Jedro

Kadar prvostopenjsko sodišče ugotovi dejansko stanje z neposredno izvedenimi dokazi, pomeni sprememba dejanskega stanja na seji senata druge stopnje tega sodišča (in izdaja vmesne sodbe) kršitev načela neposrednosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo za plačilo odškodnine in zatrjevala, da se poškodovala 26. 2. 2005 na javnem parkirišču pod T. Navedla je, da je po izstopu iz avtomobila zaradi poledenele udarne jame na pohodni površini padla in se poškodovala. Izvajalec komunalne dejavnosti N. d.d. je bil zavarovanec tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vse tri potnice iz avtomobila so izpovedale o parkiranju in tožničinem padcu na zgornjem nivoju parkirišča, po ogledu pa je bilo jasno, da je tožnica parkirala na spodnjem nivoju tega parkirišča. Ob izraženih pomislekih tožene stranke je sodišče poleg navedenih temeljito ocenilo tudi posredne dokaze, kar vse je vodilo sodišče do dvoma o obstoju zatrjevanega škodnega dogodka in do zaključka, da tožeča stranka obstoja škodnega dogodka ni dokazala s stopnjo prepričanosti.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in s sodbo ter sklepom spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, zavrnilni del sodbe glede zneska 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški pa je razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo je spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedlo je, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku sprejelo napačne zaključke, ko je zaradi tožničine izpovedbe o tem, ali je padla na zgornjem ali spodnjem delu parkirišča, podvomilo, da je sploh padla na tem parkirišču, kar je imelo za posledico, da je materialno pravo napačno uporabilo.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II DoR 484/2010 z dne 25. 5. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je brez glavne obravnave spremenilo dejansko stanje in z vmesno sodbo odločilo o temelju zahtevka.

5. Tožena stranka v dopuščeni reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na spremenjenem dejanskem stanju, ki ga je sodišče ugotavljalo, ne da bi opravilo obravnavo, s čimer je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Brez pritožbene obravnave je drugače ocenilo pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedene dokaze ter odločilo nasprotno kot sodišče prve stopnje, tako da je bila toženi stranki, ki ni imela možnosti vložiti pravnega sredstva zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršena pravica do pritožbe in odvzeta možnost enakopravnega sodelovanja v postopku oziroma njena pravica do izjave. Drugostopenjsko sodišče se je oprlo tudi na fotografski material v spisu, pri čemer se tožena stranka ni imela možnosti izjaviti o neskladnosti predpravdnih in med pravdo posnetih fotografij kraja dogodka. Zaključek sodišča druge stopnje o fotografskem materialu v spisu je protispisen. Ni res, da so mesto padca pokazale vse zaslišane priče, ampak samo ena, prav tako pa so neustrezno ocenjene izpovedi posrednih prič M. Ž. in G. O. 6. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ni očitane kršitve postopka. Tožena stranka lokaciji padca ni nasprotovala, fotografijam ni oporekala. Odločitev sodišča druge stopnje ne temelji na spremembi dejanskega stanja, vezanega na kraj padca. Razlika med odločitvijo prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča obstaja le zaradi različne ocene izvedenih dokazov. Zato predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je odločilo na seji senata in je spremembo prvostopenjske sodbe utemeljilo na 5. alineji 358. člena ZPP, torej kot posledico zmotne uporabe materialnega prava ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pri tem se je sklicevalo tudi na 121. člen ZPP (pravilno 212. člen ZPP) o trditvenem in dokaznem bremenu, ki ga tožena stranka ni zmogla. Tako presojo pa je naredilo po oceni, da je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku sprejelo napačne zaključke, ko je podvomilo, da je tožnica sploh padla na spornem parkirišču. Pritožbeno sodišče je torej končno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da ni dokazan škodni dogodek, ocenilo kot napačno in na podlagi istih dokazov sprejelo drugačno lastno oceno, ki je bila podlaga za drugačno materialno pravno odločitev, to je, da je podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka utemeljena. Gre torej za spremembo dokazne ocene oziroma za spremembo dejanskega stanja (kot skupka pravno pomembnih dejstev) na drugi stopnji.

9. Sodišče druge stopnje lahko spremeni prvostopenjsko sodbo v skladu z določbami 358. člena ZPP. Sprememba je mogoča, kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje (1. alineja 358. člena ZPP), če drugostopenjsko sodišče dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki temelji na neposredno izvedenih dokazih (peti odstavek 348. člena ZPP). To lahko stori samo na pritožbeni obravnavi s ponovitvijo vseh ali nekaterih že izvedenih dokazov (drugi odstavek 347. člena ZPP). Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti (4. člen ZPP), saj mora imeti pritožbeno sodišče pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovljenega z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče. Slednje pa ni pomembno, kadar je prvostopenjsko sodišče odločalo samo na podlagi posredno izvedenih dokazov ali s posrednim (indičnim) sklepanjem. V takih primerih (2., 3. in 4. alineja 358. člena ZPP) pa lahko pritožbeno sodišče ugotovi drugače dejansko stanje tudi le na seji senata.

10. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča s trditvijo, da je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Vendar je sodišče druge stopnje, kot je že pojasnjeno v 8. točki in kot pravilno navaja revizija, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, katerega sodba temelji na neposredni izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče je zato s spremembo sodbe zaradi spremenjenega dejanskega stanja, kakršnega je ugotovilo brez obvezne pritožbene obravnave, nepravilno uporabilo določbe 1. in 5. alineje 358. člena ZPP in drugega odstavka 347. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato storilo v reviziji očitane bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (zaradi neobstoja podlage) zavrnilo. Sodišče druge stopnje je poleg spremembe sodbe z izdajo vmesne sodbe izdalo tudi sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje glede zneska 15.550,00 EUR z obrestmi in stroški ter o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je navedlo, da se razveljavitev nanaša na višino tožbenega zahtevka, glede katere samo ne more dopolniti postopka. Tak sklep je napačen in v nasprotju s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. 1993(1). Ker prvostopenjske odločitve o znesku odškodnine sploh ni bilo (saj glede na neutemeljenost podlage zahtevka sploh ni bil ugotavljan), je pritožbeno sodišče s sklepom razveljavilo neobstoječi del sodbe. Nadaljnji obstoj tega sklepa, ki bi tudi po razveljavitvi drugostopenjske vmesne sodbe nalagal prvostopenjskemu sodišču novo sojenje glede višine odškodnine, bi lahko pripeljal do absurdne situacije. Zato je revizijsko sodišče, upoštevajoč navedeno in naravo vmesne sodbe, izdane na drugi stopnji, zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo ne samo vmesno sodbo, ampak tudi sklep o razveljavitvi prvostopenjske sodbe glede višine odškodnine z obrestmi in glede pravdnih stroškov.

12. Vrhovno sodišče še dodaja, da so neutemeljene revizijske trditve o tem, da je bila toženki odvzeta možnost enakopravnega sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjave v zvezi s fotografskim materialom v spisu. Tožnica je kot dokaz tožbeni trditvi, da je do škodnega dogodka prišlo na parkirišču pod mostom, priložila fotografije, za katere sta se sodišči prve in druge stopnje strinjali, da so skladne s fotografijami z ogleda. Temu toženka šele v reviziji prvič nasprotuje, vendar njeni očitki niso utemeljeni: toženka namreč v postopku na prvi stopnji ni podala nobene navedbe v zvezi s fotografijami in tudi ni vložila odgovora na pritožbo tožeče stranke, v katerem bi se do pritožbenih trditev dejanske narave lahko opredelila.

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. 1993 (Poročilo VS 1/93 str. 43) predvideva v primeru, ko je na prvi stopnji zavrnjen tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti podlage, možno izdajo vmesne sodbe na drugi stopnji z naslednjim izrekom: - tožnikovi pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke … - zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.