Jedro

Ustanovitelj javnega podjetja na podlagi 27. čl. ZJGS imenuje kakorkoli poimenovan ali sestavljen poslovodni organ podjetja in ne zgolj "direktorja".

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sklepa zavzelo stališče, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in da je tožeča stranka svojo terjatev na ugotovitev ničnosti sklepa, s katerim je Vlada RS dne 15.6.2000 odpoklicala P.T. in imenovala M.P. kot predsednika uprave tožene stranke, izkazala kot verjetno. Vendar pa tožeča stranka ni izkazala nastanka nenadomestljive škode. Del predlagane odredbe bi pomenil poseg v odločanje registrskega sodišča, predlog za izdajo začasne odredbe pa je deloma tudi identičen s tožbenim zahtevkom. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnik se ne strinja s stališčem, po katerem bi identičnost predlagane začasne odredbe s tožbenim zahtevkom preprečevala njeno izdajo. Sklep z dne 15.6.2000 pomeni takšno kršitev zakonov, da že sam po sebi lahko povzroči nenadomestljivo škodo. Neizdaja predlagane začasne odredbe pomeni tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva v smislu 23.čl. Ustave RS. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkušalo v okviru razlogov, navedenih v pritožbi, po uradni dolžnosti pa tudi glede pravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot so opredeljene v 2.odst. 350.čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ). V tem okviru je treba ugotoviti, da sama odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga ni napačna. Materialnopravno napačen pa je pomemben del razlogovanja, s katerim je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo. Ob pravilni materialnopravni presoji okoliščin, na podlagi katerih se je odločalo o verjetnosti tožnikove terjatve, se ta terjatev po oceni pritožbenega sodišča namreč ne pokaže kot verjetna. Glede na predpostavke za izdajo začasne odredbe iz 272.čl. ZIZ je že to dovolj za zavrnitev predloga. Drugostopno sodišče bo zato v tej obrazložitvi podalo razlogovanje le o verjetnosti terjatve tožeče stranke in bo argumentacija o nadaljnjih pogojih za izdajo začasne odredbe po 272.čl. ZIZ izpuščena. Ključni del razlogov, ki so sodišče prve stopnje vodili do zaključka o verjetnosti tožnikove terjatve, zadeva pravno presojo 27. in 28.čl. Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur.list RS št. 32/93 - v nadaljevanju "ZJGS"). Tožena stranka je javno podjetje, organizirano kot d.d. z vložki zasebnega kapitala. Njen poslovodni organ je petčlanska uprava. Določba 2.odst. 27.čl. ZJGS, po kateri direktorja javnega podjetja imenuje in razrešuje ustanovitelj, se po stališču prvostopnega sodišča nanaša le na imenovanje in razreševanje direktorja javnega podjetja, ne pa tudi uprave. Ker gre pri imenovanju in razreševanju uprave javnega podjetja za vprašanje, ki v ZJGS ni urejeno, se po mnenju sodišča prve stopnje zanj po 28.čl. ZJGS uporablja Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 30/93 - v nadaljevanju "ZGD"). To pa pomeni, da je za imenovanje uprave tožene stranke po 250.čl. ZGD pristojen nadzorni svet in ne Vlada RS kot ustanovitelj. Predsednik uprave tožene stranke naj bi bil torej imenovan s strani organa, ki za to po zakonu ni bil pristojen. Zato je sklep z dne 15.6.2000 ničen. Ker se za imenovanje uprave tožene stranke ne uporablja 27.čl. ZJGS, temveč ZGD, tudi določba 4.odst. 27.čl. ZJGS, po kateri spore v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo direktorja rešuje sodišče, pristojno za upravne spore, za predmetni spor ne velja. Vsa ta stališča so napačna. Izraza "direktor" iz 27.čl. ZJGS namreč ni mogoče razlagati gramatikalno. Določba se po oceni sodišča druge stopnje ne nanaša le na osebo, ki jo statut javnega podjetja (točno) tako imenuje. Ob pravilni razlagi 27.čl. ZJGS se določba pokaže kot takšna, da določa pravni režim imenovanja oz. razreševanja vsakega subjekta, ki v javnem podjetju vodi posle in zastopa družbo. Kadar je poslovodni organ javnega podjetja ali gospodarske družbe enooseben, ni nobene ovire za njegovo poimenovanje kot direktorja, ravnatelja, upravnika ali česa podobnega. Stališče, po katerem bi zgolj tovrstne vsebinsko nepomembne variacije glede poimenovanja poslovodnega organa dajale različen pravni režim njegovega imenovanja oz. razrešitve, pritožbeno sodišče zavrača. Ne drži torej, da je pravni režim iz 27.čl. ZJGS izključen takrat in zaradi tega, ker poslovodni organ ni poimenovan "direktor". Drugostopno sodišče je mnenja, da pravni režim iz 27.čl. ZJGS ne more biti izključen niti zato, ker je poslovodni organ tožene stranke poimenovan "uprava". Tudi opredelitev tega pojma v 246.čl. ZGD ne pomeni, da ima d.d. lahko zgolj (točno) tako poimenovani poslovodni organ, ampak zakonski izraz zajema vse (kakorkoli poimenovane in sestavljene) organe, ki vodijo posle in zastopajo delniško družbo. To jasno sledi iz 2.odst. 246.čl. ZGD, ki ob določbi o tem, da ima uprava lahko enega ali več članov, v oklepaju doda izraz "direktorji". Tudi poslovodni organ d.d. zato ni nujno poimenovan kot "uprava", temveč je celo po izrecni določbi zakona lahko med drugim tudi "direktor". Poslovodstvo, poimenovano "uprava", torej ni opredelilni moment delniške družbe po ZGD. Čeprav je tožena stranka svoj poslovodni organ poimenovala tako, s tem ni povzročila v svojem statusu ničesar, kar bi bilo imanentno (zgolj) delniški družbi po ZGD in kar bi izključevalo uporabo 27.čl. ZJGS. Po 25.čl. ZJGS se javno podjetje lahko ustanovi tudi kot podjetje z vložki zasebnega kapitala. Ovir za to, da se ti vložki izrazijo v obliki organiziranja javnega podjetja kot delniške družbe, po oceni pritožbenega sodišča ni. Tovrstna organiziranost javnega podjetja z vložki zasebenega kapitala je pravzaprav najbolj tipična. Čeprav je javno podjetje organizirano kot d.d., s tem njegov status javnega podjetja ne preneha. Tudi zanj veljajo določbe ZJGS, določbe ZGD pa le takrat, ko ZJGS kakšnega vprašanja ne ureja (28.čl. ZJGS). Odstopa od splošnega režima imenovanja in razreševanja poslovodnih organov javnih podjetij torej ne utemeljuje niti prisotnost zasebnega kapitala, niti organiziranje v obliki d.d. in niti poimenovanje poslovodstva kot "uprave". Od splošnih principov za javna podjetja drugačnega pravnega režima postavljanja in razreševanja poslovodnega organa ne gre izvajati niti iz okoliščine, da poslovodni organ tožene stranke ni enooseben. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga za stališče, po katerem bi bilo za javno podjetje (bolj kot za delniško družbo po ZGD) primerno prav enočlansko poslovodstvo. In obratno, nobenega razloga ni za stališče, po katerem bi bilo pri delniški družbi po ZGD (bolj kot pri javnem podjetju) primerno veččlansko poslovodstvo. Skratka, javnemu podjetju enočlansko poslovodstvo ni imanentno in ga ne opredeljuje, delniški družbi po ZGD pa ni imanentno in je ne opredeljuje veččlansko poslovodstvo. Zato tudi ni videti nobenega razloga za stališče, po katerem bi se določbo 27.čl. ZJGS omejevalo le na tista poslovodstva javnih podjetij, ki so enoosebna. Pravni režim imenovanja in razreševanja poslovodstva po ustanovitelju torej velja za vse (kakorkoli poimenovane in sestavljene) organe, ki vodijo posle in zastopajo javno podjetje. Mednje pa sodi tudi uprava ali njen član oz. predsednik. Cepitev javnih podjetij na tiste, katerih poslovodni organ je "direktor", ter na ostale, ki so poslovodni organ morda poimenovali kako drugače, pritožbeno sodišče torej zavrača. Takšen pristop bi namreč pomenil, da zaradi bolj ali manj slučajnega poimenovanja poslovodnega organa subjekt pridobi povsem drugačne statusne značilnosti. Ravno zaradi zadovoljevanja javnih potreb in odgovornosti Vlade RS oz. drugih ustanoviteljev javnih podjetij s tem v zvezi, so javna podjetja organizirana tako, kot to določa ZJGS. Bistveni del te organiziranosti je tudi imenovanje in razreševanje poslovodstva po ustanovitelju. Ob stališču prvostopnega sodišča, da prisotnost zasebnega kapitala, organiziranost kot d.d. ali poslovodstvo v obliki uprave negira veljavnost 27.čl. ZJGS za toženo stranko, bi bil negiran tudi njen status javnega podjetja. To pa bi nasprotovalo tako nesporni statusni obliki, v katero je toženec organiziran, kot tudi 25.čl. ZJGS. Tistega dela te določbe, ki predvideva ustanovitev javnega podjetja (tudi) z vložki zasebnega kapitala, ob stališčih sodišča prve stopnje v zakonu ne bi moglo biti. Zaključki o tem, da pravni režim imenovanja in razreševanja poslovodstva po ustanovitelju velja tudi za toženo stranko, še bolj jasno sledijo iz njene notranje organiziranosti. Določba zadnje alinee 13.čl. Sklepa o preoblikovanju podjetja T. p.o. v javno podjetje T. d.d. (Ur.list RS št. 78/97 - v nadaljevanju cit. kot "Sklep") je jasna. Ustanovitelj med drugim odloča tudi o imenovanju uprave podjetja. Enako, razen za delavskega direktorja, ki za ta spor ni pomemben, določa tudi 1.odst. 25.čl. Statuta tožene stranke. Po drugi strani pa med kompetencami nadzornega sveta (19.čl. Sklepa, 36.čl. Statuta) ali skupščine tožene stranke (15.čl. Sklepa, 45.čl. Sklepa) pristojnosti v zvezi z imenovanjem ali razreševanjem uprave ni. Pomena, ki naj bi ga po stališču sodišča prve stopnje imela sprememba Sklepa z dne 13.12.1998 (Ur.list RS št. 11/98), po oceni pritožbenega sodišča iz nje ne gre izvajati. Ob tem, da povsem enaka določba v Statutu in istovrstna določba v 13.čl. Sklepa ostajata v veljavi, črtanje določbe 3.odst. 20.čl. Sklepa, po kateri člane uprave (razen delavskega direktorja) imenuje in razrešuje ustanovitelj, nima nobenega pomena. S posegom v Sklep se je tožena stranka očitno želela le znebiti določbe, ki pomeni podvajanje ostalih določb Sklepa oz. Statuta. Ko tožeča stranka povdarja korporacijsko pravno naravo sklepa z dne 15.6.2000, izhaja iz korporacijske strukture drugačne družbe od tiste, katere delničar je. Tožena stranka je res delniška družba s skupščino in nadzornim svetom. Vendar pa odločanje po teh organih pri toženi stranki kot javnem podjetju ne obsega odločanja o imenovanju in razreševanju poslovodstva, ki je tako po ZJGS kot tudi po Sklepu in Statutu tožene stranke pridržano ustanovitelju. Sklep z dne 15.6.2000 bi sicer utegnil zadevati tožnikov ekonomski položaj kot delničarja tožene stranke. Vendar pa je za vprašanja, o katerih se je s tem sklepom odločalo, "korporacijska" struktura odločanja izključena. Zato je izključeno tudi izpodbijanje teh odločitev ali uveljavljanje njihove ničnosti na podlagi instrumentarija, ki ga (delničarjem družbe po ZGD) daje ZGD. Za javna podjetja je po 2.odst. 27.čl. ZJGS predpisana "javnopravna" struktura odločanja o imenovanju in razreševanju poslovodstva. S tem je povsem skladen tudi pravni režim odločanja o sporih v zvezi s temi vprašanji. Ker se po 4.odst. 27.čl. ZJGS o sporih v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo poslovodstva javnega podjetja odloča pri sodišču, pristojnem za upravne spore, stališče prvostopnega sodišča o njegovi stvarni pristojnosti za odločanje v predmetnem sporu ne drži. Bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 4.točke 1.odst. 339.čl. ZPP, ki se nanaša na stvarno pristojnost sodišča, od uveljavitve ZPP (Ur.list RS št. 26/99) ni več kršitev, na katero drugostopno sodišče pazi po uradni dolžnosti (glej 2.odst. 350.čl. ZPP). Ker se v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča tožeča stranka na to kršitev ne sklicuje, je drugostopno sodišče v okviru "ex offo" preizkusa ne more sanirati. Vendar pa brez opredelitve o tem vprašanju ni mogoča argumentacija odločitve o materialnopravni pravilnosti sklepa o začasni odredbi. Predpostavka za izdajo začasne odredbe po 272.čl. ZIZ je v prvi vrsti nedenarna "terjatev" predlagatelja zoper nasprotno stranko. Da je ta terjatev lahko predmet zavarovanja z začasno odredbo po ZIZ, mora izhajati iz civilnopravnega razmerja. Glede na gornjo obrazložitev o javnopravnem značaju sklepa z dne 15.6.2000 in o upravnem sporu kot o pravilni pravni poti zoper ta sklep, je razmerje civilnopravnega značaja med tožnikom in tožencem v obravnavanem primeru izključeno. Tudi če bi se izključitev uradnega preizkusa kršitve iz 4.točke 1.odst. 339.čl. ZPP razumelo tako, da pritožbeno sodišče presoja izpodbijani sklep kot upravno sodišče, je utemeljenost tožnikovega predloga izključena. Kot tožena stranka v tem postopku je namreč označen T. d.d. Le-ta pa ni izdajatelj sklepa z dne 15.6.2000 in kakršnihkoli "upravnih zahtevkov" zoper njega tožeča stranka očitno ne more imeti. Ob vsem obrazloženem se zaključek sodišča prve stopnje o verjetnosti tožnikove terjatve oz. o izpolnjenem pogoju iz 1.odst. 272.čl. ZIZ izkaže kot napačen. Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Ker je po 2.odst. 350.čl. ZPP saniranje napak v zvezi s stvarno pristojnostjo izven dometa odločanja na drugi stopnji, pritožbenemu sodišču ne ostane drugega kot izpodbijano odločitev (ki je ob ustrezno uporabljenem materialnem pravu sicer pravilna, čeprav iz drugačnih razlogov) na podlagi 2.odst. 365.čl. ZPP v zvezi s 15. in 239.čl. ZIZ potrditi. Drugostopno sodišče ob tem pripominja, da tožeča stranka s tožbo in s predlogom za izdajo začasne odredbe v gospodarskem sporu ne bi mogla uspeti niti v primeru, da bi bilo njeno stališče o nepristojnosti Vlade RS za izdajo sklepa z dne 15.6.2000 pravilno. Tudi v tem primeru sodišče, ki odloča o gospodarskih sporih, za razsojanje ne bi bilo stvarno pristojno, verjetnost terjatve kot pogoj za izdajo začasne odredbe po 1.odst. 272.čl. ZIZ pa ne bi bila izkazana. Tožeča stranka namreč s tožbo v gospodarskem civilnem sporu lahko zajame "korporacijsko" odločbo takšno, kot je (če seveda je) bila sprejeta. Ne more pa delničar izpodbijati sklepa takšnega, kot bi po njegovem mnenju moral biti izdan (pa dejansko ni bil). Sklep Vlade RS z dne 15.6.2000 bi, tudi če bi bil sprejet od nepristojnega organa, ostal izdan kot sklep upravnopravne narave in bi bil zoper njega lahko začet le upravni spor. To nenazadnje sledi tudi iz 1.točke 1.odst. 60.čl. Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97 - "ZUS"), ki med razlogi za odpravo upravnega akta izrecno predvideva tudi njegovo izdajo po nepristojnem organu.