroma drugemu tujcu in je ne daje pristojnemu organu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekovih pravic iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki pripadajo posameznikom in zasebnim pravnim osebam in ne državnim organom. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

86. „_Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C 180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C 194/19, EU:C:2021:270, točka 42).“_ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo „_uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije_“, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

87. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja _„za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu“_ in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.73

88. V Sloveniji pa je pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja „_varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti).“_ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ „_ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU.“74_

89. Zakonodajalec Republike Slovenije je namreč samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „_Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče_.“ Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

90. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

91. Vendar v zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je „_treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.“75_

92. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

93. Do te pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,76 ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,77 ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na v azilni zadevi _Torubarov._ Po stališču Sodišča EU v zadevi _Torubarov_ je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.78 V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

94. Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, sodba v prvi točki izreka pa postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

1 AIDA - Country Report: Dublin Croatia, last updated: 22. 4. 2022 Dublin - Asylum Information Database I European Council on Refugees and Exiles (asylumineurope.org) 2 https://reliefweb.int/reportworid/euaa-asvlum-report-2022-annual-report-situation-asylum-european-union 3 Psihično so tožnico ter ostale člane njene družine maltretirali policisti, ko so prečkali mejo med BiH in Hrvaško, saj so jih pustili čakati na policijski postaji več ur, nato pa so jih prisilili, da so brez tolmača za francoski jezik, katerega edinega tožnica razume, podpisali neke dokumente. Delno jim je prevajala dogajanje neka oseba, ki je govorila angleško in francosko tako, da je tožnica zgolj približno razumela, za kaj sploh gre. Dejali so jim, da v kolikor ne bodo takoj takrat na policijski postaji vložili prošnje za mednarodno pomoč, da jih bodo vrnili nazaj v BIiH. Tako je tožnica podpisala tak dokument, za katerega sploh ni točno vedela, kaj pomeni in pod prisilo iz razloga, da je ne bi vrnili nazaj v BiH, čeprav je uradnim osebam-policistom jasno dala vedeti, da na Hrvaškem noče zaprositi za mednarodno zaščito.

4App. no. 30696/09, odst. 254, 263 v zvezi z odstavkom 219. Sodišče EU je ta pristop oziroma standarde nečloveškega ravnanja v primeru uporabe Dublinske uredbe implicitno sprejelo in prevzelo v sodbi v zadevi N.S. in M.E (C-411/10 in C-493/10, 21.12.2011).

5Glej _mutatis mutandis_: C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 66. 6Pravo Unije temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava Unije, s katerim se te vrednote izvajajo (Jawo, C-163/17, odst. 80).

7Po tem določilu se EU in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (glej: X Y, C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 48).

8Po tej določbi z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

9Po določbi 22. točke 2. člena ZMZ-1 mladoletnik, nosečnica, starš samohranilec z mladoletnim otrokom, spadajo med ranljive osebe s posebnimi potrebami.

10Glej drugi odstavek 13. člena ZMZ-1 in člen 22 Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

11C-179/11, 27. 12. 2012, odst. 56. 12Države članice imajo po določbi člena 17(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU obveznost, da zagotovijo, da materialni pogoji za sprejem varujejo njihovo fizično in duševno zdravje. Po določbi člena 19 Direktive o sprejemu 2013/33/EU države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni. Države članice zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, kadar je potrebno.

13Podatkovna zbirka informacij o azilu (AIDA) – Poročilo o državi: Dublinska uredba, Hrvaška 22. 4. 2022, zadnji stavek v tretjem odstavku.

14Ibid. zadnji stavek v petem odstavku.

15Ibid. prvi stavek v petem odstavku.

16Poročilo Agencije EU za azil za leto 2022, 28. 6. 2022, prvi odstavek.

17Ibid. drugi odstavek.

18C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 73. 19Ibid. odst. 75. 20Ibid. odst. 76. 21To seveda ne izključuje situacije, da je treba včasih oceno posebnih potreb napraviti (tudi ali pa samo) po izdaji sklepa o zavrženju prošnje, ker je odgovorna druga država članica, če se okoliščine posebnega stanja in potreb pojavilo šele po izdaji takšnega sklepa (glej: C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 77-85).

22Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, odst. 119. 23Ibid. odst. 104. Dokazni standard za tveganje za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja po stališču ESČP namreč ni obstoj sistemskih pomanjkljivosti v drugi državi članici, ampak obstoj utemeljene podlage za oceno, da bi prosilec bil soočen z realnim tveganjem za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje drugi državi članici EU (ibid. para. 104).

24Ibid. odst. 86. 25Ibid. odst. 119-122. 26C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 53 27Ibid. odst. 57. 28Ibid. odst. 36. 29Ibid. odst. 51. 30Uradni list EU, L 22/3, 5. 9. 2003, Uradni list EU, L 39/1, 8. 2. 2014. 31Na primer: drugi odstavek na strani 4, prvi, drugi in tretji odstavek na strani 5, drugi odstavek na strani 6, drugi odstavek na strani 9, zadnji odstavek na strani 10 in prvi odstavek na strani 11 izpodbijanega akta.

32Glej na primer: I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022. 33C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93. 34Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014, odst. 104. 35Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87. 36Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94. 37To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji.

38Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80. 39N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29. 40N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105. 41Mutatis mutandis: Jawo_,_ C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88. 42Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84. 43Glej _mutatis mutandis_: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, _La vie apr__è__s l__'__avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review,_ 54, str. 807-808, str. 815. 44N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85. 45Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 46Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 47Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27. 48XXXX, C-483/20, odst. 27. 49Ibid. odst. 27. 50Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54; mutatis mutandis: LM, C-216/18 PPu, 25. 7. 2018,, odst. 60; X Y, C-562/21 Oou and C563/21 Ppu, 22. 2. 2022, odst. 72. 51Glej na primer _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 52Glej na primer: _L.M. and others v. Russia_, odst. 100; _M.A. and others v. Lithuania_, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary,_ 21. 11. 2019, odst. 136. 53C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43. 54_Mutatis mutandis_: Aranyosi, Cãldãraru_,_ C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88. 55Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90. 56F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66. 57Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru_,_ C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95. 58C.K. in ostali proti Slovniji, C-578/16 PPU, odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard _„resnega pomisleka“_. 59Ibid. odst. 84. 60Glej _mutatis mutandis:_ Aranyosi, Caldararu_,_ C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 61Gre za potrjevanje stališča, ki izhaja že iz odstavka 88 iz sodbe Sodišča EU v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, kjer Sodišče EU pravi, da navedene določbe člena 17(1) Dublinske uredbe ob upoštevanju člena 4 Listine „_v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari“,_ ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo. Položaj kakršen je bil v postopku v glavni stvari v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji,_ v fazi, ko je odločalo Sodišče EU_,_ je bil namreč tak, da pristojni organ Republike Slovenije še ni sprejel nobenih preventivnih ukrepov in zato diskrecija v okoliščinah danega primera še ni mogla prerasti v obveznost. 62L.G., C-745/21, 16. 2. 2023, odst. 49-54; glej tudi in primerjaj z zadevo: A.S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015. 63Po tej določbi otroci uživajo posebno varstvo in skrb.

64

65Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56. 66C-556/21.

67V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU že v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: „_S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih._ _V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava.“_ 68C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27. 69Ibid. odst. 28. 70Ibid. odst. 29. 71Ibid. odst. 30. 72Po sodbi Sodišča EU v zadevi _Diouf_ načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja „_posamezniku_“ pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

73C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. Ob tem je za razumevanje, komu gre pravica do pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe ali po nacionalnem pravu, pomembno, da je začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu, mogoče sprejeti le, če je bila izvršitev odločitve o predaji odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu (ibid.odst. 34).

74LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36. 75JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39. 76 _Simmenthal,_ 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; _RS,_ C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53. 77_N. S. in M. E._ (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9. 78_Torubarov,_ C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (_FMS,_ C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; _Minister For Justice and Equality,_ C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: _Randstad Italia SpA,_ C-497/20, odst. 54, 79.