Jedro

Sicer je sprejemanje dokazne presoje res vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe, med drugim predvsem v 219. do 276. členu ZPP. Toda pri izbiri in določanju dokazne vrednosti posameznih dokazil sodišča v sistemu proste presoje dokazov niso vezana na kakšna procesna pravila, kot jih razume revident. Bistveno pri tem je, da so bili vsi uporabljeni dokazi izpeljani po pravilih zakona (o pravdnem postopku) in da sta te dokaze sodišči druge in prve stopnje presodili po načelu proste presoje dokazov v smislu 8. člena ZPP. Pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, katerega preizkus revizija z obravnavanimi revizijskimi izvajanji očitno poskuša doseči, pa ni v dovoljeni presoji revizijskega sodišča (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 3.900 DEM z zamudnimi obrestmi od 1.11.1994 dalje do plačila v višini kot obrestujejo poslovne banke devizne vloge v DEM na vpogled, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi stroške postopka 76.500,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Revident meni, da sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da sta prekoračili zakonito pooblastilo o prosti presoji dokazov. Priče so lahko izpovedovale le o posrednih dejstvih, kar pa ne more zadostovati. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 221.a člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje tudi ni odgovorila na večino pritožbenih navedb in trditev.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni utemeljen revizijski očitek, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o večini pritožbenih navedb in trditev, ki pomeni vsebinsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V nasprotju z revizijskimi trditvami izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, da je to ocenilo vsa v pritožbi vsebovana pomembna izvajanja in nanje vsebinsko izčrpno odgovorilo. Ni razumljiva revizijska trditev, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 221.a člena ZPP, s čimer se dejansko posega v dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje (7. in 8. člen ZPP). Sicer je sprejemanje dokazne presoje res vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe, med drugim predvsem v 219. do 276. členu ZPP. Toda pri izbiri in določanju dokazne vrednosti posameznih dokazil sodišča v sistemu proste presoje dokazov niso vezana na kakšna procesna pravila, kot jih razume revident. Bistveno pri tem je, da so bili vsi uporabljeni dokazi izpeljani po pravilih zakona (o pravdnem postopku) in da sta te dokaze sodišči druge in prve stopnje presodili po načelu proste presoje dokazov v smislu 8. člena ZPP. Pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, katerega preizkus revizija z obravnavanimi revizijskimi izvajanji očitno poskuša doseči, pa ni v dovoljeni presoji revizijskega sodišča (tretji odstavek 385. člena ZPP). Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato zaključuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tem primeru ni podan.

Materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje je bila po oceni revizijskega sodišča pravilna, ker temelji na vseh ugotovljenih odločilnih okoliščinah spora. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožnica dokazala, da je njena prednica posodila tožencu 3.900 DEM in da toženec kot posojilojemalec posojila kljub opominom ni vrnil. Glede na take ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo posojilo (člen 557 do 566), ko sta odločili, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost posojenih 3.900 DEM. Revizija toženca glede na povedano ni utemeljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).